SiolNET. Siol Plus Intervju
2,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Merilo življenja ni uspeh v službi. Je nekaj veliko globljega."

2,78

termometer

Natalia Sanmartin Fenollera

Zdi se, da živimo v svetu, ki je do vsega popolnoma toleranten. V bistvu pa imamo vrsto neverjetno trdno postavljenih dogem, pravi Natalia Sanmartin Fenollera, urednica španskega gospodarskega časopisa, ki je v Sloveniji predstavila svoj roman, uspešnico o malih radostih življenja.

Natalio Sanmartin Fenollera je po študiju prava pot zanesla v novinarstvo in je danes urednica najstarejšega španskega gospodarskega dnevnika Cinco días. A vedno poudarja, da sta izobrazba in poklicno življenje le del tega, kar nekdo je. Človek je veliko več, pravi Natalia. Zato je poleg uvodnikov, ki jih že nekaj let piše za medij, pri katerem je zaposlena, pred dvema letoma napisala tudi roman Prebujenje gospodične Prim.

Knjiga je postala svetovna uspešnica, danes jo je mogoče kupiti že v 70 državah sveta, pred kratkim jo je v Sloveniji izdala Založba Družina. Ameriški portal The Huffington Post jo je označil kot odo malim življenjskim radostim.

Njegova vsebina so vse prej kot borze, finančni trgi, podjetništvo, ekonomske teorije. Roman je zgodba o gospodični Prim, ki želi pobegniti od hitrega tempa življenja, površinskosti, egoizma, hladnosti medosebnih odnosov. Preseli se v idilično vasico Sv. Irenej pri Arnoisu, kjer čas teče počasneje, ljudje spoštujejo stare manire, so klasično izobraženi, odkrivajo lepoto v malih stvareh in si pomagajo. Tudi gospodični Prim so pomagali najti tisto, kar je iskala.

Z Natalio smo spregovorili o vsem, kar ona torej je – deloma o njenem poklicnem življenju, pa tudi o tem, kaj išče, kaj ima rada in koliko je v njej gospodične Prim.

"Ko se nekdo predstavi, reče: 'Sem pravnik, sem zdravnik.' Kot bi se vse izrazilo, končalo v izobrazbi. A ni tako. Izobrazba, delo sta pomemben del življenja, oseba pa je veliko več." "Ko se nekdo predstavi, reče: 'Sem pravnik, sem zdravnik.' Kot bi se vse izrazilo, končalo v izobrazbi. A ni tako. Izobrazba, delo sta pomemben del življenja, oseba pa je veliko več."

Kako se nekdo, ki dela s številkami, formulami, ekonomskimi teorijami, v podjetništvu, spravi napisat roman o … lepoti?
Danes smo se navadili, da se opredeljujemo po izobrazbi. Ko se nekdo predstavi, reče: "Sem pravnik, sem zdravnik." Kot bi se vse izrazilo, končalo v izobrazbi. A ni tako. Izobrazba, delo sta pomemben del življenja, oseba pa je veliko več. Imam delo, ki mi je všeč, ki ga želim opravljati čim bolje, ob katerem preživim velik del svojega časa, a jaz sem veliko več kot le to.

Gospodična Prim je v bistvu zgodba o borbi, vojni. Je pripoved, ki se zdi zelo ljubka, a je polna topov, obdanih s sladkorjem. Želela sem govoriti o demonih, o disfunkciji sodobnega življenjskega sloga. Odločila sem se ustvariti vasico, ki ni utopija. Vasica ne obstaja, a temelji na tipu skupnosti, na katerem je nastala in temelji Evropa. Je vasica okoli duhovnih pljuč, ki jih v romanu predstavlja benediktinski samostan. Je kraj, kjer se medosebni in medsosedski odnosi gojijo. Kjer se išče ravnotežje med delom in počitkom, med osebnim in poklicnim, kjer se ohranja tradicija in se živi tako, kot se je živelo v Evropi še pred ne toliko leti.

V vasici, kamor se je preselila gospodična Prim, velik poudarek dajejo poznavanju klasične literature. V vasici, kamor se je preselila gospodična Prim, velik poudarek dajejo poznavanju klasične literature.

Kaj išče gospodična Prim v vasici Sv. Irenej?
To je svet, ki se upira svetu, iz katerega prihaja gospodična Prim, ta je iz sodobnega sveta. Prihaja z idejami, svetom, za katerega se zdi, da je do vsega popolnoma toleranten. V bistvu pa imamo vrsto neverjetno trdno postavljenih dogem. Ona pride s to rigidnostjo, misli, da ji je vse jasno. A v resnici se ji vse obrne na glavo. Spopadeta se dve viziji sveta – star način življenja, tradicionalen, stara ideja, na kateri je bila zgrajena Evropa, in sodoben način življenja.

Sodobni svet ima nekatere stvari, ki so zelo dobre, a tudi zelo problematične. Veliko je motenj, mentalnih motenj, zaužijemo ogromno antidepresivov, ljudje nima časa za nič, profesionalno življenje je vsakič daljše. Po eni strani se zaradi tehnologije počutimo svobodnejši, a v resnici smo bolj zasužnjeni. Želela sem govoriti o tem.

Jasno je, da so ljudje v tem svetu nezadovoljni. V tem je uspeh te knjige. Vsi si želijo v vasico Sv. Irenej.

"Razlika med človekom in preostankom stvarstva je, da ima človek razum. Človek pogleda zvezde in se sprašuje, kaj je za tem. Če to izgubimo, če nehamo gledati navzgor, izgubimo to, kar je bistvo človeka." "Razlika med človekom in preostankom stvarstva je, da ima človek razum. Človek pogleda zvezde in se sprašuje, kaj je za tem. Če to izgubimo, če nehamo gledati navzgor, izgubimo to, kar je bistvo človeka."

Lahko ta star način življenja znova oživimo?
Mislim, da ja. Veliko je v Evropi takih krajev. Težava je, da so in niso. Veliko je majhnih, idiličnih krajev, a svet tehnologije je zajel vse. Nove tehnologije so čudovita stvar, a treba jih je uporabljati zmerno in z glavo.

Odrasla sem brez tehnologije, pa zdaj nimam nobene težave pri njeni uporabi. Težava pa je na primer, ker otroci ne berejo.

Otroci, ki odraščajo v okolju podob, slik, televizije, ne morejo brati. Podoba je namreč zelo močna, te poleni. Intelektualni napor pri branju pa je veliko večji. Če otroku damo sladkarije, nikoli ne bo hotel jesti zelenjave. Zelo preprosto.

Kako živite življenje iz te vasice na svojem delovnem mestu, v vsakdanjem življenju?
Težko. Ob koncih tedna skušam pobegniti iz Madrida na deželo, kjer imamo družinsko hišico v Galiciji – z vrtom, kot je hišica gospodične Prim. Poskušam se odklopiti. Tudi med tednom, ko grem iz službe, poskušam čim manj uporabljati tehnologijo. Televizije ne gledam že nekaj let, zato imam več prostega časa. In poskušam se osredotočiti. V današnjem svetu delamo istočasno veliko stvari. Ko berem, poskušam brati – v tišini, nimam glasbe v ozadju. Ko se pogovarjam, ne odgovarjam na sporočila. Raven pogovora je tako čisto drugačna. Želim delati najboljše, kar lahko v danih okoliščinah.

Ne moremo vzeti prtljage in oditi živet v neko idilično vas. Lahko pa ohranimo idejo doma kot pribežališča, kjer je vsak s svojimi, v svojem miru, kjer ima čas za premislek. Ne sme miniti dan, ko nimamo minute za premišljevanje o tem, kar se nam dogaja. Razlika med človekom in preostankom stvarstva je, da ima človek razum. Človek pogleda zvezde in se sprašuje, kaj je za tem. Če to izgubimo, če nehamo gledati navzgor, izgubimo to, kar je bistvo človeka.

"Mislim, da človek išče dobro, resnico in lepoto, ki so odsev nečesa presežnega." "Mislim, da človek išče dobro, resnico in lepoto, ki so odsev nečesa presežnega."

Človek si je od nekdaj postavljal vprašanja o presežnem – do pred kratkim. Če odprete časopise, knjige, ki se v zadnjem času izdajajo, v njih določenih tem ni več. Zelo smo osredotočeni nase – na samopodobo, težave imamo s samouresničitvijo.

A človek je vedno gledal prek sebe. Odgovor je nad nami. To je ideja knjige – iskanje. Gospodična Prim išče. Zanjo je privlačna lepota, občutljivost, krhkost, a v bistvu išče nekaj več in to na koncu romana tudi najde.

Ni izrecno, a se sreča z nekom, ki je premišljeval o teh vprašanjih in ima odgovore. Ona se ob teh srečevanjih spreminja.

Je ta vasica v nas, med nami, ali moramo pobegniti iz tega sveta, da jo najdemo?
Mislim, da so ljudje zelo naveličani. Mislim, da manjše skupnosti živijo bolj naravno kot večje. Madrid, kjer živim, še bolj pa še večja mesta, so človeku sovražna, ker so ogromna. Zdi se mi, da so manjše skupnosti veliko bolj skladne s tem, kar človek je. Ne moremo vedno izbirati, lahko pa se odločamo o majhnih vsakdanjih izbirah. Odnose lahko ohranjamo realne, ne pa virtualne. Čeprav se z nekom osebno srečamo le enkrat tedensko, je to boljše kot neprestano komuniciranje prek spleta. Tehnologija je za delo, osebni odnosi pa morajo biti realni.

"Gospodična Prim je v bistvu zgodba o borbi, vojni. Je pripoved, ki se zdi zelo ljubka, a je polna topov, obdanih s sladkorjem. V romanu sem želela govoriti o demonih, o disfunkciji sodobnega življenjskega sloga." "Gospodična Prim je v bistvu zgodba o borbi, vojni. Je pripoved, ki se zdi zelo ljubka, a je polna topov, obdanih s sladkorjem. V romanu sem želela govoriti o demonih, o disfunkciji sodobnega življenjskega sloga."

Lahko na primer ekonomisti, odvetniki, današnji stresni poklici živijo življenje gospodične Prim? Lahko na svojih delovnih mestih ustvarimo takšno razpoloženje, odnose?
Mislim, da lahko. To ni nezdružljivo. Če je nekdo matematik, mu to ne preprečuje uživanja v umetnosti ali literaturi. Težava je, če si s poklicem omejen. Mislim, da je nekdo veliko več kot le njegovo delo. Treba je iskati čas za razvoj vsega tistega, česar se ne da razvijati pri delu. Nekatera dela so lepa, humana, druga pa tega ne dajo. Merilo življenja ni uspeh v službi. Je nekaj veliko globljega. Danes se na to ne gleda.

Kdo je torej Natalia, če ni le pravnica in novinarka?
Težko bi rekla. Imela sem dobo iskanja, kot ga je imela gospodična Prim. Mislim, da človek išče dobro, resnico in lepoto, ki so odsev nečesa presežnega. Gospodična Prim sledi lepoti, mož iz naslanjača (lik iz romana, op. a.) bolj resnici, nekdo tretji dobremu. A vsi pridejo na koncu na isti kraj. Jaz sem bolj mož iz naslanjača. Ljubim lepoto, umetnost, naravo – kot odsev presežnega, a še bolj resnico, ki je tisto, zaradi česar je človek tukaj. To je moja pot.

Vabljeni k branju drugega dela pogovora o tem, kakšna je (bila) španska pot iz gospodarske krize, ki bo objavljen v prihodnjih dneh.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin