SiolNET. Posel danes Sanjska služba
2,37

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Poklici (15.) - veterinarka Urška Drobnič

Ljubljančanka, ki posluša (in sliši) živali #video

2,37

termometer

V rubriki Sanjska služba tokrat gostimo veterinarko Urško Drobnič. O delu veterinarjev si v otroštvu slikamo najlepšo sliko, praksa pa seveda ni zgolj in samo rožnato obarvana. Njeni pacienti so resda večinoma psi, mačke, papagaji, hrčki, kunci in morskimi prašički, a ti jo obiščejo zato, ker so bolni, ne zato, ker bi si želeli partnerja pri igri. Pravi, da so veterinarji kot pediatri. Zakaj? "Ker nam naši pacienti sami ne morejo povedati, kaj jih muči, zato se moramo pri postavljanju diagnoz zanašati na njihove lastnike in lastno intuicijo," pravi Drobničeva, ki zadnja tri leta deluje na kliniki za male živali Animavet (v grškem prevodu "veterinar z dušo") v Ljubljani, zdravljenju živali pa se posveča zadnjih 12 let.

Urška Drobnič je po stroki in srcu veterinarka. Sanjska služba? Urška Drobnič je po stroki in srcu veterinarka. Sanjska služba? Foto: Ana Kovač

Sami ste se sicer specializirali za zdravljenje malih živali, pa vendar, ali bi veterinar po končani fakulteti za veterino moral znati zdraviti katerokoli žival na svetu? Če vam kdo pripelje kačo, bi znali prepoznati, kaj jo muči?

Teoretično naj bi diplomanti veterine pokrivali ves živalski spekter, dejstvo pa je, da gre za tako obširno področje, da ni možnosti, da bi poznali prav vse, zato se že na fakulteti usmerimo v interesna področja. Nekateri se odločijo za malo prakso, kot sem se jaz, drugi za veliko prakso, nekateri se osredotočijo na eksotične živali, na glodavce in podobno, znati pa moramo praktično vse.

Po eni strani smo veterinarji neke vrste splošni zdravniki, po drugi pa pokrivamo vsa medicinska področja. Smo internisti oziroma osnovni diagnostiki, opravljamo ultrazvok, odčitavamo rentgensko sliko, laboratorijsko diagnostiko, smo gastroenterologi, reproduktivci in tudi porodničarji.

"Veterinarji smo kot pediatri, saj nam pacienti ničesar ne povedo, zato se moramo zanašati predvsem na njihove lastnike." "Veterinarji smo kot pediatri, saj nam pacienti ničesar ne povedo, zato se moramo zanašati predvsem na njihove lastnike." Foto: Ana Kovač

Sama precej sodelujem s pasjimi vzreditelji, tako da pomagam tudi pri prepoznavanju obdobij za paritev, pomagam pri umetnih oploditvah, pri porodu in podobno.

No, po drugi strani pa smo veterinarji kot pediatri, saj nam pacienti ničesar ne povedo, zato se moramo zanašati predvsem na njihove lastnike. Potrebujemo pa čim več informacij …

Zelo pa smo vezani tudi na lastno intuicijo in zaznavanje.

Kakšni so vaši pacienti?

Zelo različni. Od takih, ki zelo sodelujejo, do takih, ki nikakor ne (smeh, op. a.). Predvsem mačke so bolj samosvoje, še posebej ko se počutijo slabo.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Se spomnite največje in najmanjše živali, ki ste jo zdravili?

Najmanjše? Hm, mislim, da je šlo za ptička ali hrčka ali pa mladičke, ki jim pomagamo na svet. Na primer psičke, ki so težki manj kot 100 gramov.

In največja žival v naši ordinaciji? Mislim, da je šlo za 90 kilogramov težko psičko pasme novofundlandec.

Kondicijski Fitnes Trener Marko Mrak Posel danes "Če več treniraš, to še ne pomeni, da boš tudi bolj zdrav" #video

Vas je kateri od pacientov že kdaj ugriznil?

Seveda. Pogosteje mačke kot psi. Veterinarji smo na sploh polni bojnih ran (smeh, op. p.). To je nekaj, čemur se preprosto ne moremo izogniti. Ogromno ugrizov nastane iz strahu, nikakor iz zlobe.

Predstavljate si, žival pride v neki prostor, ki diši po razkužilih in drugih živalih, ne ve, kaj se dogaja, poleg tega se slabo počuti in ima bolečine, mi pa bi radi opravili cel kup pregledov. Pri tem so nam v veliko pomoč lastniki teh živali.

Seveda so tudi primeri, ko se živali ne moreš približati in je ne moreš pregledati. Takrat je najbolj problematično, če jih pesti nekaj nevsakdanjega. Če živali ne moreš pretipati, težko postaviš diagnozo. S tega vidika je naše delo včasih skoraj domišljijsko.

"Marsikdo misli, da veterinarji po cele dneve božamo pse, pa seveda ni tako. Resničnost je drugačna, bolezni so zelo različne." "Marsikdo misli, da veterinarji po cele dneve božamo pse, pa seveda ni tako. Resničnost je drugačna, bolezni so zelo različne." Foto: Ana Kovač

Je veterina to, kar ste pričakovali, ko ste se odločali za študij?

Ne povsem, pa saj je tako v vseh poklicih, kajne? Preden se jih lotimo, jih vedno močno idealiziramo.

Seveda imaš kot otrok precej drugačno predstavo o delu veterinarja. 

Marsikdo misli, da veterinarji po cele dneve božamo pse, a seveda ni tako. Resničnost je drugačna, bolezni so zelo različne.

Obstajajo na primer obdobja, ko se med psi širi prebavna viroza, in lahko si predstavljate, kakšno je takrat stanje v naši ordinaciji.

Sprejeti moramo tudi dejstvo, da vseh živali in vseh bolezni ne moremo pozdraviti, da je zdravljenje povezano s stroški, ki jih lastniki marsikdaj ne zmorejo pokriti, da so težave tudi s postavitvijo diagnoze, saj nam žival ne more povedati, kaj jo boli, niti je mi ne moremo natančno pregledati, če nam tega ne dovoli.

Takoj ko bi žival pomirili z zdravili, da bi jo lažje pregledali, se pojavi težava, da ne bi mogli določiti mesta, kjer se pojavlja bolečina.

To je tudi razlika med zdravniki in nami – nam pacienti ne morejo povedati, kje in kako jih boli.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Razlogi za študij veterine so različni. Kaj je vas vodilo na veterinarsko fakulteto?

Predvsem ljubezen do živali. Želela sem študirati nekaj v zvezi z medicino ali karkoli povezanega z naravoslovjem. Na koncu sem izbrala veterino in že po prvem mesecu študija ugotovila, da sem se odločila pravilno.

Vojko Safran Posel danes Služba s težo: poslanstvo, ki na cesti rešuje življenja

Vas na fakulteti dovolj dobro pripravijo na to, kar vas čaka v praksi, na terenu?

Ne. Mislim, da se na naše delo lahko pripraviš zgolj in samo s prakso.

Je je v času študija dovolj?

Prakse ni nikoli dovolj. Šele ko začneš delati v praksi, zares ugotoviš, kaj je bistvo veterine.

Se pa tudi pri študiju veterine razmere izboljšujejo. Z bolonjskim študijem je vse skupaj precej drugače in je prakse bistveno več.

Veterinarji opravljajo tudi ultrazvok. Veterinarji opravljajo tudi ultrazvok. Foto: Ana Kovač

Se spomnite, kako je bil videti vaš prvi delovni dan? Kako negotovi ste bili?

Takoj po koncu študija sem začela delati prostovoljno in priznam, da sem najprej raje opazovala s strani, kot pa "pametovala", v smislu – saj imam končano fakulteto in zdaj znam vse.

Seveda ne. Kljub diplomi dokaj hitro ugotoviš, da je praksa bistveno drugačna in da si v tem pogledu še zelo neizkušen in neveden.

Ravno zato zelo spodbujam dijake veterine in študente, naj si zagotovijo čim več prakse. Ne zato, da se jim na fakulteti ne bi bilo treba učiti, ampak zgolj zato, da si naberejo izkušenj.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Katera osebnostna lastnost je pri vašem delu ključnega pomena? Sposobnost empatije, vživljanja v kožo drugega?

Gotovo. Morda je empatija še bolj pomembna zaradi lastnika živali, seveda pa tudi zaradi same živali, saj čutijo energijo, ki jo oddajaš. Živali prav gotovo ne ustreza, če si čustveno prehladen ob obravnavi. Živali namreč tudi čutijo.

Moramo pa po drugi strani paziti, da ohranjamo distanco do živali, saj se prehitro zgodi, da težave, skrbi in bolečino, ki jo imajo v resnici lastniki živali, ki jih zdravimo, prenašamo nase.

Veterinarji smo poklicna skupina, ki smo glede stopnje samomorilnosti zelo pri vrhu lestvice. 

Glede tega je bilo v zadnjem obdobju na svetovni ravni storjenega ogromno, predvsem v skrbi za osebno zdravje veterinarjev.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Imate v takih primerih na voljo kakšno pomoč, tako kot na primer gorski reševalci, policisti, gasilci? Na koga se obrnete v težkih trenutkih, ko se zdravljenje ne razplete tako, kot bi si želeli?

Predvsem na kolege, ki jim zaupamo, prijatelje in družino. Najpomembnejše je to, da znamo dovolj zgodaj prepoznati težave, kot so na primer prvi znaki preobremenjenosti …

Žal pa v Sloveniji nimamo tovrstne organizirane pomoči, ki bi bila namenjena izključno veterinarjem.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Ste kdaj deležni kakšnih simboličnih darilc in znakov hvaležnosti od lastnikov živali?

Da, pogosto, tudi takrat, ko se žal žival poslovi, saj ji nismo mogli pomagati, se pravi tudi takrat, ko se zdravljenje konča s smrtjo živali oziroma z evtanazijo. Ljudem ogromno pomeni način, kako smo žival pospremili na njeno zadnjo pot …

Živali so kot družinski člani in tako jih njihovi lastniki tudi doživljajo, pa čeprav se moramo zavedati, da živalim to ni vedno v prid.

Živali so še vedno živali in imajo določene potrebe. Z njimi ne smemo delati tako kot z ljudmi. Če jih preveč počlovečimo, jim delamo škodo.

Živali so resda naši življenjski sopotniki, a je pomembno, da jih obravnavamo kot živali.

veterinarka Urška Drobnič Foto: Ana Kovač

Morda banalno vprašanje, pa vendar. Kako je s koronavirusom v živalskem svetu? Se lahko preseli tudi na žival?

Tudi psi in mačke imajo koronaviruse oziroma bolezni, ki jih povzroča koronavirus, ni pa to virus, ki je zdaj tako problematičen pri ljudeh.

Obstaja več vrst koronavirusov … To je tako, če karikiram, kot bi rekla, da je koronavirus pes, znotraj tega pa obstaja ogromno pasem. Obstajajo torej korona in pasme korone, če se izrazim v pasjem jeziku.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 19
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin