SiolNET. Posel danes Novice
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tudi brez TTIP bodo slaba podjetja propadla

2

termometer

V zgodovini prostotrgovinskih sporazumov ni nikakršnih empiričnih dokazov, da bi kadarkoli na dolgi rok izgubljali delovna mesta, trdi Stefan Gehrold z inštituta Konrada Adenauerja.

Inštitut dr. Jožeta Pučnika in pisarna evropskega poslanca Milana Zvera sta včeraj organizirala pogovorni večer o tem, kaj nam prinaša prostotrgovinsko partnerstvo med EU in ZDA (TTIP). Gost večera je bil Stefan Gehrold, pravnik in vodja evropske pisarne inštituta Konrada Adenauerja.

V predstavitvi je zlasti na primeru prostotrgovinskega sporazuma, ki ga je Evropska unija sklenila s Kanado, prikazal pozitivne učinke tovrstnih sporazumov in predstavil razloge, zakaj miti, ki so zakrožili predvsem po državah, ki TTIP niso naklonjene, ne držijo.

Evropska unija in ZDA sta 17. julija končali deseti krog pogajanj, Gehrold pa napoveduje, da bo pot do njega še težka – ne toliko zaradi zapletov pri pogajanjih, ampak predvsem zaradi političnega nesoglasja v Evropskem parlamentu oziroma v državah članicah EU.

Kako lahko govorimo o konkretnih številkah – koliko denarja in koliko delovnih mest bo nastalo zaradi TTIP –, ko pa pogajanj še zdaleč ni konec? Za zdaj imamo le ocene. In te ocene kažejo, da bo TTIP v EU prinesel 1,4 milijona delovnih mest v prihodnjih petih letih. Za zdaj še ne vemo, kaj bo pisalo v sporazumu, zato je to le ocena, ki temelji na izkušnjah z drugimi prostotrgovinskimi sporazumi, ki že veljajo.

Nekateri ne govorijo o povečanju, ampak o izgubi delovnih mest zaradi TTIP. Kako je mogoče, da so napovedi tako različne? V zgodovini prostotrgovinskih sporazumov ni nikakršnih empiričnih dokazov, da bi se kadarkoli na dolgi rok izgubljala delovna mesta.

Ti ljudje se po mojem mnenju nanašajo na dejstvo, da prostotrgovinski sporazumi prinašajo več konkurence. Več konkurence pomeni izgubo delovnih mest in težave za podjetja, ki niso dovolj konkurenčna. Lahko so konkurenčna, ker jih ščiti gospodarsko okolje, a to je socialističen pristop –s pomočjo močnih ovir ščitim svoja podjetja, čeprav niso konkurenčna. Dolgoročno bodo ta delovna mesta izgubljena.

Naj vam dam primer: Adidas je leta 1993 zaprl vse svoje tovarne v Evropi. Vsi njihovi izdelki so nastajali v Vietnamu. Danes pa ima Adidas v Nemčiji zaposlenih dvakrat več, kot jih je imel leta 1993. In ti zaposleni ne šivajo in lepijo podplatov na copat, ampak so to oblikovalci, strokovnjaki za marketing, inženirji.

Vprašanje je, ali hočem ohraniti službe, ki jih dolgoročno ne morem ohraniti, ker so to službe, ki jih enako dobro in za veliko nižjo ceno opravljajo drugje. Dejstvo je, da bomo v industrializiranih državah ohranili svoje standarde življenja, če bomo toliko boljši in bolj kvalificirani kot smo dražji. Če teh pogojev ne bomo izpolnjevali, bomo te službe tako ali tako izgubili.

Konkurenca je imela dolgoročno vedno zelo pozitiven učinek na gospodarstvo, posameznika, potrošnika, ker je dobil boljše izdelke za nižjo ceno. Če se želimo vrniti v čase, ko si je lahko le najvišji sloj, deset odstotkov najbogatejših, privoščil osnovne dobrine, lahko gremo v to smer. A to je bilo pred Freiburško šolo in pred socialnim tržnim gospodarstvom. Trdno verjamem v socialno tržno gospodarstvo in v dejstvo, da lahko ustvarimo blaginjo za vse ravno s konkurenco. Če podjetja izključimo iz konkurence, dolgoročno ne pomagamo nikomur.

V predstavitvi ste povedali, da je TTIP na največji odpor naletel v Nemčiji, Avstriji in Sloveniji in da druge države v njem ne vidijo nikakršne težave. Lahko navedete kakšen razlog za tak odpor ravno v teh državah? Za Slovenijo do zdaj nisem vedel, ker je ne poznam dovolj, vedel pa sem za Nemčijo in Avstrijo – to sta v bistvu protiameriško nastrojeni družbi. Z ZDA imajo težavo. Nobenega odpora ni bilo pri sporazumu z Egiptom, Madagaskarjem, Kanado. Naenkrat je težava z ZDA in kar naenkrat je prosta trgovina tako sporna. Evropska unija že ima prostotrgovinske sporazume oziroma je v procesu pogajanja z več kot 50 državami po svetu, tudi na primer z vsemi afriškimi državami. To so države, s katerimi se nikakor ne bi želeli primerjati – z Ruando ali Zimbabvejem.

Pri sporazumih s temi državami ni bilo težav glede zniževanja standardov, na primer standardov hrane? Nemškim študentom vedno pravim, da še nisem videl, da bi bile police v nemških trgovinah preplavljene z gensko spremenjeno hrano iz Egipta, čeprav imamo z njim sklenjen prostotrgovinski sporazum. To se ne dogaja.

Manj kot je družba protiameriško nastrojena, večje je strinjanje s sporazumom. Poglejte Nizozemsko, Veliko Britanijo ali Irsko. Tam TTIP sploh ni tema. Je pač eden od prostotrgovinskih sporazumov.

Pred kakšnim letom sem bil na okrogli mizi z neko gospo, deklarirano komunistko, ki je v bistvu rekla, da se te države ne odzivajo, ker so bolj neumne kot mi. Ne vidijo nevarnosti. Sam mislim, da gre tu za mentaliteto nadrejenosti. "Mi, Nemci, Avstrijci, morda Slovenci, vemo, kako stvari delujejo, drugi pa ne." A to je nevarno. S tem se ne morem strinjati.

Poznate potek pogajanj. O katerih temah bi se po vašem mnenju morali pogajati bolje? Trenutno ne vidim tem, o katerih bi se pogajali slabo. Komisija opravlja dobro delo. Deluje v okviru, ki ji ga je postavil Evropski svet. Je pa ta okvir po mojem mnenju nekoliko ozek. Jaz bi raje imel več prostora za pogajanja.

Glede na izkušnje iz sporazuma s Kanado mislim, da bi morali več poudarka dati kmetijstvu, ker lahko evropski kmetje ponudijo veliko. Evropsko kmetijstvo bi lahko imelo velike koristi od prodaje izdelkov na trgu ZDA.

Kanadčani so bili zelo presenečeni, ker Evropska komisija v pogajanjih ni bila defenzivna, ampak ofenzivna. Namesto da bi varovala, zaprla evropski trg za kanadske proizvode, je komisija pristopila z dolgim seznamom ofenzivnih interesov, ker so evropski kmetje želeli prodajati svoje izdelke na kanadskem trgu. Evropska komisija mora tako delovati tudi pri TTIP.

Če bi model ISDS (mehanizem reševanja sporov med državo in investitorjem, op. p.) lahko s kanadskega prenesli v TTIP, bi bil to velik korak naprej. Lahko bi postal model za vse sporazume. Zamišljen je popolno.

Opozarjate, da nas pri sprejemanju sporazuma čaka še veliko ovir. Kaj lahko pričakujemo, če sporazum ne bo sprejet? V tem primeru sem precej pesimističen. Če TTIP ne bo sprejet, bo po mojem mnenju kljub temu služil kot model za prostotrgovinske sporazume z drugimi državami, predvsem s Kitajsko. Standardov v tem primeru ne bomo več postavljali mi, ampak jih bodo drugi. Prostotrgovinski sporazum bo ustvaril tako silo med ZDA in Kitajsko, da bo Evropska unija ostala ob strani. V bistvu pa bo nekoč tudi EU morala slediti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin