SiolNET. Posel danes Novice
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ljudje, v Jugoslaviji ste bili revnejši, kot ste danes v Sloveniji!

Pod socializmom se ni živelo bolje

10

termometer

Spomin na jugoslovanski ekonomski zlom v 18 grafih. 

Ljudje so bili v Jugoslaviji revnejši, kot so danes v Sloveniji. Ljudje so bili v Jugoslaviji revnejši, kot so danes v Sloveniji. Foto: Thinkstock

Gospodarske razmere v današnji Sloveniji so daleč od idile, o kateri so sanjali osamosvojitelji.  Ampak jugoslovanski ekonomski sistem je bil še manj učinkovit, ljudje pa revnejši. Vendar pa je od takrat minilo že dovolj časa, da so mnogi slabi spomini zbledeli, vsaj v primerjavi z bridkimi izkušnjami nedavnih let. Tako se je kulturni boj za interpretacijo zgodovine – eden najljubših konjičkov Slovenk in Slovencev – s politike razširil še na ekonomijo. In kaj pravijo številke?

Težava s podatki

Z jugoslovanskimi ekonomskimi statistikami so težave. Prvi dvom seveda velja njihovi verodostojnosti – mar ni partija lagala in zavajala? Ampak podobne zadržke bi lahko imeli za bolj demokratične režime tudi v sodobnem času, saj sta nacionalne račune še do nedavnega prirejali recimo Grčija in Argentina.

Sicer se je kakovost jugoslovanskih podatkov z leti izboljševala in to iz več razlogov. Z boljšimi podatki je lažje vladati, boljše podatke pa so tudi zahtevali zahodni upniki Jugoslavije (na Zahodu so po začetnem navdušenju nad Titovim razhodom s Stalinom odprli radodarno kreditno linijo, s slabljenjem moči Sovjetske zveze pa je slabila pripravljenost deliti posojila na ''lepe oči'').

Bruto domači proizvod je bil takrat redkost

Težave se tukaj ne končajo. Upoštevati je še treba, da so cene v valutah, ki jih že dolgo ni več, in da je bil nabor spremenljivk, ki je zanimal takratne ekonomiste, drugačen kot danes. Bruto domači proizvod je bil redkost. Največ se je govorilo o bruto družbenem proizvodu – in čeprav sta obe številki običajno blizu, nikakor nista enaki.

Naslednja ovira je tehnična. Najnovejši ekonomski in finančni podatki so na dotiku prstov. Za veliko večino jugoslovanskih številk se je treba bolj potruditi. Pretipkati jih je treba iz desetletja starih knjig in strokovnih člankov.


Morda vas zanima tudi:

-> Koliko bo moralo hujšati zdravstvo, ker mi nočemo? #oštevilčeno
-> Kdaj bo Slovenija vozila na elektriko? #oštevilčeno
-> Kakšna bo električna vožnja v prihodnosti #oštevilčeno


Za peščico številk

Tako je med običajnimi ponudniki ekonomskih podatkov samo Mednarodni denarni sklad (IMF) tisti, ki ponuja eno samo podatkovno vrsto o nekdanji Jugoslaviji (pa še to samo za obdobje med 1969 in 1988). Tudi zato se ti podatki tako pogosto pojavljajo v razpravah o razpadu samoupravljanja. Namreč, podatki o rasti realnega bruto družbenega proizvoda (BDP) – torej v ''stalnih cenah'' oziroma z odstranjenim vplivom inflacije.

Pozor. Pri površnem branju lahko te številke pri nekaterih celo izzovejo jugonostalgične občutke. Leta 1969 je namreč jugoslovansko gospodarstvo realno zraslo za 9,6 odstotka. Slovensko je lani za 2,3 odstotka. Najhitreje smo realno rasli po letni stopnji 6,9 odstotka, leta 2007. Pa še takrat samo na račun pregrevanja in špekulativnih poslov – skratka, s tempom, ki je brez korenitih reform za naše gospodarstvo nevzdržen.

Zapozneli računi za pretekle zabave

No, enako je veljalo za nekdanjo skupno državo. Jugoslovansko gospodarsko rast so sicer ustvarjali na drugačne načine kot v neodvisni Sloveniji, a so bili samoupravni prijemi škodljivi in so ekonomsko krizo le preložili, ne pa preprečili. Tako je leta 1993 v svojem poročilu za preteklo leto Banka Slovenije ugotavljala: ''V letu 1992 so najprej ali predvsem prihajali na dan problemi, katerih začetek sega daleč nazaj.

Ti problemi bi bili pred nami, četudi se ne bi začele priprave na prehod v tržno gospodarstvo in tudi če ne bi prišlo do razpada nekdanje države. Ker pa se je zgodilo tudi to, so gospodarske težave še toliko hujše.'' Več o teh problemih v nadaljevanju.

Na začetku je treba nekaj razčistiti – preproste primerjave podatkov BDP so zavajajoče. Res je, Jugoslavija je vrsto let rasla hitreje kot neodvisna Slovenija. Ampak v sedemdesetih sta tudi Avstrija in Nemčija rasli hitreje kot danes. Rast v Evropi je takrat pač bila hitrejša.

Res je tudi, da se je samoupravno gospodarstvo za las izognilo recesijam, ki so Nemčijo ali Avstrijo zadele leta 1975, 1981 in 1982. Zato pa je Jugoslavija krizo izkusila 1983, 1987, 1988. Te recesije se zdijo razmeroma mile, realno krčenje je bilo okoli enega odstotka (v 1988 okoli dva odstotka), kar je sicer dokaz, da BDP ne pove celotne zgodbe. Za primerjavo, ko se je v veliki recesiji našega časa krčil obseg gospodarstva, je to bilo za 7,8 odstotka (leta 2009), za 2,7 odstotka (leta 2012) in 1,7 odstotka (2013).

Žal pa se podatki IMF tudi ustavijo ob najbolj zanimivem času. Med razpadanjem Jugoslavije se je kriza le še poglobila, tako da se je v Sloveniji med 1989 in 1992 realni BDP skrčil za 19 odstotkov. V tistih letih so v Nemčiji in v Avstriji rasli (še sreča, saj je tako našo gospodarstvo imelo izvozne trge).

Nekaj let rasti iz nizkega izhodišča

Gospodarskih podatkov torej ne smemo iztrgati kontekstu njihovega časa. Podatki o rasti realnega BDP povedo, kako se je širil obseg gospodarstva. Povedo torej le del zgodbe – ključno je, da vemo, kakšna je bila izvorna velikost gospodarstva. Te podatke je za večino držav sveta za nazaj preračunal britanski ekonomist Angus Maddison (1926–2010), njegovi sodelavci pa tudi po njegovi smrti še naprej vzdržujejo podatkovno bazo in jo razširjajo.

Ko enkrat pogledamo raven jugoslovanske gospodarske aktivnosti, se zdijo dosežki centralnega planiranja štiridesetih in petdesetih let, nato pa samoupravljanja, manj impresivni. Če so bile Avstrija, ZR Nemčija in Jugoslavije takoj po drugi svetovni vojni v podobno velikem razsulu, sta državi s kapitalizmom rasli veliko hitreje. Prepad v razvitosti se je samo še povečeval.

V prvih letih neodvisnosti je Sloveniji uspelo zmanjšati zaostanek za razvitejšimi evropskimi gospodarstvi.

Jugoslovani so torej bili revnejši kot njihovi sodobniki v Nemčiji, Avstriji – ali pa kot so Slovenci pod samostojno državo. So to občutili? Seveda. Javnomnenjske raziskave so kazale vedno večje nezadovoljstvo z življenjskimi razmerami pod samoupravnim socializmom.

Nezadovoljstvo ljudi je odražalo resnično materialno prikrajšanost kljub vsem obljubam ''bratstva in enakosti''. V Jugoslaviji je pod pragom revščine živel večji delež ljudi kot danes v Sloveniji. Še pomembneje, pod samoupravljanjem je bilo več revščine kot pod ''izkoriščevalskim kapitalizmom'' v Nemčiji.

Danes smo vajeni, da socialna stiska ni omejena na brezposelne; lahko imaš službo in revščino hkrati. Pod Jugoslavijo je bilo enako – brezposelnost je bila nižja kot v današnji Sloveniji –, ampak samo na področju Slovenije.

Podatki o brezposelnosti so sicer zanimivi tudi zato, ker so nezanesljivi in zavajajoči. Vendar so manipulacije številk šle v nasprotno smer, kot je človek vajen od današnjih oblasti – Jugoslavija brezposelnosti ni skrivala, temveč je statistike celo napihnila. Tako so vsaj menili inšpektorji Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Potrebovali so več mesecev, da so izbrisali ljudi s seznama brezposelnih

Svoje sume so pojasnili v ekonomskem poročilu o Jugoslaviji za 1987: počasna jugoslovanska birokracija je potrebovala tudi do šest mesecev, preden je sveže zaposlenega izbrisala s seznama brezposelnih. V evidenci naj bi bilo tudi veliko študentov, ki so iskali prvo službo za čas po koncu študija, in ljudi, ki so že bili zaposleni pri zasebnikih in so iskali državno službo.

 ''V Sloveniji je polna zaposlenost – iskalci zaposlitve predstavljajo 2,7 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, z malo sprememb v tem deležu od zgodnjih osemdesetih,'' je OECD zapisal 1990. ''Z razliko s tem pa predstavljajo iskalci zaposlitve na Kosovem okoli 52,2 odstotka aktivnega prebivalstva.''

Naslednji kazalec, ki kaže razsežnost jugoslovanskih ekonomskih težav, je rast maloprodajnih cen. Osemdeseta so bila leta hiperinflacije.

Načeloma podivjane cene ne bi bile problem, če prebivalcem ne bi zagrenile vsakodnevnega življenja. V resničnem svetu ni tako. Nestabilne cene gospodarstvu otežijo in podražijo poslovno načrtovanje (koliko denarja moram dati na stran za stroj?, mi bo cena pokrila stroške?). Posledično se otežijo razmere tudi zaposlenim (imam v denarnici dovolj gotovine za malico?). Zaradi gospodarskih težav pa tudi plače ne dohajajo več inflacije. In tako se je v času hiperinflacije osemdesetih let znižal življenjski standard v Jugoslaviji.

Kaj bi Jugoslavija lahko storila? Vzornik monetarne politike tistega časa je bil Paul Volcker, predsedujoči ameriški Federal Reserve. Dvignil je obrestne mere in tako ZDA pahnil v recesijo – ampak tudi premagal inflacijo. Beograd tega ni mogel storiti oziroma bolje, njegovi poskusi niso delovali, kot je predsedniku Reaganu poročala CIA (njihovo poročilo o jugoslovanski krizi je iz 1984, oznako državne skrivnosti so umaknili 2011).

Zahod je Jugoslaviji rad posojal denar

''Strožja denarna politika je neučinkovita,'' so ugotavljali ameriški obveščevalci. ''Spodkopala jo je hitra rast posojil med podjetji in rastoča dinarska vrednost varčevalnih vlog v tujih valutah, ko pada menjalni tečaj. Federalna fiskalna politika je v glavnem prav tako neučinkovita, saj glavnino državne porabe in prihodkov nadzirajo lokalne vlade.''

Inflacija je bila povezana z dolžniško krizo. Zahod je Jugoslaviji rad posojal denar, predvsem zato, da bi Beograd čim bolj oddaljili vplivu Moskve (po Stalinovi smrti se je Tito znova zbližal s komunistično skupnostjo, čeprav je uradno bil eden od gonil gibanja neuvrščenih). Ko se je ekonomska moč ZSSR zmanjšala, so zahodni upniki zahtevali trše posojilne pogoje. Breme preteklih kreditov je postalo vedno težje.

To je bil čas, ko je bila primarna naloga podjetij ustvarjati delovna mesta in v Jugoslavijo prinašati tuje valute, ne glede na poslovne razmere ali potrebe trga. Dobički, če jih že kaj bilo, so kopneli. Takšno netržno obnašanje je bilo mogoče samo zato, ker je bila velika večina podjetij v ''družbeni'' lasti (z razliko od bolj trdih komunističnih režimov je jugoslovanski toleriral tudi razmeroma velik zasebni sektor).

In kako se je odzvala oblast? Ker je bila Jugoslavija decentralizirana, je zvezna vlada le stežka uvajala strukturne reforme. Veliko lažje je bilo pritisniti na družbene (in politično kontrolirane) banke, ki so morale opustiti vso logiko bančnega posla in preprosto financirati podjetja, ne glede na smotrnost in tveganost njihovih projektov.

Naslednji vir denarja so bili zdomci – v jugoslovanskih kmečkih družinah so nakazila sorodnikov pomenila tudi do šestino vseh prihodkov.

Velika večina teh nakazil je prišla iz Nemčije.

Slovenija je bila sicer po številu delavcev na začasnem delu v tujini pod jugoslovanskim povprečjem, saj je imela med vsemi federativnimi republikami najnižjo brezposelnost.

Po Titovi smrti je dolžniška kriza dokončno ušla nadzoru Beograda. Upniki z IMF na čelu so v zameno za refinanciranje zahtevali sprejem reform. Varčevalo se je tudi na vojski.

Samoupravljanje in gradnja nepotrebnih tovarn (samo da bi bila delovna mesta) sta imela nepričakovani učinek: skupni trg je razpadal. Vse manj potrošnikov je kupovalo izdelke bratskih republik, kar je podžigalo rastoča narodnostna trenja.

Začelo se je zatikati tudi pri prodoru na tuje trge – ne samo zaradi posledic padajočih investicij v raziskave in razvoj (in posledično slabše kakovosti), pač pa tudi zaradi pretresov v mednarodnih plačilnih sistemih, ki so spremljali dolžniško krizo.

V teoriji naj bi delavski sveti kadrovali menedžment podjetij, oblikovali plačno politiko in delili dobičke. V praksi so bila zasedanja delavskih svetov zamudna in zbirokratizirana, glavno besedo na njih pa so imeli menedžerji in njihovi najožji sodelavci.

''Večje sodelovanje delavcev se ni preneslo v višjo produktivnost,'' so obveščevalci CIA zapisali v tajnem poročilu Beli hiši 1984. ''Kar se osebne motivacije tiče, pa jugoslovanske delavce redko odpustijo iz krivdnih razlogov in njihove plače običajno niso neposredno povezane z njihovo produktivnostjo.'' Vladala je plačna uravnilovka.


Dr. Jure Stojan Dr. Jure Stojan Foto: Bojan Puhek

O AVTORJU

Dr. Jure Stojan je partner in direktor razvoja ter raziskav na Inštitutu za strateške rešitve (ISR). Pred prihodom na ISR je bil zaposlen kot raziskovalec na Banki Slovenije, več let je delal kot poslovni analitik na časniku Večer, izkušnje pa je kot analitik nabiral tudi v londonskem Exclusive Analysis. Dr. Stojan deluje tudi kot gostujoči predavatelj na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Na Univerzi v Oxfordu je doktoriral iz ekonomske zgodovine.


Komentarji

243

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Buča / 31.10.2016. ob 07:53 +39 - 13

    Tale Jurček že mogoče živi bolje, saj je prisesan na nek kvazi inštitut, kateri kot pijavka pije denar davkoplačevalcev. Statistika jr ku... ! V Jugi je bilo bolj poskrbljeno za vse državljane in ne samo za elite. Zdravstvo, šolstvo, službe in še marsikaj. Res ni bilo Milke, je bila pa Gorenka. Ni bilo revščine, ni bilo klošerjrv in ni bilo bogatašev. Bilo je bolje!

    +39 - 13
  • Tomcee / 31.10.2016. ob 08:46 +35 - 11

    Za časa juge nas je bilo vdružini 12 ...od tega 4 otroci...starejši so bili zaposleni vsi...vsi smo imeli zdravstveno zavarovanje...poleti smo hodili na morje v počitniške zmoglivosti podjetja...lačen ni bil nihče. V letih 1980 in do 1990 smo zgradili dve stanovnjski hiši...imeli traktor, avtomobil...Zdaj nas je 8 dva imava službo...otroci ne vidijo prihodnosti v Sloveniji...Ldaj je bilo boljše?.

    +35 - 11
  • Letanca / 31.10.2016. ob 07:40 +27 - 5

    Super je ta človek, izvrstno se spozna na finance, škoda le, da ni logike uporabljene v primerjavah. Slovenci smo že v JUGI živeli boljše kot srbi, bosanci, makedonci - kar je nedvomno in nesporno, zato je bilo tudi nezadovoljstvo vedno večje. Zakaj ni omenjeno kolikšna je bila nezaposlenost v Sloveniji takrat. In ko jaz rečem, da je bilo v YU boljše življenje, potem mislim na SIovenijo v YU

    +27 - 5
delitve: 815
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin