Torek, 15. 11. 2016, 17.43
6 let, 6 mesecev
Na ruševinah omrežja Probanke in Ročnika 160 milijonov evrov dolgov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7
26
Z denarjem, ki ga upnikom dolgujejo propadla podjetja iz omrežja Probanke in Tomaža Ročnika, bi država brez težav pokrila letne stroške dežurstev v zdravstvu. V luči današnjih kriminalističnih preiskav smo analizirali verigo odgovornosti v Probanki in ugotovili, da imajo nekdanji vodilni v banki velike težave s spominom.
160 milijonov evrov.
Tolikšna je končna vsota dolgov, ki so jih za seboj pustila propadla s Probanko povezana podjetja in družbe iz lastniške mreže Tomaža Ročnika, brata ustanoviteljice in dolgoletne predsednice uprave Probanke Romane Pajenk.
Preberite še:
Kriminalisti nad posle Romane Pajenk
Kako so insajderji iz Probanke pred likvidacijo dvigovali denar
Razkrivamo poročilo, namenjeno Miru Cerarju: slabi banki grozi bankrot
S tem denarjem bi država brez težav pokrivala stroške dežurstev vseh zdravstvenih delavcev ali zgradila večino povprečne hidroelektrarne na spodnji Savi. V znesek 160 milijonov evrov smo na Siol.net prišteli zgolj priznane terjatve iz stečajev podjetij, ki so bila tako ali drugače povezana s Probanko in Ročnikom. Pomemben del teh so poroštva.
Velika večina terjatev ne bo poplačana, upniki pa so v okviru prisilnih poravnav že odpisali za okrog dvajset milijonov evrov terjatev. Več o podjetjih iz omrežja Probanke in Ročnika ter njihovi klavrni usodi v grafiki.
Še skoraj 200 milijonov evrov je davkoplačevalce stalo reševanje Probanke. Kot je znano, je država leta 2013 v banko vložila 176 milijonov evrov, po njeni likvidaciji pa naj bi zmanjkalo okoli deset milijonov evrov. Luknjo bo morala pokriti DUTB oziroma država, ki zaradi pripojitve Probanke in Factor banke prosi državo za skupno 50 milijonov evrov dodatnega kapitala.
Po poslih Probanke so danes brskali kriminalisti. Zanimalo jih je Probankino financiranje podjetij iz kroga Tomaža Ročnika.
Dejstva o kriminalistični preiskavi NPU
- KJE: Šest preiskav poslovnih prostorov na območju Ljubljane, Celja in Maribora, med drugim na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB).
- ZAKAJ: Sum zlorabe položaja pri odobritvi posojil Probanke, v letih od 2008 do 2010 je bilo v nasprotju s predpisi odobrenih več posojil družbam Medaljon, Zlata Moneta II (prek obeh so bili menedžerji solastniki Probanke), Klasje Celje in PPS - Pekarne Ptuj. Že takrat je bilo jasno, da posojil, ki niso bila ustrezno zavarovana, niso bile sposobne vrniti.
- KDO: Osumljenih je devet fizičnih oseb, med njimi vsi člani dveh nekdanjih uprav Probanke, Romana Pajenk, Milana Lah in Vito Verstovšek ter Bogomir Kos in Branka Hazenmali Požar, direktor nekdanje poslovne enote Probanke v Mariboru Borut Bizjak in Peter Lobnik, nekdanji direktor za komercialno bančništvo v Probanki, ter poslovnež Tomaž Ročnik in nekdanja direktorica Klasja Celje Dragica Murko.
- KOLIKO: Nezakonita premoženjska korist znaša 17 milijonov evrov.
- KAJ: Sporna sta bila dva sklopa poslov: 1) financiranje družb Medaljon in Zlata Moneta II, prek katerih so menedžerji obvladovali pomemben lastniški delež v Probanki, in 2) financiranje družb Klasje Celje in PPS - Ptujske Pekarne, ki ju je obvladoval Tomaž Ročnik in sta denar v celoti nakazali naprej drugim Ročnikovim družbam.
Več o današnjem dogajanju si preberite v članku.
Kako so vodilni v Probanki izgubili spomin
Kako je mogoče, da nihče od odgovornih v Probanki ni opazil, da je s financiranjem podjetij menedžerjev Probanke in Tomaža Ročnika karkoli narobe? Odgovor na to vprašanje delno ponujajo zapisniki sej parlamentarne preiskovalne komisije za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu. V zadnjem letu dni se je na veliko ukvarjala s Probanko. Natančneje, s primerom dveh podjetij, ki bi jih Probanka morala obravnavati kot povezani osebi, a ju ni.
Še do srede istega leta v NLB in Novi KBM kot povezanih oseb recimo niso obravnavali Pivovarne Laško in Infond Holdinga, njenega največjega lastnika, ki ga je prek verige povezanih podjetij obvladoval Boško Šrot.
Tomaž Ročnik je bil edini lastnik podjetja Fraktal Consulting, ki je bilo ena od njegovih ključnih družb in je upravljala večdesetmilijonsko premoženje. Danes je v stečaju. Obenem je imel v lasti 40-odstotni delež v družbi Hat, nekoč največjem lastniku Avtotehne. Ravno zato, ker Probanka obeh podjetij ni obravnavala kot povezanih oseb, ju je lahko vrsto let skoraj neomejeno financirala, saj pred odobritvijo posojil ni presojala njune skupne izpostavljenosti, kot to določajo bančni predpisi.
Gre za primer, ki skupaj s prelaganjem odgovornosti vodilnih bank, o katerem pišemo v nadaljevanju, simbolizira pomemben del razlogov, zakaj so se slovenske banke po poku delniškega in "tajkunskega" balona leta 2008 znašle v težavah. Podobno je bilo tudi v največjih domačih bankah. Še do srede istega leta v NLB in Novi KBM kot povezanih oseb recimo niso obravnavali Pivovarne Laško in Infond Holdinga, njenega največjega lastnika, ki ga je prek verige povezanih podjetij obvladoval Boško Šrot.
"Nikogar ni bilo, ki ne bi vedel, da je Ročnik brat Pajenkove. Izpostavljenost do Ročnikovih podjetij je bila zelo velika," je poslancem povedala nekdanja članica uprave Branka Hazenmali Požar. Izjave nekdanjih vodilnih v Probanki pred parlamentarno preiskovalno komisijo je mogoče povzeti v naslednjih točkah:
- nihče ni bil v resnici odgovoren, saj so končne odločitve vedno sprejemali ljudje na višjih ali nižjih položajih,
- vsi so vedeli, da je Tomaž Ročnik brat Romane Pajenk, a nihče ni imel informacij o izpostavljenosti njegovih podjetij do Probanke,
- nihče od organov banke te problematike ni podrobneje obravnaval, saj tega ni nihče eksplicitno zahteval.
Kaj pravi nekdanja uprava
Igra prelaganja odgovornosti se začne pri upravi. Nekdanja predsednica uprave Probanke Romana Pajenk in nekdanja članica uprave Milana Lah, ki je vrsto let veljala za številko dve v mariborski banki, sta bili v razlagah dogajanja precej usklajeni.
Nekdanja predsednica uprave Probanke Romana Pajenk in nekdanja članica uprave Milana Lah (na fotografiji), ki je vrsto let veljala za številko dve v mariborski banki, sta bili v razlagah dogajanja precej usklajeni.
Pajenkova se je odgovoru na vprašanje o tem, ali je vedela, kdo so lastniki Fraktal Consultinga in Hata, po nasvetu odvetnika izognila. Lahova je komisijo sprva skušala prepričati, da "takrat verjetno ni obstajal razlog" za obravnavo teh podjetij kot povezanih oseb. Šele nato je začela pojasnjevati, da to vprašanje ni spadalo v njen resor.
Obe sta odgovornost za (ne)ugotavljanje povezanosti podjetij, ki jih je obvladoval Ročnik, videli v drugih uslužbencih banke:
- tretjem članu uprave Vitu Verstovšku, ki je vodil naložbeno-kreditno komisijo,
- Petru Lobniku kot pooblaščencu predsednice uprave in
- Urbanu Tručlu, nekdanjem šefu pravne službe Probanke.
Kaj pravijo preostali vodilni uslužbenci
Vsem trem je skupno, da so na različnih zaslišanjih imeli velike težave s spominom:
- Verstovšek je parlamentarni komisiji pojasnil, da "ne more točno povedati, zakaj skupine Hat in Fraktal Consultinga ne more voditi kot povezane osebe".
- Lobnik se kot priča na sojenju proti Pajenkovi in Lahovi zaradi spornega financiranja družbe Medaljon "ni spomnil, da bi ga bila pravna služba opozorila na morebitno sporno povezanost med vodilnimi v Probanki in kreditojemalcem".
- Tručl pa je na istem sojenju povedal, da "se zadev slabo spominja", da mu lastniške povezave Probanke s podjetji, ki so jih obvladovali njeni menedžerji, "niso bile povsem jasne" in da je gradivo za obravnave v naložbeno-kreditni komisiji "pregledoval šele na dan obravnave".
Kaj pravijo revizorji
Če povezanosti Ročnikovih podjetij niso opazili ne uprava ne preostali vodilni uslužbenci Probanke, bi jo verjetno morali notranji revizorji.
Toda Zlatko Šiško, nekdanji notranji revizor banke, "ni vedel, da sta bila Fraktal Consulting in Hat do Probanke izpostavljena z več kot 50 odstotki kapitala". Zakaj ne? Ker tega področja, kot je pojasnil Logarjevi komisiji, niso pregledovali. "Odločitev, kaj se revidira, ni bila posledica lastne presoje službe notranje revizije. To je bil postopek," je dejal Šiško.
Kljub temu je priznal, da bi notranja revizija vedela precej več, "če bi vsako leto podrobno pregledala Ročnika in pri tem pregledala vse povezave, kako se je to zgodilo".
Precej boljše podatke je imel zunanji revizor. Katarina Kadunc iz revizijske hiše Deloitte, ki je revidirala Probanko, je namreč pred Logarjevo komisijo potrdila, da je iz banke pred začetkom revizije dobila seznam povezanih strank, na katerem so bila tudi Ročnikova podjetja.
Kaj pravijo nekdanji nadzorniki
Seznam je torej očitno obstajal. A tu pridemo do naslednjega protislovja: imel ga je le Deloitte, ne pa tudi nadzorni svet Probanke. Kako je to mogoče?
Radovan Stonič, nekdanji član nadzornega sveta Probanke, je Logarjevi komisiji pojasnil, da nadzorniki nikoli niso načeli vprašanja sorodstvenih vezi med Pajenkovo in Ročnikom. "Pa tudi vedeli nismo, koliko je njegovih posojil in kako je z njimi," je pojasnil Stonič.
O tem, ali je Ročnik lahko dobil določeno posojilo ali ne, nadzorniki niso odločalo, saj izpostavljenost nikdar naj ne bi bila večja od dovoljene. Ali o tem niso odločali ravno zato, ker Probanka teh podjetij ni imela za povezane osebe? "Razlog ni bil v tem," je komisiji pojasnil Stonič.
Da sta Hat in Fraktal Consulting povezani osebi, so nadzorniki uradno izvedeli šele leta 2011, dve leti pred začetkom nadzorovane likvidacije banke. Skupna izpostavljenost obeh podjetij je presegala 26 odstotkov kapitala Probanke, kar je bilo več od omejitve iz zakona o bančništvu.
Kaj pravi nekdanji viceguverner
Šele nato se je zganila tudi Banka Slovenije, ki je Probanki naložila zmanjšanje izpostavljenost in naposled tudi zamenjavo uprave, z odredbo o odpravi kršitev pa tudi dokapitalizacijo.
Zakaj se je Banka Slovenije resneje odločila ukrepati šele leta 2012, čeprav je prve težave v Probanki zaznala že dve leti prej? Morda se del odgovora na to vprašanje spet skriva v sorodstveni povezavi. Jana Nučič, ena od visokih uslužbenk Probanke, je namreč žena Sama Nučiča, dolgoletnega viceguvernerja Banke Slovenije, ki je izvajal nadzor nad bankami, torej tudi nad Probanko. Nučičeva je vodila poslovno enoto Probanke v Ljubljani, ki je financirala Avtotehno (ta je bila v lasti podjetja Hat).
Nučič je pred Logarjevo komisijo zatrdil, da se je ob obravnavi Probanke kot viceguverner izločil iz odločanja.
A tudi po prvih ukrepih Banke Slovenije kolektivne slepote v Probanke ni bilo konec. Bogomir Kos, naslednik Pajenkove, je tako pred komisijo zatrjeval, da ni poznal posamezne povezanosti družb iz lastništva Probanke.
26