SiolNET. Posel danes Novice
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako je slovenski minister metal Grčijo iz območja evra

10

termometer

Janis Varufakis
Foto: Reuters

Nekdanji slovenski finančni minister Dušan Mramor je spomladi 2015 prvi predlagal začasni izstop Grčije iz območja evra. To je v zadnji knjigi razkril Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, in Mramorja označil za "navijačico" nemškega ministra za finance Wolfganga Schäubla. Mramor odgovarja: "O Varufakisovem delu govorijo rezultati, o mojem pa tudi."

Leta 2013 je Slovenija izpeljala sanacijo bank, enega od najdražjih projektov v zgodovini. To so bili kaotični časi. Naša država je padla v spiralo napovedi o finančnem in gospodarskem zlomu. Bili smo "novi Ciper", čeprav nihče od špekulantov, ki so stavili na bankrot Slovenije, ni znal natančno razložiti, zakaj. 

Država se je znašla v primežu mednarodnih ustanov: Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije. V Slovenijo so prišli izbrani svetovalci in cenilci premoženja, ki so pred tem delovali v državah, v katere je že prišla trojka, sestavljena iz predstavnikov ECB, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). 

Epilog je znan: ob vseh apokaliptičnih napovedih o gospodarskem zlomu, ki ne bi mogle bolj zgrešiti, in ugotovljenih vrednostih premoženja, ki so se izkazale za krepko podcenjene, je slovenska država dobila visok, slabih pet milijard evrov vreden račun za sanacijo svojih bank. Svoje premoženje so izgubili imetniki bančnih delnic in obveznic. Dvomi, ali je bila cena za sanacijo "bančne luknje", končne posledice zloma slovenskega modela, previsoka, so ostali do danes.

Trojke naposled ni bilo. Če lahko verjamemo guvernerju Banke Slovenije Boštjanu Jazbecu, tudi zato, ker se je Slovenija novembra 2013 zadolžila pri točno izbranem mednarodnem finančnem skladu.

Knjiga o zakulisju vrha EU in trojke

V Slovenijo je takrat prišel aparat, v katerem je zgoščena največja koncentracija moči v Evropi. Ministri in državni sekretarji so slepo sledili nižjim uradnikom, ki so prosto določali ključne pogoje sanacije bank. Ugovarjati jim ni upal nihče: od predsednice vlade Alenke Bratušek do guvernerja Jazbeca. 

Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade Foto: Reuters Odgovora na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija takrat glasneje zavzela za svoje interese, nikoli ne bomo izvedeli. Deloma pa ga je mogoče razbrati iz razkritij Janisa Varufakisa, ekonomista in nekdanjega grškega ministra za finance v vladi leve stranke Siriza. Leta 2015 se je s trojko v dramatičnih razmerah pogajal o novih pogojih odplačila grškega dolga in po neuspelem dogovoru odstopil. 

V delu "Odrasli v sobi" (Adults in the room v angl.), ki je izšlo letos spomladi, Varufakis opisuje zakulisje takratnega dogajanja. Območje evra je leta 2010 zajela dolžniška kriza. Najprej je "padla" Grčija, nato Irska, Portugalska, Španija in Ciper. Šlo je za države tako imenovane evropske periferije, ki so se EU pridružile v drugem ali tretjem valu širitve, pred krizo pa so zaradi velikanskih prilivov tujega kapitala, predvsem iz nemških in francoskih bank, z izjemo Portugalske živele v gospodarskem razcvetu.


Preberite še:

Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti 

"Namesto da bi bili na Teš 6 ponosni, nas je sram" #intervju 

Slovenski vojak: nekoč ponos, danes v strganih škornjih


Era varčevanja

Ob izbruhu svetovne finančne krize je bilo lepih časov konec. Kapitalski tokovi so se obrnili v drugo smer. Medtem ko so banke v teh državah vračale denar v Nemčijo in Francijo, so same nasedle v borznih, infrastrukturnih in nepremičninskih balonih. 

Ostali so jim "beli sloni" v obliki praznih avtocest v Španiji, nedokončanih turističnih kompleksov v Grčiji in elitnih poslovnih sosesk na Irskem. To je zgodba, ki jo poznamo tudi iz Slovenije.

Jasno je bilo, da bodo banke morale reševati posamezne države. To se je tudi zgodilo. Njihove dolgove so prevzele z denarjem, ki so si ga morale izposoditi, kar je skokovito povečalo njihov javni dolg. Tega je bilo v območju enotne valute, ki je državam zvezala roke, mogoče znižati le na en način – z "izboljševanjem notranje konkurenčnosti". Beri: z radikalnim varčevanjem. 

Kako smo Slovenci reševali tudi nemške banke

A to za nemške in francoske banke, ki so pred krizo na veliko kupovale obveznice teh držav, ni bilo dovolj. V Berlinu so se odločili, da jih je treba rešiti za vsako ceno. Ker je Deutsche Bank, največja nemška banka, nasedla tudi v poslih na Wall Streetu, kanclerka Angela Merkel Bundestaga ni mogla več prositi za novo kapitalsko injekcijo. 

Angela Merkel, nemška kanclerka
Angela Merkel, nemška kanclerka Foto: Reuters Terjatve bank so zato prek posebnega, na novo izumljenega "mehanizma" odkupile države, med njimi tudi Slovenija. Izpostavljenost naše države do Grčije zaradi posojil in poroštev v najslabšem primeru danes znaša skoraj milijardo in pol evrov, kar je več kot 3,2 odstotka slovenskega bruto domačega proizvoda (BDP). 

To je cena, ki jo bo Slovenija nekoč, ko bo postalo jasno, da Grčija tega denarja ne more vrniti, plačala za reševanje nemških in francoskih bank, drugih upnikov, manevrov evropskih institucij in grških zablod. Ker so največje upnice Grčije postale države, je to pomenilo, da vprašanje njenega dolga ni bilo več ekonomsko, ampak politično.

Zdravilo trojke, ki ni delovalo

Varufakis je postal finančni minister konec januarja 2015. Takrat je v Grčiji, ki je že v dobrih časih delovala kaotično, po več letih recesije pa v resnici prenehala delovati, dokončno zavel veter političnih sprememb. 

Duopol dveh strank, desnosredinske Nove demokracije in socialdemokratske PASOK, ki sta skupaj z ladjarskimi, bančnimi in drugimi oligarhi izmenoma vladali povojni Grčiji, je razpadel. Izgubili sta vso kredibilnost, saj sta iz države najprej naredili raj za koruptivne posle, financirane s posojili. Nato sta jo leta 2010 prepustili dolžniški ječi mednarodnih finančnih institucij in prevzeli vlogo paznikov. 

Na volitvah je slavila Siriza, koalicija številnih levičarskih strank in gibanj, ki je zrasla "od spodaj". Na shodih in okroglih mizah. Na ulicah, na katerih so Grki izražali svoja čustva, frustracije in obup nad vse večjimi socialnimi stiskami in jezo nad trojko, to skupino evropskih zdravnikov, ki je pljučnico zdravila tudi z elektrošoki in pijavkami. 

Alexis Cipras, grški predsednik vlade Alexis Cipras, grški predsednik vlade Foto: Reuters Jasno je bilo, da je z venomer istim zdravilom, ki ga je trojka predpisovala ne glede na bolezen, nekaj narobe. Na ulicah Aten ni manjkalo vzmetnic, zadnjih zatočišč nesrečnikov, ki so po izgubi službe ostali še brez domov. Številni grški upokojenci so vsako opoldne v razdeljevalnici hrane čakali na manjšo porcijo riža s špinačo. V državi, ki je imela osemodstotni upad bruto domačega proizvoda (BDP), je bil brez službe že vsak drugi mlajši delovno aktiven prebivalec. 

"Pop ikona" postala minister

Vse več ekonomistov si je že leta pred zmago Sirize začelo postavljati preprosto vprašanje: kako je mogoče računati na gospodarsko oživitev zadolženih držav, če jim trojka pušča kri, s tem pa jih potiska v spiralo recesije? Eden od njih je bil tudi Varufakis, takrat že eden od zvezdnikov svetovne in evropske akademske levice. Imel je status "pop-rock" ikone, ki ga je znal živeti in tudi unovčiti.

Varufakis, zelo inteligenten in luciden mož, je strokovnjak za teorijo iger, ta ima v ušesih nepoučenih že sama po sebi prizvok mističnosti. Živi med uglednimi univerzami v ZDA, Londonu in Avstraliji. Pisal je knjige o "Globalnem minotavru", kot je poimenoval svetovni finančni kapitalizem, se po Atenah prevažal s težkim motorjem in se s partnerico iz umetniških krogov rad fotografiral za družabne revije. 

Grčija, kriza Foto: Reuters "Pravi" grški levičarji, še najmanj seveda komunisti, tradicionalno močni v Grčiji, ga nikoli niso imeli radi, saj so ga imeli za zmerneža. V ideološko zelo razklani Sirizi so ga nekateri imeli celo za neoliberalca in desničarja. 

Star računalnik brez gesla za internet

Zmaga Sirize je v Atenah okrepila upe, v posameznih evropskih prestolnicah pa sprožila ugibanje in celo strah. Na oblast v Grčiji so prišli (skrajni) levičarji, ki so bili pripravljeni trojki pokazati vrata. V Španiji se je krepilo levičarsko gibanje Podemos, ki je nasprotovalo varčevalnim ukrepom. Tudi v francoskem političnem vrhu niso skrivali nezadovoljstva z nemško ekonomsko in politično prevlado v EU.

V zraku so bila pričakovanja številnih Evropejcev, da bodo Grčiji sledile tudi druge domine in da je ere trojke konec. Ne bi se mogli bolj motiti. 

Varufakisova knjiga razkriva, da so bila takšna razmišljanja že na samem začetku obsojena na propad. Realnost tistega časa opisuje slikovito. V pisarni ministrstva, pred katerim so takrat dan in noč taborile odpuščene čistilke, je ob prihodu našel le prazno mizo in star računalnik brez gesla za internet. Kopije zadnjega "bailout" sporazuma s trojko ni bilo, saj je edini izvod odnesel predhodnik. 

Kdo je v resnici glavni

Že dva tedna pozneje ga je čakal prvi sestanek s preostalimi finančnimi ministri, na katerem bi jih moral prepričati o podaljšanju sporazuma pod novimi, za Grčijo bolj sprejemljivimi pogoji. Eden od njih je bil tudi Dušan Mramor, nekdanji minister za finance v vladi Mira Cerarja, ki se je Varufakisu očitno še posebej vtisnil v spomin. 

Dušan Mramor, nekdanji minister za finance v vladi Mira Cerarja, se je Varufakisu vtisnil v spomin. Dušan Mramor, nekdanji minister za finance v vladi Mira Cerarja, se je Varufakisu vtisnil v spomin. Foto: Bor Slana Varufakis je hitro ugotovil, kakšna so razmerja moči na sejah evroskupine, kjer skupaj sedijo finančni ministri vseh držav območja evra, guverner ECB, izvršna direktorica IMF in visoki predstavniki Evropske komisije. Gre za ustanovo, ki ima po Varufakisovem mnenju največjo moč v območju evra, čeprav je v temeljnih dokumentih, ki določajo delovanje EU, sploh ni. 

Takrat ji je predsedoval nizozemski minister Jeroen Dijsselbloem, ki je bil njen prvi mož le na papirju. To je dal Varufakisu že na spoznavnem sestanku vedeti nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. "Ni imel pravice odpotovati v Atene," je Schäuble že na hodniku ministrstva, ob rokovanju z Grkom, komentiral obisk Nizozemca v glavnem mestu Grčije nekaj dni pred tem. Tisto srečanje se je končalo z Varufakisovo košarico in odmevno novinarsko konferenco, ki jo je Dijsselbloem zapustil brez pozdrava. 

Histerik, ki je žugal Sloveniji

Wolfgang Schäuble v knjigi uteleša moč v EU. Beseda tega kariernega politika iz vrst krščanske demokracije, večno strogega in čemernega moža v invalidskem vozičku, ki je bil tudi vizualno največje mogoče nasprotje zagorelega ljubitelja usnja iz Grčije, je bila prva in zadnja. 

Tega sam nikoli ni dal vedeti. "Obrnite se na ustanove," je odgovarjal, ko je iz Aten prišel kakšen predlog. A "ustanove" so bile le podaljšek političnih odločitev, sprejetih drugje. 

Schäuble je nad sejami Evroskupine trdno držal vajeti. Ob njem so bili tiho Dijsselbloem, ki se v knjigi zdi kot histerični nevrotik, različni evropski komisarji in guverner ECB Mario Draghi, ki je Varufakisu od začetka grozil z zaprtjem likvidnostne linije ECB. To bi sprožilo množični "napad" varčevalcev na banke (bank-run v angl.) in kolaps države. "O tem je govoril kot o neizbežni odločitvi, ki je zunaj njegovega nadzora. Kot o aktu boga," se spominja Varufakis. 

Wolfgang Schäuble, nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, nemški finančni minister Foto: Reuters Dijsselbloem, ki je leta 2013 odkrito žugal tudi Sloveniji in ji razlagal, kaj vse mora storiti za svojo rešitev brez zunanje pomoči, je imel po Varufakisovih opažanjih precejšnje luknje v znanju ekonomije. Po letošnjih volitvah ga ni več v nizozemski vladi.

Ko Mramor napade IMF in Bruselj

Posebno pozornost Varufakis namenja nekaterim finančnim ministrom iz držav nekdanje vzhodne Evrope, med drugim tudi Mramorju, ki ga sicer nikoli ne omeni z imenom, ampak le kot "slovenskega finančnega ministra". Ministre iz Slovenije, Slovaške in Litve je označil za Schäublove "navijačice", ki so jasno in glasno pritrjevali njegovim stališčem. Celo takrat, ko je Schäuble prisotne podučeval, da "volitve ne smejo spreminjati ekonomskih politik držav". 

Včasih so bile "navijačice", tako Varufakis, še bolj radikalne od Nemca. Aprila 2015 v Rigi je bil prav Mramor tisti, ki je prvi omenjal "načrt B", če pogajanja o novem sporazumu Grčije z upniki ne bodo uspešna. Za to frazo se je v resnici skrival "grexit", prisilni začasni izstop države iz območja evra. To idejo je takoj zatem posvojil Schäuble. 

V začetku junija 2015 naj bi Mramor pred vsemi napadel tudi izvršno direktorico IMF Christine Lagarde in evropskega komisarja za gospodarstvo in finance Pierra Moscovicija. Očital naj bi jima, da sta preveč popustljiva do Grčije. Oba sta bila, tako pravi Varufakis, v zasebnih razgovorih naklonjena celo ideji o odpisu dolgov. To je bilo za Nemčijo enako blasfemiji. 

"Vse, kar lahko rečemo Grčiji, je: vzemite ali pustite!" je kolegom ministrom konec junija 2015, nekaj dni pred referendumom o novem "bailout" programu, na katerem so Grki zavrnili podpis dogovora, dejal Mramor. Grška vlada se je nato odločila sprejeti ponujeni paket, Varufakis pa je odstopil. "Atenske pomladi" je bilo konec. Odziv Dušana Mramorja objavljamo v okvirju.

Prikaz, kako deluje Evropa

Varufakisovo delo je do zdaj na področju političnih biografij najbolj plastičen prikaz, kako v resnici deluje "Evropa", ki je leta 2013 upravljala tudi sanacijo bank v Sloveniji. Dialogi, ki jih je vestno popisal, nekaj od teh pa po lastnih besedah celo posnel, razblinjajo še zadnje iluzije o skupnosti enakopravnih partnerjev. Razkrivajo nam, da vzvodi odločanja v EU niso odtujeni le od "običajnih" ljudi, državljanov in volivcev, ampak celo od tistih, ki imajo na političnem parketu pomembne funkcije.

Angela Merkel s predsednikom grške vlade Alexisom Ciprasom. Angela Merkel s predsednikom grške vlade Alexisom Ciprasom. Foto: Reuters O razmerju moči med Berlinom in Parizom, tej osi EU, veliko pove njegov sestanek s francoskim finančnim ministrom Michelom Sapinom. Na štiri oči se je z Varufakisom strinjal o domala vseh vprašanjih. Že nekaj minut pozneje je na novinarski konferenci zvenel kot član "trojke". "Veš, Janis, Francija ni več to, kar je bila," se mu je pozneje opravičil Sapin. Takšnih in drugačnih prigod z držanjem fig v žepu in lažnih obljub v knjigi ne manjka.

Vsekakor Varufakisu ni mogoče očitati, da ni poskusil vsega. "Resnice" je vedno znova postavljal pod vprašaj - Grčija je recimo morala po dogovoru s trojko v času najhujše krize ustvarjati dokaj visok proračunski presežek in hkrati krčiti investicije. Zakaj, se je spraševal, če bi te lahko spodbudile gospodarstvo. Iskal je tudi zunanjo pomoč. A vedno je znova trčil v beton.

Ko se je predsednik grške vlade Alexis Cipras želel tesneje povezati z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, mu je to odsvetoval kar Varufakis, ki je v stranki veljal za ameriškega človeka. "Putin je nezanesljiv partner. Rusija ni Kitajska," mu je dejal. 

Zakaj Kitajci niso kupili grških obveznic

Tudi s Kitajci ni šlo. Ko se je Varufakis s kitajskim veleposlanikom dogovoril o tem, da bo Kitajska odkupila za 1,4 milijarde evrov grških obveznic, v zameno pa bo ena od njenih korporacij postala večinska lastnica pristanišča v Pireju, denarja iz Pekinga nikoli bilo. Zakaj, je veleposlanika iz dneva v dan spraševal Varufakis. Odgovor: v Pekingu so dobili klic iz Berlina, ki je državi s skoraj 1,4 milijarde prebivalcev dal vedeti, naj "se ne vmešava, dokler sami ne opravimo z Grčijo".

Jeroen Dijsselbloem in Mario Draghi. Jeroen Dijsselbloem in Mario Draghi. Foto: STA Celo ZDA, ki so v obdobju administracije Baracka Obame z zaskrbljenostjo opazovale, kaj se dogaja v območju evra, niso želele vstopati na nemško dvorišče. S tem se niso strinjali vsi v Washingtonu. Bernie Sanders, ki se je takrat s Hillary Clinton že boril za položaj kandidata demokratske stranke na volitvah za ameriškega predsednika, je Varufakisu nekaj minut po njegovem prihodu na ministrstvo obljubil polno podporo. "Pisal bom na IMF, da spremljamo njihove poteze v Grčiji," mu je dejal.

A vedelo se je, kdo je glavni – Angela Merkel. Bila je edina, ki je lahko z neposrednim ukazom odredila, kaj bo odločila evroskupina. 

Pozimi leta 2015 je, utrujena od reševanja ukrajinske krize, Schäubleju in Dijsselbloemu ukazala, da morata s Sirizo doseči dogovor. S tem je Varufakisu kupila nekaj tednov časa. Zaman, kot se je izkazalo pozneje. Tik pred grškim referendumom je prav Merklova v kali zatrla kompromisni predlog predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki si je rad s Ciprasom v nočnih urah izmenjeval dopise in lobiral pri IMF. Tisti instituciji trojke, ki je že leta 2013 priznala, da so varčevalni ukrepi Grčijo pahnili še globlje v recesijo. 

Kaj bi bilo, če bi bilo … 

Danes je mogoče špekulirati, kaj bi bilo, če bi Varufakisu takrat vendarle uspelo. Mogoče je, da bi Grčija hitreje gospodarsko okrevala, s tem pa bi se sprostili tudi varčevalni ukrepi v drugih državah. Morebiti bi bila Grčija, ki je bila dodobra prežeta z občutkom ponižanja, v tem primeru precej bolje pripravljena na "begunsko krizo", ki je izbruhnila jeseni 2015. Bolj učinkovito "upravljanje" kolon beguncev bi lahko upočasnilo porast desnega populizma v evropskih državah, ki se je razmahnil leto dni pozneje. 

Grčija, kriza Foto: Reuters Kdo ve, morda bi Evropa, če bi že leta 2015 zamenjala ekonomsko doktrino in upoštevala mnenje grških volivcev, delovala bolj znosno v očeh tistih Britancev, ki so prav zaradi odtujenosti Bruslja glasovali za "brexit". Ali pa v Franciji sploh ne bi bilo fenomena Emmanuel Macron, zmage politika, ki je leta 2015 vodil ministrstvo za gospodarstvo in, navaja Varufakis, kot edini od vodilnih evropskih politikov ves čas trdno in javno podpiral grška prizadevanja.

"Prižgali smo plamen upanja, ki ga je vredno obdržati pri življenju," knjigo sklene Varufakis. Kako drugače kot v Sloveniji leta 2013, kjer si nihče ni upal niti pogledati vžigalnika. 

Mramor: Varufakisa ne cenim, v pol leta ni storil ničesar

Kaj se je v resnici dogajalo, ko je Dušan Mramor predlagal "grexit"? "Nikakor ne bom mogel Slovencev, ki so že danes najbolj izpostavljeni do Grčije, prepričati, da ji še bolj pomagajo," naj bi Varufakisu dejal Mramor. "Moj slovenski kolega bi moral vedeti, da niti razprava o načrtu B ne more biti v interesu njegovih sodržavljanov," naj bi mu odgovoril Varufakis. 

Mramor je za Siol.net poudaril, da "knjige ni bral, ker ne berem knjig, iz katerih se ne more naučiti ničesar". "Moje mnenje o Varufakisu je znano. Ne cenim ga kot nekdanjega finančnega ministra, saj v pol leta ni storil nič, razen da je Grčiji pridelal dodatnih 82 milijard evrov dolga. V času, ko je bil v vladi, se je namreč v Grčiji zgodil popoln zastoj strukturnih reform. Prav zaradi tega ga je Cipras odstavil s položaja," meni Mramor. 

Pri tem je zanikal, da bi predlagal "grexit". "Res pa je, da sem na enem od srečanj opozoril, da v primeru, če dogovora ne bo, potrebujemo načrt B. V pogovorih se nismo nikamor premaknili. Nekaj je bilo treba storiti, ker bi v nasprotnem primeru sporazum padel, zaradi česar bi se dvignile cene pribitkov na obveznice evropskih držav, med drugim tudi Slovenije in drugih evropskih perifernih držav. Dejal sem, da ne želim pripomoči k bankrotu Grčije. Njegov naslednik je to razumel in z njim se je bilo lažje dogovarjati," je pojasnil Mramor. 

Janis Varufakis Foto: Reuters "Njegovi (Varufakisovi, op. a.) rezultati so vidni, moji oziroma naši pa tudi. Živimo v času rekordno dobrih gospodarskih razmer, za kar gre zasluga tudi ukrepom, ki smo jih sprejeli v mojem času. Slovenija je bila povsem druga zgodba kot Grčija. V Sloveniji praktično ni bilo radikalnih varčevalnih ukrepov," je opozoril Mramor. 

Na vprašanje, zakaj Slovenija in druge države leta 2015 niso stopile na stran Grčije, je Mramor odgovoril, da "mu nikakor ni padlo na pamet, da bi Slovenija nasprotovala državam, ki so neto plačnice v bruseljsko blagajno". 

"Vse države z delno izjemo Grčije so danes v izredno dobrem položaju. V ustanovah je bilo mogoče marsikaj doseči. Meni je uspelo Evropsko komisijo prepričati, da so nam potencialni BDP izračunavali po napačni metodologiji. Izbojevali smo si, da lahko imamo izravnan proračun šele v letu 2020 in da smo lahko primanjkljaj v letu 2015 znižali le tik pod tri odstotke in ne za več, kot je sprva želela komisija," je še dodal Mramor.

Komentarji

27

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • triglav... / 08.07.2017. ob 07:37 +5 - 2

    Mramor je mož, ki si je izmislil tudi dežurstva na fakulteti in s tem metanje denarja v njegov žep. Kreativen mož. Poštenjak.

    +5 - 2
  • MBSQ / 08.07.2017. ob 08:00 +3 - 1

    Varufakis ima najbrž kar prav ... Mramor je sicer profesor, političnega in poslovnega občutka pa nima ... a pustimo to. Zanimivo je, da se po začetku begunske krize, finančne krize sploh ne omenja ... kot da je nikoli ni bilo ... EU ima res hude probleme sama s seboj, kar je razočaranje tudi za mene, ki sem pred 26 leti verjel v EU ...

    +3 - 1
  • trdonja / 08.07.2017. ob 13:00 +3 - 2

    Razumem, da je Primož Cirman neskončno zaljubljen v Varufakisa in ima vso pravico o tem pisati. Ampak naj to počne v zasebnem mediju za zasebni denar. Predlagam mu še manjši eksperiment. Naj mi posodi 10.000 €, jaz pa mu jih v dogovorjenem času ne bom mogel vrniti. Potem bom napisal knjigo, kako ta bogatunska baraba od mene zahteva poplačilo in s tem duši moje blagostanje. Pa bo imel gradivo še za en 'poučen' članek

    +3 - 2
delitve: 57
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin