Slovenski vojak: nekoč ponos, danes v strganih škornjih

Zakaj Slovensko vojsko množično zapuščajo vojaki? In kako je finančno obubožano vojsko, ki je že četrto leto zapored na najnižji ravni pripravljenosti, sploh mogoče spet postaviti na noge?

Foto: STA

15. maj 1991 je bil dan velikega ponosa in pričakovanj. Takrat so slovenski naborniki prvič v zgodovini začeli vojaški rok služiti izključno na ozemlju Slovenije. V učni center na Pekrah je prišlo prvih tristo nabornikov, kjer so poslušali povelja v maternem jeziku. 

Točno 26 let pozneje je zbrane vojake, častnike in veterane na prireditvi ob dnevu, ki ga je Slovenska vojska določila za svoj praznik, nagovoril Borut Pahor, predsednik republike, ki je po funkciji vrhovni poveljnik vojske. "Splošno poslabšanje varnostnih razmer v svetu od nas zahteva primerno pripravljenost. Ne samo Slovenske vojske, temveč celotnega sistema nacionalne varnosti. Naposled je vsem jasno, da potrebujemo njegovo celovito posodobitev," je dejal Pahor.

Medtem ko je predsednik v zloščenih čevljih govoril o "posodobitvi sistema nacionalne varnosti", v katerem imajo ključno vlogo vojaki, se njegov pogled verjetno ni usmeril v njihove – škornje. 

Borut Pahor, predsednik republike, je po funkciji vrhovni poveljnik vojske. Borut Pahor, predsednik republike, je po funkciji vrhovni poveljnik vojske. Foto: STA "Že nekaj časa hodim v škornjih, ki sem si jih moral zlepiti z lepilnim trakom," nam je povedal eden od vojakov, s katerimi smo se pod pogojem, da ne razkrijemo njihovih imen, v zadnjih dneh pogovarjali o razmerah v Slovenski vojski. Opisal jih je kot katastrofalne. "Na nekatere kose opreme se čaka tudi po tri leta. Škornje si nekateri vojaki raje kupijo sami," je poudaril sogovornik. 

Zakaj sam poveljstva enote ni zaprosil za nove škornje? "Bil sem na vrsti za nove škornje, a sem dobil stare. Nato so mi rekli, da moje številke ni, zato sem jih zlepil," je odgovoril.


Preberite še:

Kaj dela Slovenija, ko jo Hrvaška premika po šahovnici 

Pot slovenskih gradbincev od raja do pekla – in nazaj 

Kako je Janša speljal Cerarja na slepi tir


Slovenska vojska kot ponošeni škornji

Slovenska vojska je danes v protislovnem položaju. Na eni strani v družbi uživa visok ugled. V zadnjih letih se je izogibala večjim aferam. Politična stigma iz devetdesetih let, ki je vojsko uvrščala na desni pol k Janezu Janši, policijo pa na levo, je že dolgo preteklost. V raziskavi merjenja zaupanja v institucije, ki jo opravlja družba Valicon, je vojska na četrtem mestu. Ljudje imajo vojake radi, saj jim ti priskočijo na pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, bolj zaupajo le še gasilcem in znanstvenikom, najmanj pa politikom – tistim, ki prej naštetim poklicem režejo kruh.

Na drugi strani je slovenska vojska v najslabšem stanju po osamosvojitvi. Spominja na ponošene škornje, ki jih poveljujoči lepijo skupaj, saj denarja za nove nimajo. 

 

Predsednik Pahor, šef vlade, ki je med letoma 2009 in 2011 vojski vzela zajeten del proračuna, ji že štiri leta zapored daje najnižjo oceno za pripravljenost. Utemeljuje jo s staranjem vojske, neustreznim razmerjem med številom častnikov in vojakov, iztrošenostjo oborožitve in zniževanjem sredstev za vzdrževanje opreme. 

Za suhoparnimi poročili o stanju pripravljenosti, ki jih vsako leto na mizo dobi predsednik republike, se skrivajo konkretni, občasno celo tragikomični primeri. 

Kdo bo popravljal inštalacije in kuhal?

Eden takih je dopis, ki ga je generalštab v začetku aprila po naših podatkih poslal vsem enotam vojske. Obvestil jih je, da vod za vzdrževanje infrastrukture ne more več zagotavljati popravil na vodovodnih napravah in inštalacijah v lasti vojske. Razlog: pomanjkanje kadra. V generalštabu so zato enote zaprosili, naj popravila vodovodnih inštalacij v prihodnje urejajo same z najemanjem zunanjih izvajalcev. 

Tudi hrano na prireditvi, kjer je govoril Pahor, je kupil in pripravljal zunanji izvajalec, saj je kuharjev premalo. Odšli so v druge, bolje plačane službe. Varčuje se tudi pri usposabljanjih. Leta 2015 je vojska izvedla le dve tretjini načrtovanih vaj, vojaki pa so zaradi varčevalnih ukrepov izstrelili le petino zahtevane količine nabojev. 

"Vse se je začelo z odločitvijo o ukinitvi naborniškega sistema leta 2003," meni Klemen Grošelj. "Vse se je začelo z odločitvijo o ukinitvi naborniškega sistema leta 2003," meni Klemen Grošelj. Foto: STA Vojski že zmanjkuje ljudi. Ko je Cerarjeva vlada ob množičnem prihodu beguncev jeseni 2015 napovedala, da bo na mejo s Hrvaško poslala 600 vojakov, so številni v vojski vedeli, da to ni mogoče, saj jih ni imela dovolj na razpolago.

Istega leta jo je namreč zapustilo rekordnih 381 ljudi. Med letoma 2011 in 2015 je to storilo skupaj 1.531 pripadnikov. To je enako polovici števila vseh vojakov iz leta 2009. 

Vedno starejša vojska

V strateških smernicah iz leta 2011 je država načrtovala, da bi imela Slovenska vojska leta 2016 najmanj 7.600 pripadnikov stalne sestave in 1.500 rezervistov. Od cilja je vsako leto bolj oddaljena. V osmih letih se je recimo število pripadnikov rezervne sestave, ki imajo z ministrstvom za obrambo sklenjene pogodbe, znižalo kar za 50 odstotkov. V vojski že nekaj let opozarjajo, da izgubljajo tudi kadre, ki jih po lastnih navedbah ne morejo nadomestiti.

Posledično se vojska vse bolj stara. Povprečna starost pripadnikov je lani prvič v zgodovini presegla 40 let, kar je pet let več kot leta 2006. "Odhodi in staranje vojakov so le vrh ledene gore. Slovenska vojska potrebuje nov koncept. Treba jo je postaviti na novo," poudarja Klemen Grošelj, obramboslovec in profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

Po Grošljevih besedah je za aktualno stanje krivih več razlogov: ne le varčevanje, ampak pomanjkanje zavedanja, kaj sploh država želi imeti od lastne vojske. "Vse se je začelo z odločitvijo o ukinitvi naborniškega sistema leta 2003. Vlada se je med postopno in hitro profesionalizacijo odločila za drugo možnost, a tega nekatere strukture v vojski do danes niso ponotranjile. Še vedno gojijo iluzije o veliki, množični vojski," meni Grošelj.

vojska Foto: STA

Več kot 80 odstotkov denarja gre za plače

Leta 2004 je Slovenija postala članica zveze Nato. Občutek zmedenosti se je le še povečeval. Medtem ko so slovenski vojaki začeli hoditi na misije, je vojska doma opuščala zmogljivosti. Če je imela nekoč štiri oklepno-mehanizirane bataljone, je postajala vse bolj "delovno intenzivna". Še pred krizo je za plače namenjala skoraj dve tretjini vsega denarja. Lani je ta delež že presegal 80 odstotkov. 

"Že takrat so bile velike težave s kadri in strateško usmeritvijo. Šele nato je prišla kriza," poudarja Grošelj. 

V letih 2009 in 2010 sta Slovenijo zajeli gospodarska kriza in recesija. Levosredinska vlada ni dolgo tuhtala, kje bo poiskala rezerve, s katerimi bo financirala različne socialne ukrepe. Logično je bilo, da jih je v relativno majhni državi, ki je daleč od militaristične, našla v zunanji politiki in obrambi. 

Obrambne resorje so vodili politično šibki ministri, ki niso imeli dovolj politične moči ali znanja. Med njimi je bil Aleš Hojs. Obrambne resorje so vodili politično šibki ministri, ki niso imeli dovolj politične moči ali znanja. Med njimi je bil Aleš Hojs. Foto: STA Pri tem vojski zagotovo ni šla na roko afera Patria. Sumi podkupovanja, ki so se potrdili na sodišču v Avstriji, so krepili jezo javnosti nad odločitvijo za nakup 278 milijonov evrov vrednih oklepnikov. 

Osem let krčenja in rezov

Dilemo, kje varčevati, so na ministrstvu za obrambo relativno hitro rešili. V upravnem delu tega resorja je tudi po odhodu 231 zaposlenih ostalo dobrih 1.300 ljudi. Večjim rezom pri civilni zaščiti in poklicnih gasilcih, ki prav tako spadajo v področje obrambe, so se uprli župani številnih občin. Na čistini je ostala vojska. Danes je na vsakih šest vojakov zaposlen po en uradnik na ministrstvu. 

Krčenje denarja za obrambo se je nadaljevalo tudi v vladah Janeza Janše, Alenke Bratušek in Mira Cerarja. Trajalo je kar osem let. Zavleklo se je krepko v čas novega razcveta domačega gospodarstva, ki ga vojska še ni občutila. 

Ravno nasprotno. Še leta 2009 je imela za plače, tekoče stroške in investicije skupaj na voljo skoraj 442 milijonov evrov. Leta 2015 je bil ta znesek za skoraj 80 milijonov nižji. Leta 2007 je Slovenija za obrambo namenjala 1,44 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), letos pa 0,91 odstotka, pri čemer je trenutni BDP Slovenije v absolutnem smislu že domala enak tistemu pred krizo. 

To je bilo mogoče, ker je bila vojska vedno znova lahka tarča. Obrambni resor je bil bankomat, kjer je vlada po potrebi našla denar za različne namene. Varčevalnih ukrepov v vojski v javnosti ni težko upravičiti – drugače kot recimo v zdravstvu ali šolstvu. 

Slovenska vojska Foto: Nace Bizilj/Muzej novejše zgodovine Slovenije

Politična šibkost obrambnih ministrov

Za nameček so obrambne resorje vodili politično šibki ministri, ki niso imeli dovolj politične moči ali – z izjemo Ljubice Jelušič, ministrice za obrambo v Pahorjevi vladi – tudi znanja:

  • Aleš Hojs je bil v času ministrovanja že "opozicija" znotraj NSi, ene od manjših strank druge Janševe koalicije.
  • Roman Jakič je resor vodil v vladi Alenke Bratušek, ki se je ukvarjala le z reševanjem bank,
  • Janka Vebra pa celo lastna stranka SD ob aferi, povezani s prodajo Telekoma Slovenije, ni obvarovala pred zamenjavo. 

Drugače je bilo pri policiji, s katero se vojaki radi primerjajo, ko argumentirajo, zakaj jim gre slabo. Resor za notranje zadeve je v času prvih varčevalnih ukrepov vodila Katarina Kresal, predsednica ene od treh koalicijskih strank (LDS), pozneje pa Gregor Virant, predsednik Državljanske liste (DL), druge največje partnerice v vladi Alenke Bratušek. Leta 2013, tik po vstajah, je Virant dodatnih 35 milijonov evrov za plače policistov dobil iz obrambnega proračuna. 

Danes obrambni resor vodi Andreja Katič, ki prihaja iz vrst SD, najmanjše koalicijske partnerice, ki jo že po naravi delovanja bolj zanimajo socialne zadeve, šolstvo in – odkar jo vodi Dejan Židan – še kmetijstvo. O njeni politični moči veliko pove dejstvo, da Cerarja ni spremljala na nedavno zasedanje vrha zveze Nato v Bruslju. 

Danes obrambni resor vodi Andreja Katič, ki prihaja iz vrst SD. Danes obrambni resor vodi Andreja Katič, ki prihaja iz vrst SD. Foto: STA Tudi dodatnih 24 milijonov evrov, ki jih je vlada v letošnjem proračunu namenila obrambi, je bolj verjetno posledica ukora, ki ga je Cerar zaradi prenizkih izdatkov za vojsko dobil od zaveznikov v Natu. 

Zakaj gre policistom bolje?

Obstaja še en razlog, zakaj je položaj policistov, ki je prav tako težek, vendarle boljši od položaja vojakov. 

Vojska je že po naravi izrazito hierarhična institucija, ki je podrejena državi, torej vladi. V genskem kodu vojske je, da vestno izpolnjuje ukaze – pa naj se ti nanašajo ali na vojaške zadeve ali na iskanje novih lukenj pri zategovanju pasu. Če si policisti lahko dovolijo stavkati na vrhuncu begunske krize ali celo organizirati zasedo za ministra, s katerim se pogajajo o plačah, vojaki nimajo možnosti za odkrito izražanje nezadovoljstva. Zakonodaja jim namreč stavko prepoveduje. 

Sindikat vojakov Slovenije (SVS) ima zvezane roke. Ko se vsake toliko časa domisli drugih oblik protesta, recimo podpore referendumu o drugem tiru Divača-Koper, mu ministrstvo zagrozi z odpovedjo pogodbe o delovanju sindikata. Ko je enako leta 2012 storil energetski sindikat pri napovedani podpori referendumu o Slovenskem državnem holdingu (SDH), je za umik dobil nagrado – sodelovanje pri dogovoru o tem, katera energetska podjetja se (ne) bodo privatizirala. 

vojska Foto: STA Pod fasado vre

Tudi v primerjavi z drugimi sindikati javnega sektorja je SVS v veliko težjem položaju. Ima precej manj članov kot učiteljski ali zdravniški sindikat, ki jih ne more pripeljati pred sedež vlade in jih opremiti s transparenti. Vlada konfederaciji, ki jo je ustanovil SVS, ne želi priznati statusa tretje skupine v pogajanjih o plačah v javnem sektorju. 

Posledično so vojaki nekakšno slepo črevo javnega sektorja. Ujeti so v "status quo" - so del enotnega plačnega sistema, ki jih izenačuje s preostalimi javnimi uslužbenci, ne upošteva pa specifik njihovega poklica. Razvrščeni so v zelo nizke razrede, hkrati pa ne uživajo celo tistih privilegijev, ki jih določa zakonodaja. Recimo subvencioniranega vrtca za otroke, ki ga ni, saj ministrstvo ni določilo zneska, ki jim pripada.

A pod fasado predpisov, ukazov in javne podobe vojske, ki ji tudi več let varčevanja ni načelo morale, vse bolj vre. 

"Pripadniki Slovenske vojske smo ponosni nase in na svoje poslanstvo, to pa je obramba domovine, njene državnosti in nacionalnih interesov ter demokratičnih vrednot," piše v oglasu, s katerim ministrstvo za obrambo išče kandidate za zaposlitev v vojski. Toda resnica je drugačna. vojska Foto: STA

Slovenski vojak je socialni primer

Biti vojak ali podčastnik v Sloveniji danes pomeni živeti na socialnem robu ali onkraj tega. Vojaki brez činov mesečno prejmejo dobrih 600 evrov neto, tisti s čini pa slabih 200 evrov več. 

Za ta denar se morajo pogosto voziti v vojašnice na drug konec Slovenije in več tednov letno preživeti na usposabljanjih. Bivanja na vadbišču jim nihče ne plačuje, saj se jim v delovni čas šteje le dvanajst ur. Drugače kot policisti nimajo plačanih nadur, čeprav je vrhovno sodišče lani razsodilo, da jih mora država plačati za nazaj v višini do 130 odstotkov osnovnega plačila. Varčevanje v javnem sektorju jim je znižalo tudi dodatek za stalnost.

Vojaki so se bili prisiljeni znajti na druge načine. V zadnjih letih je bila največji socialni korektiv kilometrina.

Več vojakov se je v isto vojašnico vozilo skupaj, zaradi česar so posamezni vojaki dobili in hkrati prihranili še od dvesto do tristo evrov na mesec. A ministrstvo je vojake začelo prerazporejati v vojašnice bližje domovom, zloglasni zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) pa je dodatek za prevoz oklestil na trinajst centov na kilometer.

Ob znižani kilometrini je lahko napotitev na delo v oddaljen vojaški objekt danes tudi kazen za neubogljivega podrejenega, ki mu lahko celo ogrozi eksistenco. Vojska je lahko krut delodajalec. Vojake zaposluje za določen čas, pri tem pa jim zavestno krši pravice, saj ve, da gre za ljudi z dna prehranjevalne verige na področju obrambe. 

vojska Foto: STA "Nekateri spijo pred vojašnicami"

Takšen primer je vojak, žrtev trpinčenja, ki ga v poročilu izpostavlja tudi varuhinja človekovih pravic. Bil je premeščen v slabše plačano formacijo nižjega razreda, čeprav je dejansko opravljal delo višjega razreda. Čeprav mu je delovno sodišče dvakrat dalo prav, sodbi pa sta pravnomočni, mu vojska ni popravila krivice, ki izhaja iz leta 2004 in ni odpravljena še danes, kljub dvema sodbama v devetih letih in poročilu varuhinje, v katerem je bil že dvakrat, za leto 2009 in 2016.

"Raje serijsko kršijo pravice, ker vedo, da se večina ne bo uprla. Četudi gre deset vojakov v tožbo, ki jo dobijo, ministrstvo z ukrepi, ki veljajo zoper vse, še vedno ustvari dobiček," poudarja predsednik SVS Gvido Novak: "V vodstvu ministrstva in vojske ni prišlo do miselnega preskoka, da je treba delati za dobro ljudi. Razmišljajo le, kako bi jim škodili."

Socialne stiske so velike, o njih pa vojaki govorijo vse bolj odkrito. "Nekateri spijo pred vojašnicami, ker si ne morejo privoščiti poti domov," nam je dejal eden od vojakov. Številni delajo tudi popoldne ali ob koncih tedna kot fizični delavci, natakarji, varnostniki ali kmetovalci, nekateri tudi v Avstriji.

V prejšnjih letih jih je veliko zaprosilo za pomoč v obliki 600 evrov vrednega posojila, ki so ga lahko odplačevali več mesecev. Tako imenovano "čebelico" je ministrstvo konec lanskega leta prepovedalo, saj sindikat vojske ni registriran za dajanje posojil.

Slovenska vojska Foto: Tone Stojko/Muzej novejše zgodovine Slovenije Rešitev: odhod na misijo ali v Avstrijo

Pogosto je rešitev le odhod – ali iz vojske ali na veliko bolje plačano misijo na vojno oziroma konfliktno območje –, seveda če se vojaku uspe uvrstiti v krog izbrancev, ki se oži. Nekoč smo imeli na misijah po 500 vojakov, danes le še 300. A tudi misije so vse manj priljubljene. Vojaki pripovedujejo o neizkušenih poveljnikih na bojiščih. Pred predvidenim odhodom v Latvijo je šlo deset vojakov na bolniško, s čimer naj bi protestirali zaradi nejasne višine plačila.

Če se je marsikateri delavec na Štajerskem, ki je ob izbruhu krize ostal brez službe, zaradi socialne varnosti pridružil vojski, jo je v zadnjih letih iz istega razloga zapustil in šel raje delat v Avstrijo. "Pred 45. letom, do katerega lahko opravljajo vojaško dolžnost, si panično iščejo druge službe," nam pove eden od vojakov. 

Nekdanji slovenski vojaki danes varujejo rudnike v Maliju in delajo za zasebne pogodbenike v Iraku. Tistim, ki v vojski ostanejo do 45. leta, ministrstvo ponudi zaposlitev znotraj državne uprave, a v precej nižjem, 16. razredu, v katerem plača ne dosega minimalne. Druga možnost je cesta. Sistem je včasih deloval – prvi vojak, ki je dopolnil 45 let, je dobil službo v uradu predsednika države, kar je bilo pomembno simbolno sporočilo, a tam ni prostora za stotine odsluženih vojakov.

vojska Foto: STA Zdaj naj bi vprašanje prihodnosti vojakov reševal nov zakon o obrambi, ki je bil januarja že drugič dan v usklajevanje, zdaj pa ga bo vlada očitno sprejela, ne da bi ga uskladila s sindikatom. V ZDA so nekdanji vojaki upravičeni do delne pokojnine, v Nemčiji pa do odpravnine ob odhodu in financiranja prezaposlovanja.

V generalštabu priznavajo, da bo zaradi povečevanja števila vojakov, starejših od 45 let, in omejitve zaposlovanja v državni upravi vse težje zagotavljati delovna mesta. "V zadnjem letu v sodelovanju z drugimi ministrstvi aktivno navezujemo stike z drugimi organizacijami državne uprave in zasebnega sektorja, ki bi lahko bili delodajalci vojakom po 45. letu," so poudarili.

Vojska častnikov

Kako presekati gordijski vozel težav? Po Grošljevi oceni ne tako, da damo v sistem več denarja, ker "bo v njem poniknil, drugih težav pa ne bomo rešili. Spremeniti moramo strukturo vojske, ki je zdaj prilagojena temu, da imamo čim večje število častnikov. Imamo pehotni polk, neko formacijo med bataljonom in brigado, v katerem so štiri čete. To povečuje potrebo po častniških položajih," poudarja Grošelj.

Medtem ko vojaki odhajajo, je generalštab pod vodstvom Andreja Ostermana ob dnevu Slovenske vojske povišal 139 častnikov. Medtem ko vojaki odhajajo, je generalštab pod vodstvom Andreja Ostermana ob dnevu Slovenske vojske povišal 139 častnikov. Foto: STA To potrjujejo tudi uradni podatki. Odhodi vojakov so že dodatno porušili razmerje med častniki in vojaki, ki je v strateških usmeritvah določeno pri 1 : 5. Slovenska vojska je danes vse bolj vojska častnikov. En častnik v povprečju poveljuje le še manj kot trem vojakom.

Tudi zato je napredovati vedno težje, pogosto celo nemogoče. Danes imajo nekateri pripadniki vojaške čine desetnika ali poddesetnika po petnajst ali celo dvajset let. Pred tremi leti je imelo v Slovenski vojski že približno sedemsto vojakov univerzitetno stopnjo izobrazbe, čeprav je za zasedbo tega delovnega mesta zadošča že srednješolska poklicna. 

Medtem ko vojaki odhajajo, je generalštab ob dnevu Slovenske vojske povišal 139 častnikov, od tega 36 majorjev v čin podpolkovnika. Pri tem niso povišali mase za plače, so nam zatrdili v generalštabu. Po naših informacijah tudi zato, ker so bili pred tem prerazporejeni na bolje plačano delovno mesto, za katero se zahteva višji čin. 

"Čas je za temeljito reformo"

V obramboslovni in vojaški stroki trenutno ni enotnih pogledov, kako rešiti pereče težave vojske. Nekateri sogovorniki, ki so želeli ostati neimenovani, priznavajo težave, a menijo, da velikih reform sistem ne potrebuje. 

Grošelj meni drugače: "Čas je za temeljito reformo. Imeti tri brigade pri 7.500 pripadnikih je absolutno preveč. Narediti moramo zaprte in funkcionalne enote z jasnimi cilji. Danes imamo oklepne enote v logističnem centru, rodovski bataljon v prvi brigadi ima havbice in minomete, rodovski bataljon v 72. brigade pa tanke. Šele po reorganizaciji bomo vedeli, koliko vojakov in opreme potrebujemo, kje bomo enote zapolnjevali s poklicnimi vojaki, kje pa z rezervisti."

Vlada je konec lanskega leta določila nov cilj – da bo za obrambo v prihodnjih desetih letih v povprečju namenjala 1,2 odstotka BDP. Vlagala naj bi v izboljšanje zmogljivosti za bojevanje in bojno podporo, prednostno v pehoto in specialne sile. Za bojno delovanje bo kot najvišja enota vojske oblikovana brigadna bojna skupina, pogodbena rezervna sestava pa naj bi imela 1.500 ljudi – skoraj dvakrat več kot zdaj. 

vojska Foto: STA Za vse to bo resor do leta 2025 potreboval dodatnih 1,2 milijarde evrov. Samo vzpostavitev ene bataljonske skupine bo stala približno 600 milijonov evrov. Za zdaj gresta obrambnemu ministrstvu na roke visoka rast BDP in zaostrovanje varnostnih razmer, a oboje se utegne hitro spremeniti. 

Javne razprave o tem (še) ni, če odštejemo ideje o popolni ukinitvi vojske in obuditvi naborniškega sistema, ki ga minister za zunanje zadeve Karl Erjavec vidi kot nujni način iniciacije fantov v moške. Reorganizacija pa že teče: maja letos je generalštab spet ustanovil poveljstvo sil, ukinjeno v času generalmajorja Dobrana Božiča.

"Najslabše bi bilo nekritično sprejemati zahteve zveze Nato in pri tem pozabljati, da ima vsaka država lokalne značilnosti, s tem pa tudi njena vojska. Moramo se odločiti," opozarja Grošelj. Do takrat pa se bo v slovenski vojski uničilo še precej škornjev.

Sorodne vsebine

Komentarji

38
  • triglav... / 17.06.2017. ob 07:20

    Denar za vojsko se je stekal v tajkunske žepe in bančno luknjo. Vse z vednostjo "elite". Briga njih Slovenija. Zato se pa upa neka bankrotirana Hrvaška šopiriti na slovenski meji.

  • Irma / 18.06.2017. ob 06:39

    Režim hoče Slovensko vojsko uničiti, ker je tam premalo njihovih kadrov in se jo zato boji. Ves denar, ki bi moral iti vojski gre tako t.i. nevladnim organizacijam, ki skrbijo za propagando režimu in kamor se odlaga nezaposleni levičarje, anarhistično vojsko ki se jo na ta način vzdržuje.

  • kurili / 17.06.2017. ob 12:47

    Vojska ki ima več oficirjev kot vojakov je svetovni čudež. Zapravili kup denarja za nabavo neustrezne opreme. Dobavitelj škornjev je najcenejši kitajček na javnem razpisu. V nekdanji okupatorski armadi so za to drugače poskrbeli. Kupovalo se je domače in kvalitetno. Starejši se spomnijo srajce imenovane poligonka, v njej ni bilo ne vroče ne hladno in blago so tkali tudi v Sloveniji. Imam škornje, slovenskega proizvajalca, ki so mi ostali iz TO, jih nosim že več kot 15 let pozimi v hosto.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano