SiolNET. Posel danes Novice
Vsebino omogoča B2

Video: Gal Ancelj

Foto: Ana Kovač

Glasba: Predmestje/Portret

  • Messenger
  • Messenger

Andrej Pompe: Počitek je v spremembi dela

Andrej Pompe
Foto: Ana Kovač
Vsebino omogoča B2

Video: Gal Ancelj

Foto: Ana Kovač

Glasba: Predmestje/Portret

Andrej Pompe je mož mnogih talentov. In znanja. Obilice znanja. Prava škoda bi bila, če ga ne bi prenašal na mlajše generacije. S kreativnim direktorjem, strokovnjakom za tržne znamke in znamčenje, moderatorjem, piscem, glasbenikom, skladateljem, ustanoviteljem skupine Panda in predavateljem na fakultetah in visokošolskih institucijah  med drugim tudi na B2, Visoki šoli za poslovne vede, kjer poučuje na programu Tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi – smo se pogovarjali o predavateljski vlogi, ustvarjalnosti, idejah, glasbi, znamčenju … In še čem.

Gospod Pompe, že v najstniških letih vas je zasvojila glasba, kot študenta pa vas je zaneslo v marketinške vode. Danes ste zelo cenjeno ime v svetu trženja. Ko zdaj gledate nazaj z več izkušnjami, kot ste jih imeli nekoč, bi spremenili kakšno karierno potezo?

Pri meni je bila situacija tista, ki me je v nekem trenutku z neko konkretno nalogo našla, in po naravi sem tak, da se novih izzivov rad lotim. Tako sem zašel tudi v svet tržnega komuniciranja. Razlogi so bili zelo različni. Na primer, šel sem študirat ekonomijo in ne glasbo samo zato, ker sem lahko dobil štipendijo. Naključje me je kot pripravnika pripeljalo v sektor za trženje. Nikoli se tudi nisem nehal ukvarjati z glasbo. Ko sem kot skladatelj sodeloval z Danielom Levskim, ki je bil tekstopisec, in sva začela delati "jingle" za reklamne spote, sem odkril področje, ki je odpiralo veliko izzivov. Predvsem se je odprlo polje, kjer uživamo. To je ustvarjalnost. To je to, kar me izpolnjuje. Tako sem postal tudi kreativni direktor in soustanovitelj agencije Formitas, tako sem mnoga leta kasneje začel pisati članke, postal predavatelj in pisec knjig. Nikoli tudi nisem zapustil glasbe.

Če me vprašate, ali bi karkoli storil drugače, generalno gledano ne, saj sem ugotovil, da se vselej znova z veseljem lotim novih stvari in ne vidim težave v tem, da nečesa morda še ne obvladam ali ne znam. Sicer pa, življenje ima svoj tok, vsak od nas je prišel na svet z neko nalogo in jaz svojo samo izpolnjujem (smeh op. p.).

Opravljate in živite več življenjskih, zasebnih in poklicnih vlog. Katero vlogo danes najbolj "živite"?

Če je kaj res čudovito v mojem življenju, potem je to to, da lahko živim toliko različnih vlog, a še vedno ostajam eden in edini jaz. Priznam, da je neverjeten občutek, ko si na odru in je publika v tvojih rokah, prav tako je neverjetno osrečujoče, ko od "ne vem kod" potegneš neko idejo, jo obdeluješ in končno tudi uresničiš. Napolniti prazen list papirja z dobro vsebino, skico ali risbo, iz klaviature potegniti neko glasbeno zamisel, izreči neko misel, ki ima težo, to je izjemno. To je tisto, kar me izpolnjuje. In ko se na vse to nekdo pozitivno odzove, potem dobim krila in me kar ponese.

"Če je kaj res čudovito v mojem življenju, potem je to to, da lahko živim toliko različnih vlog, a še vedno ostajam eden in edini jaz." "Če je kaj res čudovito v mojem življenju, potem je to to, da lahko živim toliko različnih vlog, a še vedno ostajam eden in edini jaz." Foto: Ana Kovač

Kakšno mesto ima v vašem življenju predavateljska vloga?

Svojo predavateljsko pot sem začel pred skoraj dvajsetimi leti, takrat me je Gea College povabila k sodelovanju. Ko sem prvič bil pred tem, da nekaj povem zbranemu občinstvu, sem se hotel raje skriti pod mizo, tako me je bilo strah. Prvič ter še mnogokrat kasneje me je spremljala trema. Na vsak predavateljski nastop sem se skrbno pripravljal, konceptualiziral besedilo, a ko sem stopil pred ljudi, sem vse pozabil in me je tok vsebine ponesel. Še danes je tako, čeprav bi marsikdo rekel, da pač ne morem več imeti treme. Še jo imam in prav je tako. To pomeni, da do tega, kar počnem zase in za druge, pristopam odgovorno.

Biti predavatelj mi pomeni vsak dan več. Energija, ki prihaja iz občinstva, je čudovita, tudi takrat, ko se najde kdo, ki se ne strinja s teboj. To mi je vedno znova poseben izziv. Predavateljstvo je podobno glasbenemu nastopu, le da s Pando to počnemo kot skupina, ko pa predavam, sem sam in je vse mojih rokah. Čudovito, a obenem obremenjujoče, saj če je kaj narobe, potem moraš to rešiti sam, v skupini pa je vseeno lažje.

Kako se je pričelo vašo sodelovanje z B2, Visoko šolo za poslovne vede in kako dolgo že poučujete na omenjeni šoli?

Svojo predavateljsko pot sem začel pred skoraj dvajsetimi leti. Pred nekaj leti pa sem dobil povabilo s strani kolegice Milene Fornazarič, da prevzamem določene predmete v takrat svežem programu Tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi na B2, Visoki šoli za poslovne vede. To je bil zame spet nov izziv, novi predmeti, a z vsebino, ki me je in me še vedno spremlja na večjem delu moje poklicne poti. Izziv sem sprejel in tako so nastali predmeti Upravljanje tržnih znamk in Kreativno oglaševanje. Mislim, da sodelujemo že peto leto.

Katere so tiste ključne lastnosti, ki delajo predavatelja dobrega?

Seveda je na prvem mestu strokovnost, potem pa že sledijo tiste lastnosti, ki nadgradijo dobrega predavatelja v odličnega. To so odprtost, empatija, uporaba prakse za pojasnjevanje teorije in stalno izpopolnjevanje. Mislim pa, da so najpomembnejše tiste stvari, ki z vsebino nimajo neposredne povezave. Na primer, jaz imam rad študente in jim to tudi povem, jih poslušam in jim pomagam, po drugi strani pa tudi zahtevam morda več kot kolegi. Najbolj pa se trudim, da sem pravičen. Dober predavatelj študentu veliko da in zato mora tudi veliko zahtevati. Tega ti nihče ne zameri, to te potem kot predavatelja dela velikega.

"Predavateljstvo je podobno glasbenemu nastopu, le da s Pando to počnemo kot skupina, ko pa predavam, sem sam in je vse mojih rokah. Čudovito, a obenem obremenjujoče, saj če je kaj narobe, potem moraš to rešiti sam, v skupini pa je vseeno lažje." "Predavateljstvo je podobno glasbenemu nastopu, le da s Pando to počnemo kot skupina, ko pa predavam, sem sam in je vse mojih rokah. Čudovito, a obenem obremenjujoče, saj če je kaj narobe, potem moraš to rešiti sam, v skupini pa je vseeno lažje." Foto: Ana Kovač

Kaj vam je pri predavateljski vlogi najbolj všeč?

Na tem mestu bi poudaril tri stvari. Kot prvo – imam možnost, da svoje znanje in izkušnje prenašam na mlajše generacije, ki bodo krojile našo prihodnost. Kot drugo – sem v stiku z novimi načini razmišljanja, pogleda na svet, drugačnimi izkušnjami, odprtostjo mladih in mladostno razmišljujočih. Kot tretje – srečujem se s kolegi, ki opravljajo enako poslanstvo, in se imam tako s kom pogovarjati o vsem, kar nas pri poučevanju zadeva.

Po čem si želite, da si študenti zapomnijo vaša predavanja?

Predvsem po barvitosti, če lahko temu tako rečem. Moja predavanja so polna primerov, mojih spoznanj, izkušenj in tudi kritičnih pogledov. Želim, da študentje na svojih napakah spoznajo, kaj je dobro za njihovi strokovnost in usposobljenost. Zato veliko delamo praktično.

Čeprav ste velikokrat sami v vlogi, ko svoje znanje podajate, se verjetno od časa do časa znajdete tudi v drugi vlogi. Učimo se vsak dan, v odnosih, interakcijah. Kaj pa vam "dajo" študenti?

Oni so moj navdih, moja motivacija. Vsakič znova želim videti njihove žareče oči, ki povedo, da delam prav. Resda večurna predavanja izčrpavajo, a tudi polnijo. Včasih kakšno nenadejano vprašanje postavi mojo trditev pod vprašaj in se moram potruditi, da trditev argumentiram, če pa mi ne uspe, brez težav javno priznam, da sem se motil.

Živimo v času, ko je dostop do informacij mnogo večji kot nekoč. Če smo nekoč tako rekoč hlastali za informacijami, moramo danes mnogokrat ločiti zrno od plevela. Kako vi sami vidite to diametralno nasprotje v odnosu do pridobivanja znanja v ločnici nekoč in danes?

"Hvala bogu", da imam tako veličasten dostop do informacij, in "jojmene", preveč je tega. Ločevanje dobrega od slabega je težko. In pri svojih vsebinah želim pri študentih doseči ravno to – da bodo znali ločevati zrno od plevela. Dandanes ljudje vse manj razmišljajo in se dajo vse bolj voditi. Mediji željno ustvarjajo najrazličnejše novice, uporabljajo in izrabljajo podatke samo zato, da bi bili senzacionalni, nekako zanimivi. To jim dobro uspeva in zato hočem vsaj tiste, ki želijo imeti kaj od svojega življenja, poučiti, kaj je zanje koristno in kaj onesnažuje njihovo mentalno in strokovno življenje. Pogosto podam tudi kakšen življenjski nasvet, podprt s primeri iz življenja, svojega ali drugih.

"Resda večurna predavanja izčrpavajo, a tudi polnijo." "Resda večurna predavanja izčrpavajo, a tudi polnijo." Foto: Ana Kovač

Živimo tudi v dobi družbenih omrežij, kjer lahko dejansko vsak posameznik na svoj način upravlja s svojim profilom ter predstavlja samega sebe kot znamko. Sem vam zdi, da je danes lažje ali težje izstopati kot nekoč?

Družbena omrežja omogočijo veliko, veliko pa tudi pokvarijo. Vsakdo naj bi si bil na jasnem, kakšen želi biti v očeh javnosti. To pa ni lahko, če si mlad, neodločen ali pa se pustiš tako ali drugače zapeljati. Da nekdo postane znamka, ni preprosto. V nečem moraš izstopati in če želiš, da je to nekaj pozitivnega, se moraš odločiti, kaj bo to, kar te bo razlikovalo od sive množice. Na nek način je danes lažje izstopati, po drugi strani pa imajo to možnost vsi, kar pomeni, da je konkurenca neskončna, še posebej, če nisi ravno res nekaj posebnega. Težko bi se odločil, ali je bilo bolje prej ali je bolje danes, vsekakor pa je danes bolj zmedeno. Poglejte, koliko nekih "poangleženih" spačkov danes komunicira svojo osebnost in jo "plemeniti" s črkami, ki niso naše (smeh op. p.). Včasih se mi zdi, da marsikdo ni prav vesel, da je Slovenec. Pa bi moral biti, ker živimo v državi, ki je fantastična, ne glede na vsakodnevne anomalije, ki pa so nekaj, kar pride in gre. Slovenija pa je ena in edinstvena. Ostaja in takšno jo imamo radi.

Katera je po vašem univerzalna vrlina, lastnost, prednost, ki pride v poštev praktično v vseh strokah in poklicih?

Pri sebi sem jih odkril kar nekaj in jih priporočam vsem. Sposoben sem hitro preklapljati med različnim vrstami razmišljanja, dela in komuniciranja. Mene praktično nič ne more zmotiti. Če me že, se hitro vrnem tja, kjer sem bil pred motnjo. Kot drugo bi izpostavil širokost razmišljanja, poznavanje različnih stvari, ki jih znam povezovati v smiselno celoto. Sposoben sem videti "veliko sliko", se postaviti na vrh gore in videti stvari pod seboj, kako delujejo in se povezujejo. Moje tretje vodilo pa je strnjeno v enem stavku. Glasi se: "Počitek je v spremembi dela."

"Jaz doživljam ustvarjalnost na oba načina – kot umetnik, torej svoboden v času in prostoru ter kot kreativec v poslu, kjer je vse vezano na nekega naročnika in roke. Oboje je čarobno, oboje sprošča dopamin." "Jaz doživljam ustvarjalnost na oba načina – kot umetnik, torej svoboden v času in prostoru ter kot kreativec v poslu, kjer je vse vezano na nekega naročnika in roke. Oboje je čarobno, oboje sprošča dopamin." Foto: Ana Kovač Še pred desetletjem smo si le stežka predstavljali poklice, kot so spletni arhitekt, upravljavec družbenih omrežij ali denimo tudi piarovec. Današnja mladina bo po vsej verjetnosti v svoji prihodnosti opravljala tudi poklice, ki danes sploh še ne obstajajo. Kateri poklici bodo po vašem mnenju zaznamovali prihodnost?

Turistični delavci, logisti, ortopedi, skrbniki za ostarele, ponudniki aktivnosti za tretje življenjsko obdobje, reševalci naravnih katastrof, zdravniki, odvajalci odvisnosti od vsakodnevnih motenj …

Kdaj ste sami lahko najbolj ustvarjalni?

To je pa težko vprašanje. Zanimivo je, da je kreativnost sicer v človeku imanentna, vendar se njeni največji potenciali pojavljajo nenadejano, v zelo nepredvidljivih trenutkih in situacijah. Vsekakor pa se krepi, kadarkoli se človek znajde v situacijah, ko se mora hitro odzvati in najti rešitev, torej ko je pod pritiskom. Jaz doživljam ustvarjalnost na oba načina – kot umetnik, torej svoboden v času in prostoru ter kot kreativec v poslu, kjer je vse vezano na nekega naročnika in roke. Oboje je čarobno, oboje sprošča dopamin.

Kdaj je po vašem mnenju trženja preveč?

Odgovor je jasen – ko je informacija vsiljena, ko gre na živce, ko je slabo narejena, ko se pojavlja v napačnih medijih in ob nepravem času. Verbalno je bilo to lahko izreči, v praksi pa je odgovor na vprašanje: "Kako najti optimalno dozo tržnega komuniciranja?" vreden milijon evrov. Dandanes se komuniciranje vse bolj odmika od vsiljivosti in se seli na področje posrednega ustvarjanja želene percepcije na trgu. Končni rezultat pa naj bi bil isti kot pri vsiljenem trženju. Težko pa je potegniti črto med učenjem, informiranjem, vključevanjem, interakcijo in manipuliranjem. Ključno pri sodobnem trženju je, da trg komunikacijo sprejme z odobravanjem in da se ne počuti ogoljufanega.

"Dober predavatelj študentu veliko da in zato mora tudi veliko zahtevati. Tega ti nihče ne zameri, to te potem kot predavatelja dela velikega." "Dober predavatelj študentu veliko da in zato mora tudi veliko zahtevati. Tega ti nihče ne zameri, to te potem kot predavatelja dela velikega." Foto: Ana Kovač

Kaj je za vas dobro upravljanje blagovne znamke?

Produkt, ki nosi neko znamko, mora biti v prvi vrsti primeren za trg. Potem mora znamka perceptivno ustrezati tako produktu kot uporabnikom. Pogosto se namreč zgodi, da je podoba znamke v očeh upravitelja drugačna od podobe, ki jo zaznava trg. Potem je tu razumevanje vodstva podjetja in lastnikov, da je znamka njihov ambasador, agent, prodajalec, ustvarjalec zaznavne podobe in da je treba v znamko vseskozi vlagati in graditi ter krepiti njeno moč. In končno je tu znamčenje kot proces, ki dela znamko živo. Tu je neskončno možnosti, najpogosteje sploh neizkoriščenih.

Kaj mora imeti znamka, posameznik, da je zapomljiv in da navsezadnje "preživi" na trgu?

Z eno besedo naj bo to jasno prepoznaven ego, poln pozitivnih lastnosti, vrednot in načinov vključevanja v življenje uporabnikov. Če vemo, kaj je ego, potem tudi vemo, da ta poskrbi, da je opazen vsepovsod, kjer dobiva potrditev za svojo samozavest, ki pa ima v ozadju neko superiorno lastnost in ne obliko "napihnjenega balona". Ega kot lastnosti ne razumem kot samovšečnost, egoizem ali sebičnost, ampak kot zavedanje, da je nekdo ali znamka naredil/a nekaj takega, da je lahko ponosen oz. ponosna na svoj dosežek in lastnosti.

Torej mora biti prisoten, vključevati se v "pravi svet", oddajati prave signale in valove.

Za vsako dobro znamko mora stati dobra zgodba. Kako se je "zgodba" pri ustvarjanju želene percepcije znamke skozi leta spreminjala?

Zgodba znamke – če pomislim na korporativno znamko – je bila vselej povezana z ustanovitelji in njihovo podjetnostjo in inovativnostjo. Dandanes mora imeti podjetje več različnih zgodb, za vsako deležniško skupino svojo in eno krovno, seveda, ki pa lahko izhaja iz dediščine podjetja. Pri produktnih znamkah, ljudje jim najraje rečejo blagovne znamke, so stvari lahko širše, drugačne. Dandanes ljudje tako ali tako ves čas brskajo za nečem zanimivim, naši mobilci so ves čas topli in večina jih brska po vsebinah, ki so sproščujoče, preproste in seveda, drugačne. Družbena omrežja so trenutek pozornosti, ki z naslednjo informacijo že ugasne, saj se človek nemudoma preusmeri. Zato potrebujemo mnogo zgodb. Te so zelo različne, najuspešnejše so tiste, ki omogočajo multiplikacijo, adaptacijo različnim medijem in situacijam ter nadaljevanja. To pa dandanes še ni povsem razumljeno s strani marsikaterega tržnika, kot tudi še ni razumljeno, da je to kreativno delo, ki ima svojo vrednost.

"Počitek je v spremembi dela." "Počitek je v spremembi dela." Foto: Ana Kovač

Je dovolj, da je znamka samo prisotna, ali je njena vloga povezana s čustvi? Kakšno vlogo imajo čustva pri vas, ko ste v vlogi potrošnika in ne v vlogi snovalca promocijskih akcij?

Mnoge študije so pokazale, da smo ljudje predvsem čustvena bitja, in če vemo, da obstaja množica najrazličnejših čustev, od katerih je samo dobra tretjina takšnih, ki nas osrečujejo, potem je za tržnega komunikatorja ključno, da ves čas sporočilom dodaja osrečujočo čustveno noto. Sem spadata tudi empatija in sočutje.

Mene se neka tržna komunikacija dotakne, torej se ustvari t. i. točka dotika, če se v komunikaciji prepoznam ali prepoznam tiste, ki jih imam rad. To pa pogosto ni neposredno povezano s produktom ali znamko. Ta dva sta samo prinašalca moje sreče in zadovoljstva.

Po eni strani ste človek, ki se ukvarja z marketingom, po drugi pa profesor, se pravi izobražujete in prenašate znanje na druge. Velikokrat ste moderator na različnih delavnicah in tudi svetovalec. Radi poveste, da nimate stroge ločnice med zasebnim in poklicnim življenjem, med službo in prostim časom. Povedano drugače – ključ do uspešnosti na nekem področju v prvi vrsti vidite v tem, da ljudje z veseljem počnemo tisto, kar primarno delamo?

Absolutno, če sem dejal, da je moje geslo: "Počitek je v spremembi dela," in če temu dodam, da rad delam, torej sem aktiven in rad vidim rezultate svojih prizadevanj, potem je težko na primer ob petih popoldan zapreti pisarno in pozabiti na delo ali zapustiti predavalnico in pozabiti na študente. Včasih se sprašujem, kaj sploh je moj prosti čas, ko vendar več ali manj uživam v tem, kar počnem. Morda so to tisti dnevi, ko se z družino nekam odpravimo, si vzamemo čas za skupno bivanje in uživanje, ampak – ali niso tudi potovanje, sprehajanje, kolesarjenje, branje, igranje družabnih iger ... delo? In če niso, zakaj bi predavanje ali pisanje strategije, oblikovanje znamk ali pisanje glasbe ne bil prosti čas? Če ga jemljemo kot uživanje, izpolnjevanje samega sebe, polnjenje baterij, sproščanje, potem to tudi je.

"Glasba je moja prijateljica, me posluša in mi vrača smisel mojega bivanja. Me bodri, mi daje krila in me včasih opozori, da če želim od nje dobiti še kaj več, se moram zanjo potruditi." "Glasba je moja prijateljica, me posluša in mi vrača smisel mojega bivanja. Me bodri, mi daje krila in me včasih opozori, da če želim od nje dobiti še kaj več, se moram zanjo potruditi." Foto: Ana Kovač Katera karierna lekcija vas je največ naučila?

Teh lekcij je bilo in je še veliko. Prav gotovo je ena najpomembnejših to, da v tisto, kar delaš, prodajaš, predavaš ali predstavljaš, 100-odstotno verjameš. Le tako si prepričljiv in ti ni treba igrati nehvaležnih vlog, kot so "ugajanje", "klečeplazenje", "prilagajanje", "dobrikanje" in podobno.

Kakšno vlogo ima glasba v vašem življenju danes?

Enako kot nekoč. Glasba je moja prijateljica, me posluša in mi vrača smisel mojega bivanja. Me bodri, mi daje krila in me včasih opozori, da če želim od nje dobiti še kaj več, se moram zanjo potruditi. Lahko bi rekel, da je glasba moj drugi jaz, lahko bi rekel, da je to moj pravi jaz, lahko pa samo, da brez nje ne morem živeti. To je verjetno zato, ker sem skladatelj in ne samo poustvarjalec. Če veš, da lahko iz nečesa narediš nekaj posebnega, povsem svojega, potem je to lahko tvoj modus vivendi. Zame glasba to vsekakor je.

Kaj je vaš "ventil"? Kako se najlažje sprostite ob vseh obveznostih?

Moji "ventili" so seveda glasba, predajanje ustvarjanju v likovnem svetu ali obdelovanje lesa. Kar potrebuje moje telo, da ustvarja primeren prostor za zdrav duh, dosežem s kolesarjenjem. Vse te aktivnosti so stanje, ki mu lahko rečemo meditacija. Meni ni treba sesti v pozicijo lotosovega cveta, ne potrebujem čiste tišine pol ure dnevno, ne potrebujem objemanja dreves ali pogovarjanja s tišino. V mojih aktivnostih, ki jim pravite "ventil", se zlahka odmaknem od vsakdanjosti, njenih pritiskov in nadlog. Tu začutim samega sebe, tu se dogaja moj pravi jaz. Ko se "vrnem" v obstoječi svet, sem popolnoma prenovljen.

Pridobite več informacij o programu Tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi.


Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 38
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin