Ponedeljek, 5. 8. 2019, 4.02
5 let, 11 mesecev
Afera toaletni papir: obliž na skelečo rano pokojninske blagajne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,31
16
Leta 1999, ko so vpleteni že izvajali fiktivne nabave, je zaposleni na Zpizu mesečno porabil 103 rolice papirja, leta 2001 259 rolic, medtem ko je bila v letu 2003 (po tem, ko so odkrili nepravilnosti in ustavili sporne nabave) povprečna poraba le še pet rolic na mesec.
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) kljub zastaranju kazenskega pregona vztraja pri odškodninskih tožbah zoper nekdanje zaposlene na zavodu in v podjetju Mavrica, ki naj bi zavodu med letoma 1999 in 2002 s fiktivnimi nabavami toaletnega papirja izmaknili pol milijona evrov. Po dolgih letih sodnih postopkov - in s tem visokih stroškov - je v sodni poravnavi Zpiz zdaj dobil nazaj 80 tisoč evrov.
Tako imenovana afera toaletni papir se je dogajala na prelomu tisočletja. Trije zaposleni na Zpizu so v sodelovanju s še tremi zaposlenimi v ljubljanski enoti podjetja Mavrica, ki je zavodu dobavljalo potrošni material, prek fiktivnih računov za toaletni papir in brisače Zpizu med januarjem 1999 in aprilom 2002 izmaknili 453 tisoč evrov.
Dejanje so po opravljenem internem nadzoru na zavodu odkrili aprila 2002, torej tri leta po začetku, in nepravilnosti prijavili policiji. Kako velika je bila količina plačanega (a nikdar dobavljenega) toaletnega papirja, kaže ocena tožilstva, da je leta 1999 zaposleni na Zpizu mesečno porabil 103 rolice papirja, čez dve leti 259 rolic, medtem ko je bila v letu 2003 (po tem, ko so odkrili nepravilnosti in ustavili sporne nabave) povprečna poraba le še pet rolic na mesec.
Podrobneje o tem, kako je vse skupaj potekalo, v spodnjem okvirju.
Zavod je potreboval tri leta, da je odkril nepravilnosti.
Že zaprti, a so jih nato rešili zastaralni roki
Na strani zavoda so bili vpleteni vsi nivoji, ki praviloma v neki organizaciji skrbijo za nabavo: direktor splošnega sektorja na Zpizu Tone Koprivnikar (ta ni bil nikoli obsojen, saj je prej umrl), vodja nabave Marjan Tomažič in skladiščnik Danilo Pintar. Ob njih so se pred sodiščem znašli še trije delavci Mavrice – poslovodkinja ljubljanske enote Milojka Globokar, njen mož Janko Globokar in Cvetka Medved. Po sodbi je tudi Janko Globokar preminul.
Afero je zaznamoval dolgotrajen kazenski postopek in razveljavitev sodb po tem, ko so obsojenci že sedeli v zaporu. Sojenje se je začelo leta 2010, torej osem let po prijavi policiji. Vsi razen umrlega Koprivnikarja so bili dve leti kasneje obsojeni na zaporne kazni od enega do petih let, vračilo svojega deleža denarja ter stranske denarne kazni. Sodbo okrožnega sodišča sta potrdili višje in vrhovno sodišče, obsojeni so že prestajali kazen.
A konec leta 2017 je nato ustavno sodišče sodbo razveljavilo (kot so pojasnili, se je v času sojenja spreminjal zakon in nižja sodišča bi morala obtoženim soditi po milejšem zakonu) ter postopek vrnilo na začetek. Konec leta 2017 pa je postopek zastaral, zato je tožilstvo umaknilo obtožnice in končalo kazenski pregon.
Zpiz le dobil nazaj 80 tisočakov
Na Zpizu, ki ga vodi Marijan Papež, menijo, da zastaranje kazenskega pregona ne pomeni avtomatično tudi padca odškodninskih zahtevkov.
Že leta 2005 pa je Zpiz vložil tudi prvo odškodninsko tožbo proti vpletenim, s katero zahteva povračilo nastale škode. Danes zavod vodi tri ločene postopke.
Sodišče je sicer v vseh postopkih že izdalo sodbe in po navedbah Zpiza v veliki meri ugodilo zavodu. Po razveljavitvi pravnomočnih sodb v kazenskem postopku pa so bile tudi te sodbe razveljavljene in sojenje vrnjeno na začetek. V vseh treh postopkih skupaj želi zavod povračilo skupno 507 tisoč evrov.
Premik pa se je zgodil aprila letos, ko sta se zavod in podjetje Hgtrade, ki je kot pravni naslednik Mavrice ena od toženih strank, poravnala. Podjetje v lasti Heliosa je zavodu 10. aprila plačalo 80 tisoč evrov. S tem sta zavod in podjetje uredila medsebojna razmerja, pravijo na Zpizu, in napovedujejo umik tožbenih zahtevkov zoper podjetje.
Pričakujejo, da bodo dobili tudi ostalo
Zpiz je torej dobil del denarja od podjetja, kaj pa od dejansko vpletenih posameznikov? Ali zaustavitev kazenskega pregona pomeni tudi, da so rešeni Zpizevih zahtev po vračilu denarja? Na Zpizu menijo, da ne in bodo zato s postopki vztrajali.
"Zavod zastopa stališče, da v predmetnih odškodninskih postopkih odločitev o odškodninski odgovornosti toženih strank ni odvisna od ugotovitve, ali je bilo storjeno tudi kaznivo dejanje. Po stališču zavoda iz dejanskega stanja, ki se obravnava v navedenih civilnih postopkih, izhaja civilna obveznost do povrnitve škode, kljub temu da to dejanje ni obenem tudi kaznivo dejanje," menijo na Zpizu.
Državnih odvetnikov primer ne zanima
Na Zpizu priznavajo, da so imeli v zvezi z zadevo toaletni papir do zdaj že veliko stroškov. Koliko, niso navedli.
piz, ki vse zgornje postopke vodi sam (prek pooblaščencev svoje strokovne službe), je januarja lani za pomoč prosil državno odvetništvo (nekdanje pravobranilstvo). To je po zakonu o državnem odvetništvu ves čas na razpolago zavodom, da jih na njihov predlog zastopa v sodnih postopkih, ki so zanje in za Republiko Slovenijo "izjemnega pomena".
Na Zpizu so mnenja, da je afera toaletni papir izjemnega pomena za državo, ker:
- gre za zelo visok znesek škode pokojninski in davčni blagajni,
- je zadeva medijsko odmevna,
- je imel zavod do zdaj v zvezi s postopkom že veliko stroškov, obenem pa
- bo izid postopka pomemben za širok krog vpletenih (zavod kot posredni proračunski uporabnik, v zavodu zaposleni delavci, ki na sodiščih sodelujejo kot priče oziroma stranke postopkov, davčni organi, organi pregona in podjetje Hgtrade).
A najprej je predlog odklonilo državno odvetništvo, po pritožbi pa je Zpiz tudi od ministrstva za pravosodje in vladne službe za zakonodajo prejel mnenje, da v konkretnem primeru kriterij izjemnosti ni izpolnjen. Zpiz se bo tako še naprej zastopal sam.
Dvanajst rolic dnevno na zaposlenega
V letih med 1999 in 2002 je Zpiz plačeval račune za papir in brisače, ki jih sploh ni dobil. Kot so ugotovili organi pregona, so se obdolženi dogovorili in si razdelili vloge.
- Zakonca Globokar in Medvedova, vsi zaposleni v Mavrici, so izpolnjevali dobavnice in jih nosili na Zpiz (brez da bi dobavili tudi material na dobavnici).
- Skladiščnik Zpiza Pintar je dobavnice podpisal, kljub temu da potrošni material dejansko ni bil dobavljen.
- Mavrica je nato izstavila račun s priloženimi dobavnicami, Pintar ga je pregledal in posredoval v potrditev še Tomažiču, ta pa Koprivnikarju. Zadnji je odredil izplačilo z računa Zpiza in vse skupaj poslal v računovodstvo, kjer so nato račune - nevedoč, da material ni prišel v hišo - plačevali.
- Po izplačilu so vlogo znova prevzeli zaposleni v Mavrici. Ti so z različnimi pristopi tako imenovanega kreativnega računovodstva črpali denar s tekočega računa podjetja. Med drugim je podjetje Mavrica kupovalo različne predmete, ki niso bili v njegovem prodajnem programu (televizorje, pohištvo, sesalce, belo tehniko, gradbeni material in drugo), prek računovodskih mahinacij pa so ti nato pristali v lasti zakoncev Globokar in Medvedove.
- Sodišče je v kazenskem postopku ocenilo, da je danes že pokojni Koprivnikar zadržal eno tretjino premoženjske koristi, preostali dve tretjini pa sta bili razdeljeni med ostalih pet obsojencev glede na prispevek vsakega od njih k ustvarjenemu dobičku.
- Ocena tožilstva kaže, da je leta 1999 zaposleni na zavodu mesečno porabil 103 rolice papirja, čez dve leti 259 rolic (ali okrog 12 na dan).
16