Zakaj je Jeruzalem sveto mesto?

Judje, kristjani in muslimani imajo Jeruzalem za sveto mesto. Na tisoče turističnih vodnikov in na stotine časopisnih člankov se začne s to ugotovitvijo. Toda kaj to sploh pomeni? Kaj pomeni, če se neki kraj imenuje sveti kraj? O tem se je na CNN spraševal Richard Hect, profesor religijskih študij na kalifornijski univerzi.

Seveda je prvi znak svetosti prisotnost stavb, ki jih določene religije razumejo kot izjemno pomembne. V Jeruzalemu je takih stavb dobesedno na stotine, nekatere so bolj pomembne, druge manj. Vsem takoj pridejo na misel Zid žalovanja, mošeja Al-Aqsa in bazilika Božjega groba kot tri stavbe, pomembne za tri monoteistične religije.

Pomen vsebine Toda te stavbe so le ogrodje, ki kraj naredijo svet. Bolj fundamentalnega pomena je vsebina, ki jo sporočajo sveti kraji. Stavbe same označujejo kraj, kjer se je zgodilo sveto, kjer je transcendentni svet stopil v svet ljudi. Zato je bolj kot kraj pomemben pomen.

Na primer skala na Tempeljskem griču, ki je zdaj del Kupole na skali. Tam je bog naročil Abrahamu, naj žrtvuje svojega sina, in tam sta pozneje David in Solomon zgradila osrednji ritualni prostor judovstva, dvakrat uničeni tempelj, o katerem mnogi judje sanjajo, da bo ponovno zgrajen v mesijanski prihodnosti, ko bodo mrtve oživeli. Prav te skale se je dotaknil Jezus, božji sin, in je prostor, kjer se je s križanjem rodilo krščanstvo, ki se identificira z vinom in kruhom, krvjo in telesom. Na isti skali se je dogodilo čudežno Mohamedovo nočno potovanje iz Meke v Jeruzalem, kamor ga je ponesel bog, da je odšel v nebesa.

Skala je očitno kraj, ki ga je določil bog, da bi Abraham tam žrtvoval sina, da je bil Jezus tam križan in da je Mohamed od tam odšel v nebesa po navodila o dnevnih molitvah, je pa hkrati tudi kraj, kjer se bo začel konec sveta, sodni dan, kjer bodo sprijeni in grešni prejeli svojo kazen.

Eksistenčna zgodovina posameznika Sveti kraj torej pomeni točko, kjer se nebeški svet dotakne človeškega. To pa pomeni, da se mora človek tam obnašati precej drugače, kot če bi obiskal le Miami ali Los Angeles.

Rituali omogočajo ohranjanje svetosti. Romarji in domačini se, kadar obiščejo sveti kraj, pražnje oblečejo, drugače govorijo in pogosto postanejo živčni, napeti, celo nasilni, kadar menijo, da se drugi obiskovalci ne obnašajo kraju primerno. Na svetem kraju tudi čas teče drugače. Sedanjost je prežeta s preteklostjo in prihodnostjo. Prav tako se združijo individualni spomini (npr. moja mama je imela pekarno na vogalu) s kolektivnim spominom (npr. tu se je začel moj narod), kar se odraža v vsakem dejanju in vsakem srečanju. Na takem kraju je celotna eksistenčna zgodovina posameznika.

V krajih, kot je Jeruzalem, je politika religija in religija politika. Ti dve človeški aktivnosti se zdita v tem primeru neločljivo povezani. Svetost mesta ni nikoli statična, temveč se nenehno spreminja. Vsakokrat se naredi nova plast pomena in simbolov, ki prekrije pretekle pomene, in nove plasti bodo nastajale tudi v prihodnosti.