Vojna, ki je prinesla grozljiva orožja

Letos se spominjamo stote obletnice izbruha prve svetovne vojne. Vojna, ki se je začela 28. julija 1914, je odnesla življenja okoli 16 milijonov ljudi, deset milijonov vojakov in šest milijonov civilistov. Ocene, koliko je bilo slovenskih žrtev, so različne – od 30 tisoč do 40 tisoč.

Vojna vojaških jarkov Veliko smrti je zakrivila tudi uporaba novih uničevalnih orožij: kemično orožje, letala, podmornice, sodobni mitraljezi … Generali vojskujočih strani so sicer na začetku vojne pričakovali, da bo ta kratka in se bo končala v nekaj mesecih, tako kot na primer nemško-francoska vojna v letih 1870–1871.

Načrti, narisani pred vojno v generalštabih, pa so kmalu padli v vodo. Nastala je pozicijska vojna, spopad utrjenih front, še zlasti na zahodni fronti, kjer se je od Rokavskega preliva do meje s Švico raztezalo omrežje vojaških jarkov v dolžini več tisoč kilometrov (po eni od ocen kar 40.200 kilometrov).

Vojske obeh strani – centralne sile na čelu z Nemčijo in antantne sile na čelu s Francijo in Veliko Britanijo – so upale, da bodo prebile utrjeno fronto in odločile vojno z uporabo novih orožij. Eno takih orožij so bili bojni strupi. Do takrat so se vojskujoče strani izogibale uporabi tega strašljivega orožja, v prvi svetovni vojni pa so odpadle vse zavore in pomisleki.

Uporaba solzivca, klora, fosgena, iperita … Bojnih plinov v prvi svetovni vojni ni prva uporabila Nemčija, ampak Francija. Avgusta 1914 je izstrelila granate s solzivcem proti Nemcem. Ti so januarja 1915 prvič uporabili solzivec na vzhodni fronti proti ruski vojski, toda plin se je zaradi hladnega mraza utekočinil. Aprila 1915 pa so Nemci na zahodni fronti prvič uporabili še strašnejši bojni plin, strupeni klor. Ta je povzročal zelo mučno smrt, vojaki so namreč umirali zaradi zadušitve. Bil pa je zelo nevaren tudi za stran, ki ga je uporabila, saj je bila prava smer vetra nujna. Če se je veter nenadoma obrnil, so lahko vojaki zaplinili sami sebe.

Klor so začeli uporabljati tudi Francozi in Britanci. Pozneje so skušale vojske prebiti fronto tudi z uporabo še bolj uničevalnega fosgena, leta 1917 pa so Nemci začeli uporabljati gorčični plin (iperit). Ta v telo ni prihajal samo prek dihal, ampak tudi prek kože.

Zaplinjenih več kot milijon vojakov Nemci so v prvi svetovni vojni uporabili okoli 68 tisoč ton bojnih plinov, Britanci in Francozi pa okoli 51 tisoč ton. Zaplinjenih je bilo okoli 1,2 milijona vojakov na obeh straneh, 91.198 jih je umrlo mučne smrti. Uporabljenih je bilo okoli 30 različnih vrst bojnih plinov.

Uporaba bojnih strupov je spodbudila tudi zaščito pred njimi. Najprej so vojaki uporabljali celo krpe, prepojene z urinom, s katerimi so zaščitili dihala, pozneje pa so vojske obeh strani razvile učinkovite zaščitne maske. Po koncu vojne je veliko držav podpisalo sporazume o prepovedi kemičnega orožja. V drugi svetovni vojni ni nobena od vojskujočih strani uporabljala tega orožja.

V prvi svetovni vojni so svoj ognjeni krst doživela tudi letala. Najprej so jih uporabljali za izvidniške naloge in prevoze, potem ko so jih oborožili z mitraljezi, bombami in topovi, pa tudi za bojne naloge.

Rdeči baron, Francoz Rene in cepelini Piloti, ki so se spopadali na nebu skoraj v nekakšnih viteških dvobojih eden proti drugemu, so postali ene od ikon prve svetovne vojne. Najbolj znan pilot te velike vojne je bil nemški baron Manfred von Richthofen, ki so ga po barvi njegovega letala poimenovali Rdeči baron.

Ta v Šleziji rojeni nemški plemič je do svoje smrti sestrelil 80 sovražnikovih letal, več kot kateri koli drugi pilot v prvi svetovni vojni. Umrl je aprila 1918 – po eni različici ga je sestrelil neki kanadski pilot, po drugi pa pripadniki avstralske pehote. Najuspešnejši antantni pilot je bil Francoz Rene Fonck, ki je sestrelil 75 sovražnih letal.

V začetku vojne so Nemci uporabljali tudi cepeline. Ti so bili oboroženi z mitraljezi in otovorjeni z bombami za bombardiranje ciljev na tleh. Ker pa so bili počasni in okorni ter zato lahka tarča, so njihovo uporabo kmalu opustili.

Nemška podmorniška vojna Vojskovanje pa se ni preneslo samo nad zemljo, med oblake, ampak tudi pod vodo. Prve vojaške podmornice so uporabili že Američani v času svoje vojne za neodvisnost , v času prve svetovne vojne pa so dobile še večji pomen.

Podmorniško vojskovanje so uporabljali Nemci, ki se s svojim ladjevjem niso mogli kosati s premočnimi britanskimi pomorskimi silami. Številke potopljenih ladij so različne: od skoraj pet tisoč do celo 6.596. Te ladje so večinoma potopili blizu obale, največkrat v Rokavskem prelivu. Podmornice so večinoma plule na površini, potopile so se le, ko so napadle ladje. Ladje so potopile s torpedi, orožjem, ki so ga izumili nekaj desetletij pred prvo svetovno vojno.

Ker Nemci niso izbirali tarč, ampak so potapljali vse ladje v vodah okoli Velike Britanije, so med drugim maja 1915 potopili britansko potniško ladjo Lusitania (prevažala je tudi razstrelivo za britansko vojsko), ki je bila na poti iz New Yorka v Liverpool – žrtev je bilo 1.195, med njimi tudi Američani. Ta potop je bil poleg t. i. Zimmermannovega telegrama (predlog Nemčije Mehiki, naj v primeru vstopa ZDA v vojno na strani antante napade svojo severno sosedo) tudi eden od vzrokov za ameriški vstop v vojno aprila 1917.

Tanki – novo orožje, ki zamenja konjenico Eno od novih orožij, ki naj bi pomagali prebiti utrjeno sovražnikovo bojno črto, so bili tudi tanki. Prvi so tanke, najprej poimenovane landships oz. kopenske ladje, razvili Britanci (zamisli o oklepnih bojnih vozilih pa so bile stare že nekaj let, prvi je zamisel o tankih že pred vojno razvil Avstrijec Gunther Burstyn, vendar niti avstro-ogrska niti nemška vojska nista podprli njegovega projekta).

Leta 1915 so Otočani izdelali prvi prototip. Ta prototip je bil počasen (4,8 kilometra na uro), vanj pa so se lahko stisnili trije vojaki. Britanci so tanke prvič uporabili septembra 1916, med bitko na Somi. Britanski tanki niso mogli prevoziti jarkev, to je uspelo šele bolj izpopolnjenim in hitrejšim francoskim tankom, Renaultom FT, prvim sodobnim tankom.

Mitraljezi, Debele Berte in metalci ognja Tanki so bili uvod v novo obliko ofenzivne vojne. Tudi nemška bliskovita vojna (nem. Blitzkrieg) v drugi svetovni vojni je zrasla na temelju končne ofenzive antantnih sil leta 1918, v kateri so združili in koordinirali uporabo tankov, letal, topništva in pehote. V času prve svetovne vojne so smrt sejali tudi sodobni mitraljezi (prvi mitraljezi so sicer nastali že v 18. stoletju, malce bolj izpopolnjena oblika tega orožja je bil mitraljez Gatling iz leta 1861). Sodobno, avtomatizirano različico mitraljeza je leta 1884 patentiral Hiram Maxim, Američan, ki je pozneje postal naturalizirani Britanec.

Maxim je lahko izstrelil okoli 450–600 nabojev v minuti. Na podlagi mitraljeza Maxim sta bila izdelana tudi britanski mitraljez Vickers in nemški MG 08.

Razvpito orožje iz prve svetovne vojne je tudi Velika Berta oziroma Debela Berta, 48-tonska havbica, ki so jo uporabljali Nemci. Ime naj bi dobila po Berthi Krupp, ženi Gustava Kruppa, izdelovalca teh havbic, čeprav številni tej razlagi oporekajo. Debela Berta (Nemci so imeli dvanajst oz. trinajst takšnih havbic) je 930-kilogramsko (po nekaterih virih 820-kilogramsko) je lahko granato izstrelila do 13–15 kilometrov daleč.

V prvi svetovni vojni so Nemci prvič uporabili tudi metalce ognja. Plamen je lahko iz njih bruhnil do 40 metrov daleč. Nekatera orožja oziroma tipi vojskovanj pa so se v času prve svetovne vojne dokončno poslovili, na primer uporaba konjenice, ki jo je zlahka zaustavila že uporaba bojnih plinov. Konjenica tudi ni bila primerna za pozicijsko vojskovanje, kjer so bili bojni položaji zaščiteni z bodečo žico, morebitne poskuse prebojev bojnih črt pa je zaustavljal silovit ogenj mitraljezov.