Velika Britanija bo plačala za svojo krvavo kolonialno preteklost

V obdobju evropskega kolonializma so številne evropske velesile odkrivale novo ozemlje, posebno privlačna pa je postala Afrika, kjer so se kazala močna nasprotja med kolonizatorji in za njih manj vrednimi in neciviliziranimi staroselci. Nič drugače pa ni bilo v Keniji, kjer se je pred natanko 61 leti začela vstaja skupine Mau Mau, ki jo je večinoma sestavljala etnična skupina Kikujev, Embujev in Merujev, proti britanskim zavojevalcem.

Gibanje Mau Mau so tako sestavljali kmetijski delavci, ki so jim odvzeli zemljo, in tudi nezaposleni v prestolnici Nairobi. Šele po šestih desetletjih pa bodo nekateri pripadniki skupine prejeli zadoščenje. Britanska vlada je pristala na to, da nekaterim žrtvam, ki so bili podvrženi mučenju med britansko kolonialno oblastjo v Keniji, izplača odškodnino. Nekateri pa že namigujejo, da bi to pomenilo podobne zahtevke žrtev iz drugih držav, kjer so britanski zavojevalci izvajali poboje in mučenja prebivalcev določene etnične pripadnosti.

Povod za vstajo sovraštvo britanske nadoblasti Na začetek osem let trajajoče vstaje, ki se je začela leta 1952, so močno vplivali dogodki že veliko prej pred uradnim začetkom vstaje. Glavni razlog za britanski imperializem v Keniji je bilo izkoriščanje zemlje, ki je bila primerna za obdelovanje in za stalno naselitev Evropejcev. S tem, ko je britanski imperij Kenijo označil za svojo kolonijo, se je začelo razlastninjenje zemlje, ki je bilo nekoč v lasti staroselcev. To pa je povzročilo nasilje med staroselci in kolonialno oblastjo, ki se je vrstilo vse od konca 19. stoletja in vodilo v vstajo leta 1952.

Britanski imperij je Mau Mau videlo kot divji, nasilni in izprijen plemenski kult, ki je poskušal Kikuje vrniti v preteklost, v čas, preden so v Kenijo prišli Evropejci. Vendar pa so poznejše raziskave pokazale, da je Mau Mau pravzaprav nujna komponenta afriškega nacionalizma v Keniji, hkrati pa so ga številni akademiki opisali kot moderen in nacionalističen odziv na nepravičnost in zatiranje kolonialne dominacije.

Vodstvo gibanja dobro izobraženo Razlog za vstajo pa velja iskati tudi v preteklosti Kikujev, v kateri se prepletata dve tradiciji: zmerno konservativna in radikalna. Slednja pa je odgovorna za organizirane napade proti britanskim zavojevalcem in njihovim podpornikom, za kar so uporabljali lokalne civiliste. Vodstvo Mau Maua je bilo v nasprotju s trditvami dobro izobraženo. Eden takšnih je tudi general Gatunga, ki je bil sicer učitelj, svoje napade na zaveznike britanskega imperija pa je podrobno opisal v petih zvezkih.

Sprva Britanci vse pogostejšega nasilja niso jemali resno, saj so verjeli, da so vojaško in tehnično superiorni gibanju Mau Mau. Oktobra 1952 se je nasilje začelo z umorom Evropejke in pomembnega člana Kikujske skupnosti Waruhiuja wa Kunguja, ki je podpiral britanski imperij. Z njegovim umorom je britanski guverner v Keniji Evelyn Baring razglasil izredne razmere v državi in aretiral 180 domnevnih članov gibanja Mau Mau, med njimi pa jih šest postavili pred sodišče.

Britanci vpeljali kolektivne kazni, ki so veljale za nekatere etnične skupnosti Med iskanjem pripadnikov gibanja so zaprli več deset tisoč domnevnih članov skupine in njihovih simpatizerjev, v tem času pa še naprej izvajali agrarno reformo in prisilno preseljevanje Kenijcev. Britance je gnala predvsem močna želja po obvladovanju manjšine, to pa so med drugim želeli storiti s tem, da bi jim odvzeli zemljo in jih spremenili v delavce. Napadi gibanja na civilno prebivalstvo pa je tudi opravičilo izredne ukrepe, ki so jih Britanci izvajali nad ujetimi pripadniki gibanja in tudi etnične skupnosti. Med različnimi kaznimi, ki so jih Britanci vpeljali, med katerimi so tudi kolektivne kazni, so prisilno delo, globe, nadaljnja zasega zemlje in imetja, med njimi tudi živine. Takšni ukrepi, tudi proti nedolžnim, so prisilil Kikuje, da so zbežali v gozdove, tja pa sta se zatekla tudi pomembnejši vodji vstajnikov Dedan Kimathi in Stanley Mathenge.

Medtem so Britanci izpeljali operacijo Anvil, ki je trajala približno dva tedna, osredotočili pa so se na območje Nairobija, za katerega so bili prepričani, da je središče uporništva. V tem času so iz mesta odstranili 20 tisoč Kikujev, ki so bili zvesti upornikom, še 30 tisoč pa so jih poslali v rezervate. Britanci pa so v boju proti upornikom uporabili tudi kraljevo vojno letalstvo, ki je do leta 1955 odvrglo približno šest milijonov bomb. V vojni pa so zmagali tudi psihološko, ko so med Kikuje odvrgli letake, na katerih so bile fotografije umorjenih kikujskih žensk in otrok.

Za gibanje oblikovali poseben sistem taborišč Britanci so zasnovali sistem pripora in rehabilitacije, ki so ga imenovali Pipeline ali cevovod. Od ljudi, ki so jih aretirali, so belce največkrat poslali v rezervate, tiste, ki so jim zaupali, so premestili v delovna taborišča, temnopolte, za katere so verjeli, da so srce gibanja, pa so zadržali v koncentracijskih taboriščih. S tem sistemom so želeli, da zaprti priznajo svoje zločine in večina je priznala, nekateri pa so postali ovaduhi in vohuni za Britance. Med zaprtimi pa so bile tudi ženske in otroci. Britanci so v teh taborih največkrat slabo ravnali z zaporniki, podvrženi so bili namreč mučenju, zaradi česar so številni tudi umrli. Nekateri, ki so preživeli, so povedali, da so uporabljali metode, ki so značilne za nemška koncentracijska taborišča.

Nasilje in poboji so se končali z zajetjem enega od vodij gibanja, Dedana Kimathija, Britanci pa so postopoma ugodili zahtevam gibanja Mau Mau. Obdobje vstaje so nekateri opisali za zgodbo grozovitih dejanj obeh strani, kot umazano vojno, v kateri nihče ni postal zmagovalec. Med vstajo je umrlo ali pa je bilo pogrešanih med 130 in 300 tisoč Kikujev, med njimi pa so tudi tisti, s katerimi je obračunalo gibanje Mau Mau.

Britanci priznali svoja grozodejstva Šele lani pa so Britanci priznali grozodejstva med vstajo gibanja Mau Mau, podatke o tem so Britanci skrbno skrivali v zaupnih dokumentih, ki so bili javnosti popolnoma dostopni šele lani. S tem pa so se odprla pogajanja o odškodnini, ki naj bi jih prejelo do deset tisoč žrtev, s tem pa se nekateri sprašujejo, ali bo dejanje postalo precedens za tudi druge države, ki so bile nekoč kolonije britanskega imperija.