Petek, 4. 6. 2021, 22.22
3 leta, 6 mesecev
Usodna ženska, ki bi rada zavladala državi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,31
2
Ajelet Šaked je vplivna članica izraelske desne stranke Jamina. Njen dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega Naftali Bennett bo verjetno postal novi izraelski premier, ona pa verjetno notranja ministrica.
Miri Regev in Ajelet Šaked sta najbolj vplivni izraelski političarki. Obe sta nacionalno-konservativno usmerjeni, zagovornici trde politike do arabskih sovražnikov Izraela, a hkrati tudi veliki tekmici. Ena od njiju je velika zaveznica Benjamina Netanjahuja, druga bi ga rada spravila z oblasti.
"Še vedno imate čas, da pridete k pameti. Ne prodajajte naših desnih vrednot." Tako je izraelska ministrica za promet Miri Regev in vplivna članica desnosredinskega Likuda 29. maja letos zapisala na svojem Facebook računu. Njeno sporočilo je bilo namenjeno voditeljema stranke Jamina – Naftaliju Bennettu in Ajelet Šaked.
Nenavadna koalicija proti Netanjahuju
Kot kaže, je bilo njeno rotenje zaman, saj sta sredinska, sekularna stranka Ješ Atid, ki jo vodi Jair Lapid (ta ima družinske korenine v Srbiji), in desnonacionalna Bennettova Jamina 30. maja sporočili, da sta sklenili koalicijo. Po dogovoru bo prvi del štiriletnega mandata vlado vodil Bennett, drugi del pa Lapid.
Poleg Ješ Atida (kar po slovensko pomeni Prihodnost obstaja) in Jamine (slovensko Na desno) bodo v novi koaliciji strank z obeh političnih bregov še desna stranka Izrael – naš dom (Jisrael Bejtejnu), ta predstavlja večinoma rusko govoreče sekularne Jude, desno sredinsko Novo upanje (Tikva Hadaša), sredinska stranka Modra in bela (Kahol Lavan), levosredinski laburisti (HaAvoda) in levi Merec. Koalicijo naj bi podprla tudi islamistična stranka izraelskih Arabcev Raam.
Če bo Lapidu in Bennettu uspelo, bo šef Likuda Benjamin Netanjahu moral po dvanajstih letih zapustiti premierski stolček. Z njim bo v opozicijo odšla tudi 56-letna Regeva. V vlado pa bo verjetno kot nova notranja ministrica prišla 45-letna Šakedova.
Veliki tekmici na desnici
Regeva in Šakedova, ki sta že nekaj let najbolj vplivni izraelski političarki, se seveda že dolgo in dobro poznata. Imata veliko skupnih točk, a sta hkrati veliki tekmeci. Štiri leta, med letoma 2015 in 2019, sta bili skupaj v vladi. Regeva je bila takrat ministrica za kulturo, Šakedova pa ministrica za pravosodje.
Šakedova (njen dekliški priimek je Ben Šaul) je po očetovi strani iranska Judinja, po materini strani pa ima aškenazijske korenine. Njena babica po očetovi strani je iz Irana v Izrael prišla v 50. letih preteklega stoletja, njeni predniki po materini strani pa so že v 80. letih 19. stoletja v Palestino prišli iz takratne carske Rusije in Romunije. Politično je šla po poti očeta, ki je bil volivec desnega Likuda.
Ko se na volitvah aprila 2019 stranki Nova desnica, katera članica je bila takrat tudi Šakedova, ni uspelo prebiti v parlament, se je želela znova včlaniti v Likud. Vrnitev v Likud, kjer je bila pred letom 2012 oziroma 2010, ji je preprečila Regeva. Šakedova se je v kneset znova vrnila po volitvah septembra 2019.
Proti nezakonitim afriškim priseljencem
Regeva in Šakedova sta ognjeviti nasprotnici nezakonitih priseljencev. Pred leti je bila tako ena od glavnih političnih tem vprašanje nezakonitih priseljencev iz Afrike, zlasti iz Sudana.
Šakedova je nezakonitemu priseljevanju iz Afrike glasno nasprotovala že od leta 2011 naprej in ga označevala kot varnostno in ekonomsko grožnjo. Maja 2012 pa je Regeva na enem od shodov proti nezakonitim priseljencem Sudance označila za rakavo tvorbo na narodnem telesu. Pozneje se je zaradi teh besed opravičila.
Aškenazi in Mizrahi
Tako Regeva kot Šakedova imata korenine v skupnosti Mizrahi Judov. Gre za Jude, ki so se priselili oziroma bili nasilno izgnani iz severnoafriških in bližnjevzhodnih muslimanskih držav po zmagi Izraela v prvi izraelsko-arabski vojni v letih 1948 in 1949.
Miri Regev je po obeh starših sefardska Judinja. Sefardi so Judje iz Pirenejskega polotoka, ki so bili konec 15. stoletja izgnani iz Španije. Nekateri so odšli v druge evropske države, veliko pa jih je odšlo v takrat do Judov bolj strpno Otomansko cesarstvo (Severna Afrika, Bosna, Grčija, Turčija …). Sefarde prištevajo k Mizrahi Judom, ker so pred prihodom v Izrael živeli v muslimanskih državah. V ožjem smislu pa so Mizrahi Judje samo nesefardski Judje iz muslimanskih držav, na primer Judje iz Jemna ali Irana.
Mizrahi Judje (oznaka Edot haMizrah po hebrejsko pomeni vzhodnjaške, to je orientalske oziroma bližnjevzhodne skupnosti) predstavljajo po nekaterih ocenah od 40 do 45 odstotkov prebivalstva Izraela in po številu presegajo Aškenazi Jude, ki imajo korenine v srednji in vzhodni Evropi.
Izrael ustanovijo Judje iz Evrope
Aškenazi Judov naj bi bilo okoli 2,8 milijona in tako predstavljajo 32 odstotkov prebivalstva 8,8-milijonskega Izraela. Arabci, ki živijo v Izraelu, predstavljajo okoli 21 odstotkov prebivalstva. Pet odstotkov prebivalstva judovske države predstavljajo etnične skupine, ki ne pripadajo niti judovski niti arabski skupnosti.
Državo Izrael so na noge postavili Aškenazi Judje, ki so se v takratno Palestino iz Evrope začeli priseljevati v več valovih (tako imenovanih alijah) po letu 1881. Velika večina judovskih priseljencev iz Evrope je bilo socialistično in sekularno usmerjenih – šlo je za tako imenovane socialistične sioniste.
Konec leve hegemonije v Izraelu
Iz vrst socialistov oziroma socialdemokratov so prihajali tudi vsi izraelski premierji do leta 1977, ko je zlasti po zaslugi glasov Mizrahi Judov presenetljivo zmagal desni Likud pod vodstvom Menahema Begina. Ta je zmagal tudi leta 1981. Begin se je povzpel na oblast tako, da je nagovarjal mizraške Jude, ki so živeli na socialnem in zemljepisnem obrobju Izraela.
Vse do leta 1977 so izraelski premierji prihajali iz vrst levosredinskih strank (najprej iz stranke Mapaj, nato iz laburistične stranke). Potem je sledilo obdobje menjav na oblasti med levico in desnico. Med letoma 1999 in 2001 je bil premier laburist Ehud Barak. Od takrat izraelska levica ni več imela premierja. Na fotografiji iz leta 1985 vidimo tedanjega laburističnega premierja Šimona Peresa in njegovega strankarskega kolega in takratnega obrambnega ministra Jicaka Rabina. Tega je novembra 1995 umoril judovski protiarabski skrajnež Jigal Amir. Ta ima jemenske korenine. Nasploh mizraški Judje v Izraelu bolj zagovarjajo tršo politiko do Arabcev kot aškenazijski Judje.
Pomik Izraela na desno je torej v veliki meri posledica povečanja politične moči prebivalcev Izraela, ki imajo korenine v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Aškenazijski Judje so tako po volitvah leta 1977 izgubili samoumevno politično hegemonijo, so pa še vedno imeli veliko prevlado v medijih, sodstvu, kulturnih ustanovah in na univerzah.
V zadnjih letih se politična in kulturna moč mizraških Judov še bolj krepi, tako da nekateri analitiki že govorijo o orientalizaciji oziroma mizrahizaciji Izraela (glej: Lidia Averbukh, Israel on the road to Orient?)
Bennett in Šakedova sta zadnja leta neločljiv politični dvojec. Svojo politično kariero sta začela v Likudu in nato sodelovala v različnih strankah. Devetinštiridesetletni Bennett je Aškenazi, njegova starša sta se v Izrael preselila iz ZDA. Bil je uspešen poslovnež, ki je s prodajo svojega podjetja za izdelavo programske opreme postal multimilijonar. Zaradi groženj skrajnežev, ki nasprotujejo sodelovanje Jamine v koaliciji z levimi strankami in zlasti s stranko izraelskih Arabcev, imata Bennett in Šakedova zadnje dneve okrepljeno varovanje.
Miri iz Kirjat Gata
Veliko Mizrahi Judov se je v 50 letih naselilo oziroma so jih načrtno naselili v južne (revnejše) soseske Tel Aviva (na bogatejšem severu Tel Aviva živijo predvsem aškenazijski Judje), še zlasti pa v odročne kraje po novoustanovljeni državi, na nevarno mejo z arabskimi sosedi ali pa v zapuščene vasi, kjer so prej živeli Arabci.
Videoposnetek o tem, ali je izraelska kultura zahodna ali bližnjevzhodna:
Medtem ko so številni aškenazijski Judje v novoustanovljeni judovski državi postali srednji, premožni sloj, so mizraški Judje večinoma opravljali fizična dela. Imeli so tudi slabši dostop do univerz, tudi zato, ker so jih večinoma naselili na obrobje Izraela, medtem ko so univerze večinoma na področju Tel Aviva.
Eno od izraelskih mest, ki je nastalo na kraju nekdanje arabske vasi, je tudi Kirjat Gat. V mestu, ki so ga poselili Judje iz Maroka, se je rodila tudi Miriam (Miri) Siboni. Njen oče je bil sefardski Jud iz Maroka, njena mama, prav tako Sefardinja, pa se je rodila v Španiji.
Zelo pogosta izraelska kariera: iz vojske v politiko
Miri Siboni, po poroki z inženirjem Drorom Regevom Miri Regev, je imela sprva uspešno kariero predstavnice za javnost v izraelski vojski, kjer se je prebila vse do čina brigadnega generala.
Benjamin Netanjahu je bil prvič izraelski premier med letoma 1996 in 1999. V drugo se mu je uspelo zavihteti na oblast leta 2009 in se spretno obdržati vse do danes. Pred njim so bili premierji iz vrst Likuda še Menahem Begin, Jicak Šamir in Ariel Šaron. Po svoje sem spada tudi dolgoletni član Likuda Ehud Olmert, čeprav času predsednikovanja vladi ni bil predstavnik Likuda, ampak stranke Kadima. Čeprav ima Likud veliko volivcev iz vrst Mizrahi Judov, so vsi Likudovi premierji doslej bili Aškenazi Judje. In vsi imajo bližnje ali daljne korenine v današnji Belorusiji.
V politiko je zajadrala leta 2008. Leta 2015 je postala ministrica za kulturo v Netanjahovi vladi. Hitro je sprožila nekakšno kulturno vojno in zmanjšala denarno pomoč umetnikom in kulturnikom, ki so veljali za levo usmerjene in naklonjene Palestincem. V veliki meri je šlo za kulturnike in kulturne ustanove Aškenazi Judov.
Na drugi strani je Regeva več denarja namenila kulturnim ustanovam Mizrahijev. Ti gojijo kulturo, ki je imajo številni evropski Judje za orientalsko. Kultura Mizrahijev je bila v Izraelu desetletja obravnavana kot manjvredna, v zadnjem letu pa postaja vse bolj prevladujoča v izraelski družbi, tudi po zaslugi politikov, kot je Regeva.
Ponosna na sefardske korenine
Kot je leta 2015 pisal ameriški The Atlantic, je Regeva leta 2014 v enem od intervjujev za nek izraelski medij med drugim dejala: "Nikoli nisem brala Čehova. Poslušala sem Joja Amarja (maroški-izraelski pevec, op. p.) in sefardske pesmi. Nisem nič manj kulturna od uživalcev zahodne kulture." Regeva nasploh rada poudarja svoje sefardske oziroma mizraške korenine.
Videoposnetek o različnih judovskih skupnostih, ki živijo v Izraelu:
Podobno tudi Šakedova rada poudarja, da je napol iranska Judinja. Njena babica po očetovi strani je namreč v Izrael prišla iz Irana kot mama samohranilka. Po mamini strani pa ima Šakedova evropsko-judovsko korenine. Za razliko od Regeve prihaja iz osrednjega Tel Aviva, iz družine zgornjega srednjega sloja.
Vojakinja v posebni enoti in računalničarka
V vojski je bila na Golanu pripadnica specialne enote. Po vojski je študirala računalništvo in nekaj časa delala v telavivski visokotehnološki industriji. Leta 2006 jo že najdemo v politiki, in sicer kot Netanjahovo uslužbenko v stranki Likud.
Videoposnetek o tem, zakaj Mizrahi Judje bolj volijo desne stranke, Aškenazi Judje pa leve:
Nato je sledilo vihravo strankarsko obdobje. Leta 2010 je z Naftalijem Bennettom ustanovila stranko Moj dom, se leta 2012 vrnila v Likud in postala članica njegovega centralnega komiteja, pa še pred koncem leta znova izstopila in se včlanila v stranko Judovski dom.
Občudovalka Jobsa in zagovornica Kurdov
Leta 2013 je bila prvič izvoljena v kneset. Leta 2015 je postala predsednica Judovskega doma, a je že leta 2018 izstopila iz njega in z Bennettom ustanovila Novo desnico. Ta stranka se je potem še z dvema strankama združila v današnjo Jamino.
V času, ko je bila ministrica za pravosodje (2015–2019), je veljala za najbolj vplivno žensko v Izraelu. Je zagovornica judovskih naseljencev na Zahodnem bregu, ustanovitve neodvisne kurdske države in dekriminalizacije marihuane ter občudovalka Steva Jobsa in libertarke Ayn Rand. Poročena je z izraelskim vojaškim pilotom.
2