Ukrajinski oligarhi v boju za oblast

Ena od zahtev ukrajinske revolucije na Maidanu je bila tudi, da oligarhi postanejo stvar preteklosti. Toda vse očitneje je, da politično življenje v Ukrajini še vedno krojijo tudi oligarhi. Nekateri v konfliktu podpirajo Ruse, drugi novo demokracijo, spet tretji so zaradi vezi s starimi oblastmi pobegnili v tujino. Vsi pa skušajo zavarovati svoje bogastvo, pa četudi to pomeni, da morajo zdaj podpreti svoje nekdanje nasprotnike.

Seveda je prvi med njimi ukrajinski predsednik Petro Porošenko, čokoladni kralj, ki nadzoruje tudi medije. A tudi njemu je jasno, da še kako potrebuje pomoč drugih oligarhov, ki so kljub vsemu še vedno med najmočnejšimi posamezniki v državi. Pravzaprav so mu, še preden je postal predsednik, pomagali oligarhični kolegi. Dimitrij Firtaš je na Dunaju na primer organiziral srečanje med Porošenkom in Vitalijem Kličkom, kjer so sklenili politično zavezništvo, rezultat česar je bilo to, da je eden zdaj predsednik Ukrajine, drugi pa župan Kijeva.

Plinski car, ki je aretiral Timošenkovo Firtaš je svoje bogastvo nagrabil s plinom. Kot 24-letni poslovnež je hitro napredoval od uvoznika suhega sadja do enega glavnih trgovcev s plinom. S podjetjem EuralTransGas, ki je bilo povezano z Gazpromom, je nemudoma pridobil posel transporta plina iz Turkmenistana v Ukrajino, vreden milijardo dolarjev. Mnogi sumijo, da mu je pri poslu pomagal kriminalec Semion Mogilevič, ki je na FBI-jevem seznamu najbolj iskanih ljudi, saj je eden najmogočnejših mafijskih botrov na svetu.

Firtašev plinski posel je rasel, še posebej ko je sklenil pogodbe o transportu plina iz osrednje Azije v Rusijo in Ukrajino. Imeli so popoln monopol nad plinom v Ukrajini, dokler se ni v to vmešala tedanja ukrajinska premierka Julija Timošenko in podpisala novi dogovor z Gazpromom, Firtaša pa izpodrinila kot posrednika pri prodaji plina. Tedaj se je začela bitka med Firtašem in Timošenkovo, ki jo je dobil prvi s pomočjo predsednika Janukoviča in premierka je morala v zapor.

Po svoji aretaciji za demokracijo Firtaševa vloga v ukrajinski revoluciji je dvomljiva. Sprva je podpiral Janukoviča, a iz svoje baze v Avstriji. Tedaj je bil izdan tudi ameriški nalog za aretacijo zaradi obtožb podkupovanja v poslovanju z Indijo. Aretirali so ga nekaj dni pred priključitvijo Krima in izpustili po plačilu varščine 125 milijonov evrov, ki naj bi jo po navedbah časopisa New York Times plačal ruski oligarh Vasilij Anisimov.

Po aretaciji je hitro zamenjal strani. V intervjuju za svojo televizijo je dejal, da je njegova aretacija le posledica boja med Ameriko in Rusijo in da upa, da bo lahko s svojimi sodržavljani pomagal ustvariti mirno in demokratično Ukrajino. Ne nazadnje je Firtaš še vedno eden največjih zaposlovalcev v Ukrajini, saj v njegovih podjetjih dela sto tisoč ljudi. Državljane je pozval k enotnosti, da premagajo krizo, hkrati pa je začel denarno podpirati ukrajinsko vojsko.

Boter Donjecka Porošenko lahko računa tudi na pomoč najbogatejšega Ukrajinca, 12,2 milijarde dolarjev "vrednega" Rinata Ahmetova , ki je poznan po tem, da ima v lasti najdražje domovanje v Londonu, vredno 221 milijonov dolarjev, na One Hyde Parku. Središče njegovega imperija je Donjeck in je nesporni voditelj vzhodnega dela Ukrajine.

Svojo poslovno pot je ta tatarski musliman začel na dvomljiv način. Sam sicer trdi, da je prvi milijon zaslužil s prodajo premoga in kokakole ter z investicijami v nepremičnine. A pomemben poslovnež je postal po tem, ko so leta 1995 v bombnem napadu ubili njegovega mentorja Ahata Bragina, mafijskega šefa Donjecka. Njegov finančni imperij naj bi podedoval prav Ahmetov. Leta 2006 ga je ameriški ambasador v Ukrajini opisal kot "botra mafijskega klana iz Donjecka".

V času vladanja Viktorja Janukoviča je Ahmetov posel cvetel. Kot član Janukovičeve stranke je bil v letih od 2001 do 2006 celo parlamentarec, sponzoriral pa je tudi Janukovičevo predvolilno kampanjo leta 2010, za kar je dobil velike državne pogodbe za nakup petih največjih državnih termoelektrarn. V pol leta se je njegovo bogastvo povečalo za tri milijarde dolarjev.

Malo za Ukrajince, malo za separatiste V začetku ukrajinske krize je podpiral padlega predsednika, a zdaj je kot kralj vzhoda Ukrajine posrednik med ruskimi separatisti in novo vlado. Toda ko so oboroženi separatisti napadli njegovo luksuzno domovanje v Donjecku, je moral pobegniti. Trenutno živi v Kijevu, njegov imperij pa je v nevarnosti, zato je svoj denar in vpliv zastavil na stran nove vlade in poziva k enotni Ukrajini, separatiste pa je celo obtožil genocida. Sicer denarno ne podpira ukrajinskih vojaških sil, je pa v regijo poslal dva tisoč ton humanitarne pomoči.

Toda analitiki sumijo, da kljub vsemu ni popolnoma prekinil podpore separatistom. Vodja separatistov Pavel Gubarev je za ruske medije večkrat ponovil, da je prav Ahmetov financiral začetek upora na vzhodu Ukrajine. Ahmetov je tudi javno pozval predsednika Porošenka, naj vendar neha bombardirati vzhod Ukrajine. Zelo verjetno je, da se oligarh bori za svoj imperij, saj je večina njegovega bogastva v premogovnikih in jeklarski industriji vzhodne Ukrajine, separatisti pa so že nekajkrat zagrozili, da bodo vse nacionalizirali, kar bi pomenilo, da bi bogastvo končalo v rokah ruskih oligarhov. Tako se zdi, da Ahmetov skuša najti ravnotežje med obema stranema in čaka na končni razplet.

Oligarh z zasebno vojsko Zdi se, da je ta hip v krizi največ pridobil oligarh Igor Kolomojski . Judovskega oligarha je izraelski časopis Haaretz celo razglasil za ta hip najvplivnejšega Juda na svetu.

Svoje bogastvo si je pridobil na skoraj mafijski način. Skupaj s poslovnim partnerjem Genadijem Bogoljubovom si je prislužil sloves korporativnih banditov.

Slovela sta po brezkompromisnih sovražnih prevzemih podjetij, ki so vključevala tudi grožnje, lažne sodne pozive, jeklene palice in pištole z gumijastimi naboji, s katerimi so njuni varnostniki prepričevali uporne direktorje predvsem jeklarskih podjetij, da podpišejo prodajne pogodbe. Organizirano je imel celo svojo zasebno vojsko dva tisoč plačancev. Tako si je nagrebel bogastvo, po Forbsu ocenjeno na 1,6 milijarde dolarjev, jeklarsko-naftni denar pa je kanaliziral v največjo ukrajinsko zasebno banko PrivatBank. Sodnim oblastem se je do zdaj uspešno izogibal z izborom potnih listov: je državljan Ukrajine, Izraela in Cipra.

Politično moč si je pridobil predvsem z lastništvom medijskega podjetja 1+1, ki nadzoruje osem ukrajinskih televizijskih kanalov. Prav televizijo je nedavno izkoristil za napad na poslovnega rivala Firtaša, ki so ga v reportaži o ukrajinskih bogataših opisali kot navadnega kriminalca in lutko Vladimirja Putina.

Kolomojski je že od začetka krize v Ukrajini prevzel vlogo največjega borca proti vplivu Moskve. Ne boji je odkrito spopasti z Vladimirjem Putinom, slovi celo po tem, da je Putina označil za shizofrenega malčka. Ta mu ni ostal dolžan in je nemudoma nacionaliziral oligarhove krimske posesti in hotele. Kolomojski je napovedal tožbo proti Rusiji za povrnitev trimilijardne škode, ki jo se s tem utrpel.

Postavil bi zid na ukrajinsko-ruski meji V začetku krize je kot urgentni guverner Dnepropetrovskega s svojo zasebno vojsko pred separatisti branil svoje mesto, financiral pa je tudi ustanovitev enote prostovoljcev Dnipro 1, ki se je bojevala za enotno Ukrajino. Ustanovil je novo televizijo Ukraina Today, s katero naj bi se zoperstavil proruski propagandi. Za vsakega ujetega separatista je ponudil nagrado deset tisoč dolarjev. Napovedal je tudi, da bo na ukrajinsko-ruski meji zgradil električno ograjo. Ocenjujejo, da na mesec v boj za združeno Ukrajino investira okoli deset milijonov dolarjev.

Zaradi populističnih potez je ta hip brez dvoma najbolj popularen in verjetno tudi najmočnejši ukrajinski oligarh. Kolomojski računa, da bo financiranje enotne Ukrajine unovčil, ko se bo država stabilizirala.

Oligarhi se ne bodo odpovedali vplivu Oligarhi podpirajo različne stranke – Ahmetov podpira nekdanjo Janukovičevo Stranko regij, s čimer si je pridobil podporo rusko govorečih Ukrajincev, Firtaš podpira stranko Udar kijevskega župana Klička.

Kolomojski se je sicer na videz odrekel podpori političnim strankam. Tako je vsaj dejal na Kiev Post . Neformalno pa naj bi podpiral stranko trenutnega premierja Arsenija Jacenjuka, ki je po zadnjih anketah na tretjem mestu po številu morebitnih glasov.

Vsekakor se ukrajinski oligarhi vplivu ne bodo odpovedali.