Sobota, 26. 1. 2013, 21.18
5 let, 9 mesecev
Spomin na tiste, ki so v Auschwitzu izgubili življenje, še živi
Obdobje med drugo svetovno vojno velja za eno težkih obdobij zgodovine, kot tako se je namreč vtisnilo v spomin večini Poljakov, predvsem pa Judom in med njimi tistim, ki so izkusili in preživeli krutost nemških koncentracijskih taborišč. Napis Arbeit macht frei, kar v prevodu pomeni delo osvobaja, je krasil vhode večine nemških koncentracijskih taborišč, vendar pa je omenjeni napis postal znan ravno zaradi tega, ker je visel nad vhodom glavnega taborišča, Auschwitza. Koncentracijsko taborišče, ki je bilo ustanovljeno maja 1940, je bilo sestavljeno iz treh glavnih taborišč in 45 manjših.
Zaporniki med seboj največkrat niso imeli enakega statusa, nemški zaporniki so bili privilegirani, saj so lahko nadzorovali druge ujetnike. Ti so bili sicer med seboj ločeni s posebnimi oznakami na oblačilih, najslabše pa se je godilo Judom in Sovjetom. Ker se je število ujetnikov iz tedna v teden večalo, so Nemci v bližini zgradili še drugo taborišče Auschwitz II, ki je bil bolj znan pod imenom Birkenau.
Usoda Nemčije je bila zapečatena leta 1945, ko je nemško vodstvo na čelu z Adolfom Hitlerjem spoznalo, da se bliža njen poraz. Heinrich Himmler je ob neizogibnem koncu vojne odredil uničenje vseh plinskih celic, zato je sovjetska vojska, ko je osvobodila Auschwitz, našla le ruševine, z njimi pa so bili dokazi o iztrebljanju izgubljeni, a ne popolnoma. Sovjetska Rdeča armada je osvobodila 7500 zapornikov.
Koncentracijska taborišča smrti, v katerih so izvajali holokavst, so zaslužna za smrt več kot šest milijonov Judov, dveh milijonov Romov in več kot 15 tisoč istospolno usmerjenih ljudi. Zaradi teže, ki jo je imel holokavst med drugo svetovno vojno, so države v obliki resolucije Združenih narodov določile 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.