Spomin na tiste, ki so v Auschwitzu izgubili življenje, še živi

Obdobje med drugo svetovno vojno velja za eno težkih obdobij zgodovine, kot tako se je namreč vtisnilo v spomin večini Poljakov, predvsem pa Judom in med njimi tistim, ki so izkusili in preživeli krutost nemških koncentracijskih taborišč. Napis Arbeit macht frei, kar v prevodu pomeni delo osvobaja, je krasil vhode večine nemških koncentracijskih taborišč, vendar pa je omenjeni napis postal znan ravno zaradi tega, ker je visel nad vhodom glavnega taborišča, Auschwitza. Koncentracijsko taborišče, ki je bilo ustanovljeno maja 1940, je bilo sestavljeno iz treh glavnih taborišč in 45 manjših.

Med prvimi zaporniki je bilo 728 Poljakov Glavno taborišče Auschwitz I je bilo ustanovljeno takoj po začetku druge svetovne vojne, vendar pa so morali Nemci, preden so zgradili kompleks, ki se je razprostiral na 40 kvadratnih kilometrih, izseliti lokalno prebivalstvo. Auschwitz I je pozneje služil kot administrativno taborišče drugim, predvsem manjšim taboriščem. Prvi zaporniki so v taborišče prispeli junija 1940, med njimi je bilo 728 Poljakov. Številka zapornikov se je hitro večala, do marca 1941 je bilo v glavnem taborišču zaprtih prek deset tisoč ljudi, med katerimi je bila večina Poljakov.

Zaporniki med seboj največkrat niso imeli enakega statusa, nemški zaporniki so bili privilegirani, saj so lahko nadzorovali druge ujetnike. Ti so bili sicer med seboj ločeni s posebnimi oznakami na oblačilih, najslabše pa se je godilo Judom in Sovjetom. Ker se je število ujetnikov iz tedna v teden večalo, so Nemci v bližini zgradili še drugo taborišče Auschwitz II, ki je bil bolj znan pod imenom Birkenau.

Birkenau ni bil samo delovno taborišče, ampak namenjen iztrebljanju Birkenau je bil sicer večji od Auschwitza I, v njem pa so zadrževali posebne kategorije zapornikov, hkrati pa je služilo tudi kot taborišče za iztrebljanje. Prva plinska celica, ki so jo Nemci zgradili, se je imenovala Mala rdeča hiša, ki je z obratovanjem začela marca 1942. To taborišče je bilo zadnja postojanka več kot milijom ljudi, večinoma Židom. Leta 1943 so Nemci začeli s pospešenim iztrebljanjem Judov, zato so ustvarili še več plinskih celic.

Usoda Nemčije je bila zapečatena leta 1945, ko je nemško vodstvo na čelu z Adolfom Hitlerjem spoznalo, da se bliža njen poraz. Heinrich Himmler je ob neizogibnem koncu vojne odredil uničenje vseh plinskih celic, zato je sovjetska vojska, ko je osvobodila Auschwitz, našla le ruševine, z njimi pa so bili dokazi o iztrebljanju izgubljeni, a ne popolnoma. Sovjetska Rdeča armada je osvobodila 7500 zapornikov.

Svet se spominja žrtev holokavsta Spomin na tiste, ki so v Auschwitzu izgubili življenje, še živi. Poljska vlada je namreč obnovila glavno taborišče Auschwitz I in ga spremenila v muzej, ki je posvečen žrtvam nacizma. V muzeju se nahaja veliko število spominkov, ki so jih za seboj pustili ujetniki, med njimi so njihovi čevlji, kovčki in številni gospodinjski pripomočki. Taborišče se je uvrstilo na seznam zaščitenih krajev Unesca, pepel žrtev so raztresli po taborišču, zato je celotno območje pravzaprav pokopališče umrlih ujetnikov.

Koncentracijska taborišča smrti, v katerih so izvajali holokavst, so zaslužna za smrt več kot šest milijonov Judov, dveh milijonov Romov in več kot 15 tisoč istospolno usmerjenih ljudi. Zaradi teže, ki jo je imel holokavst med drugo svetovno vojno, so države v obliki resolucije Združenih narodov določile 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.