Četrtek, 29. 1. 2026, 21.51
1 mesec, 3 tedne
Pogovor z misijonarjem
Slovenski pater na Grenlandiji: Ideja o trgovanju z deželami zveni kot nekaj iz kolonialnih časov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,24
Pater Tomaž Majcen, ki pripada frančiškanskemu redu (OFM Conv), deluje v glavnem mestu Grenlandije, v Nuuku.
V začetku januarja je ameriški predsednik Donald Trump vztrajal, da bodo ZDA "zlepa ali zgrda", če jim je to všeč ali ne, prevzele Grenlandijo, ta največji otok na svetu, ki leži v severnem Atlantskem oceanu ter zaradi svoje lege in naravnih bogastev predstavlja pomembno strateško in geopolitično točko. V zadnjih dneh je Trump svoje stališče do tega avtonomnega ozemlja v okviru Danske omilil in umaknil grožnje s priključitvijo Grenlandije, začeli pa so se tudi tristranski pogovori, na katerih so sodelovali predstavniki ZDA, Grenlandije in Danske. Tudi danski zunanji minister Lars Lokke Rasmussen je izrazil zadovoljstvo s tehničnimi pogovori z ZDA glede Grenlandije, ki so se začeli v sredo v Washingtonu. Ob nenehni težnji velikih svetovnih sil po pridobitvi tujega ozemlja smo se o razmerah za življenje, občutkih in trenutni klimi med Grenlandci pogovarjali s slovenskim duhovnikom in misijonarjem p. Tomažem Majcnom, ki deluje v glavnem mestu Nuuk. Večina ljudi, s katerimi se Majcen srečuje, se ob Trumpovih priključitvenih ambicijah počuti malo razdvojeno in se zaveda, da se velike sile zanimajo za Arktiko, a na drugi strani zelo jasno čutijo, da njihova dežela ni naprodaj, saj je to njihov dom.
Kako gledate na Trumpove ambicije glede Grenlandije in kako domačini spremljajo dogajanje?
Ko je Donald Trump prvič govoril o tem, da bi "kupil" Grenlandijo, smo se tukaj najprej nasmehnili. Ljudje so si rekli: "To je gotovo šala." Ideja, da bi se danes trgovalo z deželami in narodi, zveni kot nekaj iz kolonialnih časov, ne iz 21. stoletja. Ko pa se je govorjenje nadaljevalo in so prišli tudi obiski ameriških predstavnikov, je postalo jasno, da ZDA resno razmišljajo o večjem vplivu na Grenlandijo – zaradi vojaške prisotnosti, Arktike, surovin in novih pomorskih poti.
Poleti je življenje živahnejše, pozimi pa se vse umiri – dolge noči, veliko teme in veliko časa za razmislek. Ta počasnost me uči potrpežljivosti in prisotnosti.
Večina domačinov, s katerimi se srečujem, se ob tem počuti malo razdvojeno. Po eni strani vedo, da je svet velik in da se velike sile zanimajo za Arktiko; po drugi strani pa zelo jasno čutijo: "Naša dežela ni naprodaj. To je naš dom." Čutiti je, kot da nas nekdo gleda, razpravlja o nas, ne pa z nami.
"Večina domačinov, s katerimi se srečujem, se ob tem počuti malo razdvojeno. Po eni strani vedo, da je svet velik in da se velike sile zanimajo za Arktiko; po drugi strani pa zelo jasno čutijo: "Naša dežela ni naprodaj. To je naš dom." Čutiti je, kot da nas nekdo gleda, razpravlja o nas, ne pa z nami," pove p. Tomaž Majcen.
Kaj vam o teh namerah ZDA povedo tamkajšnji prebivalci – kakšni občutki prevladujejo?
Ko se po maši ali v trgovini pogovarjam z ljudmi, čutim predvsem tri občutke: ponos, skrb in realizem. Ponos, ker Grenlandci zelo ljubijo svojo kulturo in identiteto. Skrb, ker se bojijo, da bi velike sile gledale na otok samo kot na strateško točko ali rudnik surovin. Realizem pa, ker vedo, da je ameriška prisotnost tukaj že dolgo del vsakdana. A kljub temu je prevladujoč občutek zelo jasen: o naši prihodnosti odločamo mi.
Približno 80 odstotkov otoka pokriva ledeni pokrov.
Kakšno je večinsko mnenje Grenlandcev o priključitvi k ZDA?
Če povem zelo jasno: večina Grenlandcev tega ne želi. Ankete in poročila kažejo, da velika večina – približno od 80 do 85 odstotkov ljudi – ne podpira ideje, da bi Grenlandija postala ameriška država ali bila "prodana" drugim. Namesto tega želijo najprej odločati sami o sebi. Ko se pogovarjam z ljudmi, to slišiš v njihovih besedah: sploh ne gre za politično plat, ampak za notranje občutke pripadnosti – tu smo doma, tu imamo družine, tradicije in korenine.
Poleg duhovne plati, kakšna je vaša vloga na Grenlandiji?
Moja prva naloga je seveda duhovniška – maša, spoved in pogovori. A v takem okolju si hitro še marsikaj drugega: poslušalec, tolažnik, prevajalec med kulturami, organizator skupnosti. Včasih sem samo nekdo, ki skuha kavo in posluša človeka, ki mu je težko. Drugič sem tisti, ki poveže družino z ustrezno pomočjo. Vse to je del misijona, ki ga tukaj živim z veseljem in hvaležnostjo.
"Moja prva naloga je seveda duhovniška – maša, spoved in pogovori. A v takem okolju si hitro še marsikaj drugega: poslušalec, tolažnik, prevajalec med kulturami, organizator skupnosti," pove naš sogovornik.
Kako bi opisali vsakdanje življenje na Grenlandiji nekomu, ki si tega težko predstavlja?
Če bi moral Grenlandijo opisati Slovencu, bi rekel: ogromna tišina, neverjetna lepota in narava, ki te vsak dan spomni, kako majhen si. Med mesti ni cest, zato se potuje z letalom ali ladjo. Vreme lahko v trenutku spremeni načrte. Poleti je življenje živahnejše, pozimi pa se vse umiri – dolge noči, veliko teme in veliko časa za razmislek. Ta počasnost me uči potrpežljivosti in prisotnosti.
Zato je skupnost tako pomembna – obisk, pogovor, skupna molitev ali preprosto skodelica čaja lahko človeku reši dan.
Kako zelo drugačen je ritem življenja tukaj v primerjavi s Slovenijo ali Evropo?
V Sloveniji in na Danskem je življenje hitrejše, bolj organizirano in polno dogodkov. Tukaj pa se življenje odvija počasneje, bolj v skladu z naravo. Včasih je največji dogodek dneva to, da se srečaš s človekom, ki ga že dolgo nisi videl, ali da skupaj spijemo kavo po maši. Prav v tej preprostosti je nekaj zelo lepega – človek se nauči živeti bolj "tukaj in zdaj".
Kako Grenlandci gledajo na tujce in priseljence ter kako pomembna je skupnost in pomoč?
Grenlandci so na prvi pogled zadržani, a ko te sprejmejo, si res del njihovega kroga. Skupnost je tukaj izjemno pomembna – ne samo zaradi tradicije, ampak tudi zaradi preživetja. Ko pride vihar ali ko nekdo zboli, se pokaže, kako zelo ljudje držijo skupaj. Tudi tujci so dobrodošli, če spoštujejo kulturo, jezik in naravo. Včasih prav tujci pomagajo povezovati različne skupine, kar je tudi del moje vloge.
"Če bi moral Grenlandijo opisati Slovencu, bi rekel: ogromna tišina, neverjetna lepota in narava, ki te vsak dan spomni, kako majhen si. Med mesti ni cest, zato se potuje z letalom ali ladjo. Vreme lahko v trenutku spremeni načrte," Grenlandijo opiše pater Majcen.
S čim se tamkajšnji prebivalci ukvarjajo in kakšne so zaposlitvene možnosti?
Gospodarstvo temelji predvsem na ribolovu, javnem sektorju ter v zadnjih letih tudi na turizmu in zanimanju za naravne vire. Zaposlitvene možnosti so v večjih mestih boljše, v manjših krajih pa precej omejene, zato se mladi pogosto selijo. To prinaša tudi socialne izzive, a hkrati odpira prostor za nove ideje in razvoj.
Kako finančno zahtevno je življenje na Grenlandiji?
Čeprav so plače lahko solidne, je življenje tukaj zelo drago, še posebej hrana in osnovne dobrine, ker skoraj vse prihaja iz tujine.
Nekaj pa me vedno ganljivo preseneti: ljudi to ne odvrne od prijaznosti in gostoljubja. Sosedi si pomagajo, deli se, kar imaš, če imaš več – in to je resnična vrednost skupnosti.
Kako izoliranost vpliva na psihološko in fizično počutje ljudi?
Izoliranost je ena največjih tem tukaj. Dolge zime, tema in oddaljenost od družine lahko močno vplivajo na psihično počutje. Osamljenost je realnost, s katero se mnogi bojujejo. Fizično je pozimi manj gibanja, dostop do zdravstvenih storitev pa je včasih omejen. Zato je skupnost tako pomembna – obisk, pogovor, skupna molitev ali preprosto skodelica čaja lahko človeku reši dan.
Katoliška cerkev Kristusa Kralja v glavnem grenlandskem mestu Nuuk.
Kaj lahko poveste o vaši tamkajšnji edini katoliški župniji na Grenlandiji?
Naša župnija v Nuuku šteje okoli 500 vernikov, to je zelo majhna, ampak izjemno povezana skupnost. V resnici gre za edino katoliško župnijo na Grenlandiji, zato ima posebno mesto – ni samo cerkvena stavba, ampak nekakšno duhovno središče za vernike.
Naši verniki prihajajo iz zelo različnih okolij: domačini, priseljenci iz Evrope, Azije, Afrike in Južne Amerike, delavci, študenti, zdravstveno osebje in raziskovalci. Prav ta pisanost kultur daje župniji poseben utrip. Pri maši pogosto pojemo pesmi iz različnih tradicij in se učimo drug od drugega. To je majhna podoba svetovne Cerkve, postavljena v arktični prostor.
Poleg bogoslužja se veliko dogaja tudi na človeški ravni: skupne večerje po maši, priprave na zakramente, kateheze za otroke. Kot duhovnik sem pogosto tudi poslušalec in spremljevalec – nekdo, ki mu ljudje lahko zaupajo svoje skrbi, veselje in vprašanja o življenju.
Posebej dragoceno mi je, kako močno je med ljudmi prisoten občutek, da si tu res pripadamo. V takem okolju vera postane zelo konkretna: ne ostane samo pri besedah, ampak se pokaže v majhnih dejanjih pozornosti, v pomoči, v deljenju časa in topline.
Če povem povsem osebno: ta župnija me vsak dan znova uči ponižnosti in hvaležnosti. Vidim ljudi, ki v težkih razmerah vztrajajo v veri, in to me globoko gane. Na koncu sveta, kot mnogi radi rečejo Grenlandiji, sem našel skupnost, ki je majhna po številu, a velika po srcu. Ta župnija je moj dom – in prav tukaj čutim, da je Bog zelo blizu.
Preberite še:
