SiolNET. Novice Svet
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenec na Madagaskarju: Afrika ti zleze pod kožo

1

termometer

Malgaši ne potrebujejo posebnega razloga za veselje, dovolj je, da so siti in zdravi. Praznujejo s plesom in pesmijo, tudi za božič, pravi Matija Nared, ki je na Madagaskarju preživel šest božičev.

Matija Nared je na Madagaskar prvič potoval kot turist, šla sta skupaj s prijateljem, ki je imel tam brata misijonarja. Trimesečna izkušnja ga je tako navdušila, da se je po koncu študija odločil, da tudi sam postane laični misijonar, saj je vedel, da tam lahko resnično pomaga ljudem.

Šel je preko Katoliške Cerkve, ki mu je plačala pot ter prispevek za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, bil je gost v eni izmed malgaških škofij, a delal je za ljudi. "Tam sem bil predvsem zaradi sociale. Jaz tja nisem šel postavljati cerkva, ampak sem šel pomagat ljudem."

Deklica za vse: vozil rešilca in postavljal šole Matija se je osredotočil na področje zdravstva in šolstva. S pomočjo iz Slovenije se je zgradilo kar nekaj šol. A kljub temu ga je bolj kot izobrazba mučilo vprašanje zdravja ljudi.

"Šole ne potrebujejo vsi, saj ni potrebe, da bi vsi znali brati, saj nimajo kaj brati, ni ne časopisov ne knjig. Zato nima smisla, da se izobrazba sili v nedogled. Sploh pa, če damo izobrazbo, jim moramo dati zaposlitev, tega pa ne moremo. Bolj kot klasično šolstvo se mi zato zdi pomembno ozaveščanje v zdravstvu, saj bolezen boli vse," pravi Matija.

Pri zdravstvu, razlaga, so največji problem vrači in neozaveščenost ljudi, da je v nujnih primerih potrebno takojšnje ukrepanje. "Ko je ženska rojevala, so iz nje že gledali ročica in nožica, vrač pa jo je spraševal, kaj je jedla, s kom se je spečala … Nazadnje pa je ugotovil, da sam nič ne more in so jo poslali k meni. Ko takšen bolnik pride do prave pomoči, pa je največkrat že prepozno."

Kar se samega dela tiče, pa pravi, da je bil deklica za vse. Magister teologije je na Madagaskarju vozil kamion in rešilno vozilo, s katerim so s podeželja prevažali bolnike v bližnje mesto, s hrano in zdravstvom je pomagal tudi zapornikom.

Preprosti poljedelci, ki živijo iz rok v usta Matija je sodeloval v misijonu, ki deluje na območju Farafagane, ki leži 800 kilometrov iz prestolnice na jugovzhodu Madagaskarja. V Sloveniji smo življenje na Madagaskarju spoznali predvsem skozi oči misijonarja Pedra Opeke, ki dela z ljudmi s smetišča glavnega mesta. Življenje na podeželju pa je po Matijevih besedah zelo drugačno.

Na podeželju ni takšne revščine kot v mestu. To je plemenska skupnost, v kateri delujejo klani, katerih glavna vez je krvna. Družina mora za svoje člane poskrbeti in jim dati hrano. Ukvarjajo se s poljedelstvom in živijo iz rok v usta, torej pojedo kar pridelajo. Med pridelki prevladuje riž, manijok in sladek krompir. S prodajo kave, klinčkov ali rib si lahko privoščijo nakup soli, olja, petroleja …

Je pa revščina v drugem smislu, v smislu primerjave z Evropo. To je bil zanj tudi največji šok. "Kako tam zdravijo, ko ti noga gnije, pa ti nimajo s čim pomagati. Šok je prehrana, mene so imeli za gospoda in sem jedel neslan kuhan riž, sicer bi jedel korenine kazaja. A počasi se naučiš in privadiš. Ko sem prišel, mi je bila malgaška koliba grda, po letu ali dveh, pa je bila že lepa."

Božič med Malgaši v preproščini O Malgaših Matija pripoveduje kot o preprostih ljudeh, ki ne poznajo skladiščenja še manj materializma, za njih včeraj ne obstaja, niti jutri, pomemben je le danes: "Njihove ure so obroki hrane, pomembno je, da si sit in zdrav, drugega ne potrebuješ. Zdaj in tukaj in to živijo."

Posebnega razloga za veselje, praznovanje, ples in petje ne potrebujejo. Tako praznujejo tudi božič, praznik, ki je v njihovo okolje prišel skupaj s krščanstvom. Praznovanje je običajno tridnevno. Ljudje s širšega okolja pridejo k župnijski cerkvi, s seboj prinesejo hrano in drva, spijo pa po okoliških hišah in v domu pri cerkvi.

Praznovanje začnejo s plesom in pesmijo, sledi polnočnica in potem gredo spat. "Praznovanje je skromno, a njim praznovati pomeni živeti. Ne potrebujejo posebnega razloga za praznovanje, za veselje, za ples. Živijo sproščeno in če jih ne tare trenutna stiska, so veseli in svobodni," pripoveduje laični misijonar.

Afrika ti zleze pod kožo Matija je na Madagaskarju preživel šest let. Po petih letih se je sicer vrnil v Slovenijo, ker je imel nesrečo in bi lahko izgubil nogo. V Sloveniji je eno leto ležal v bolnišnici, nato še tri leta doma. Ko je shodil, se je vrnil na Madagaskar, medtem pa je srečal svojo bodočo ženo, zato se je vrnil v Slovenijo, kjer si je zdaj ustvaril družino in našel službo. Tega je že tri leta, a slike Madagaskarja se mu še vedno prikazujejo na vsakem koraku.

Še vedno sanja o vrnitvi na Madagaskar oziroma o tem sanjata oba z ženo. "Afrika ti zleze pod kožo," pravi in dodaja, da je misijonski poklic najlepši poklic, ki ga lahko opravljaš s srcem. "Je težak, a zelo lep poklic. Časa ne meriš ne v denarju ne v času, temveč zgolj v tem, da si tam."

V Afriki človek ne zapravlja svojega časa s klepetom ob kavi o telefonu ali avtomobilu. Tam se ljudje ukvarjajo s prvinskimi problemi, pomembnimi za preživetje. Tam se ne sanjari, ampak se živi. In to človeka prizemlji, pravi Matija in dodaja, da po izkušnji z Madagaskarjem precej bolj ceni svojo krvno sorodstvo in pravi, da je zdaj zanj to vse, kar ima.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin