Četrtek, 21. 2. 2013, 14.48
5 let, 5 mesecev
Šest težav, ki čakajo naslednjega italijanskega premierja
Stagnirajoče gospodarstvo, korupcija, organiziran kriminal, politična apatičnost, nezaposlenost mladih – le nekaj stvari, na katere se bo prihodnji italijanski premier moral pripraviti.
1. Gospodarstvo
Italijansko gospodarstvo je v predvolilnih kampanjah kandidatov zavzelo osrednje mesto, saj italijanski državljani čutijo posledice varčevalnih ukrepov, medtem ko se kopičijo strahovi o nedoseganju dolgotrajne gospodarske rasti. Italija se je znašla v najhujši recesiji zadnjih 20 let, gospodarstvo se je v zadnjih šestih četrtletjih skrčilo, nezaposlenost pa je dosegla 11 odstotkov, piše Guardian.
Vendar pa bi bilo lahko slabše, če vajeti tehnične vlade jeseni 2011 ne bi prevzel Mario Monti. Pred tem je namreč vlada dve leti ignorirala gospodarske težave, v Evropski uniji (EU) pa se je oblikoval strah, da bi četrto največje evropsko gospodarstvo padlo v brezno, kamor bi potegnilo tudi preostale evropske države. Tehnična vlada je tako storila vse, da bi se temu scenariju izognila, med drugimi je vpeljala reforme pokojninskega sistema in trga dela, ki so ključni del dolgotrajnega okrevanja.
Kljub temu pa novega premierja čaka še veliko dela, med drugim se bo moral posvetiti spodbujanju italijanske konkurenčnosti, ki bo na dolgi rok zagotovila gospodarsko rast. Vendar pa analitiki ne izvzemajo možnosti, da bi se po volitvah oblikovala politično nestabilna vlada, namesto močne in odgovorne vlade.
2. Odnos do žensk
Dve leti je že minilo, odkar se je več sto tisoč Italijank odpravilo na ulice, da bi protestirale proti Berlusconijevi bunga bunga politiki, kljub temu pa ostaja še veliko stvari, za katere se morajo boriti. Čeprav imajo ženske v povprečju višjo izobrazbo, pa so za svoje delo še vedno plačane manj kot moški, nadaljuje Guardian. Glede na podatke Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je samo 46,5 odstotka žensk zaposlenih, kar je še vedno več kot v Grčiji, Mehiki in Turčiji, vendar kljub temu 12 odstotnih točk pod evropskim povprečjem.
"Gre za državo, v kateri so ženske še vedno obravnavane v precej tradicionalnem smislu. Na primer poklici, kjer je potrebna oskrba, so v domeni žensk, zato marsikatera ženska nima službe," je povedala feministka Maddalena Vianello. "Če že dobijo službo, lahko statistika pokaže, da so slabše plačane in da imajo slabši položaj, kot bi bil primeren glede na stopnjo izobrazbe," je še povedala.
3. Pravosodni sistem
Tudi italijanski pravosodni sistem potrebuje preobrazbo, številni ga namreč opisujejo kot počasnega, preobsežnega in največkrat tudi spolitiziranega. Svet Evrope je v poročilu lansko leto zapisal, da si Italija ne more privoščiti trošenja sredstev za svoj pravosodni sistem, zaradi katerega Italija na leto zapravi en odstotek svojega bruto domačega proizvoda (BDP). "Kompleksnost in veličina težave sta takšni, da Italija potrebuje holističen razmislek o svojem pravosodnem sistemu, prav tako pa spremembo v pravosodni kulturi," še navaja poročilo.
Razmere v pravosodnem sistemu je sicer želela popraviti pravosodna ministrica Paula Severino, ki je uveljavila reforme, s katerimi so privarčevali približno 80 milijonov evrov, vendar je posvarila, da tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu.
Samo leta 2011 je bilo na italijanskih sodiščih odprtih približno 2,8 milijona primerov, Italija je ena izmed tistih evropskih držav, ki imajo največ odvetnikov – približno 240 tisoč. Samo lani je bil sodni zaostanek ogromen – 5,5 milijona civilnih tožb in 3,4 milijona kriminalnih primerov, ki so čakali na obravnavo.
4. Organiziran kriminal in korupcija
Organiziran kriminal je edino področje, ki ne trpi zaradi posledic gospodarske krize, področje pa nadzirajo tri mafijske organizacije – 'Ndrangheta, Camorra in sicilijska mafija. Že nekaj časa mafija in z njo povezan kriminal nista omejena samo na jug države, ampak sta se razširila po vsej državi, celo infiltrirala v občinske uprave in pokrajinske vlade. Mafija pa se ne ukvarja samo s preprodajo drog in orožja ter prostitucijo, temveč se je začela ukvarjati tudi s prometom in javnim zdravstvom.
Med recesijo se je mafija lotila novega posla, obupanim državljanom je začela posojati denar, vendar z ogromnimi obrestmi. Mafija je lani glede na podatke vladnega poročila zaslužila približno 10,5 milijarde evrov ali 0,7 odstotka BDP-ja, vendar pa je univerza Bocconi v Milanu prepričana, da je zaslužila kar 10,9 odstotka BDP-ja.
Pereča pa je tudi korupcija, zaradi katere država letno izgubi več milijard evrov, natančneje 60 milijard. V zadnjih letih so Italijo pretresali številni korupcijski škandali, v katere so bili vpletene javne osebnosti, tudi politiki, razkritja pa so razbesnela državljane, ki so zaradi recesije izgubili vse. Na korupcijskem indeksu Italija zaseda 72. mesto med 174 državami, za primerjavo: Slovenija je na 37. mestu.
5. Politika
Italija je imela v vsej evropski zgodovini največ volitev, na njenem čelu pa se je zamenjalo kar precejšnje število vlad. Samo ena vlada je od konca druge svetovne vojne namreč na oblasti zdržala polni, petletni, mandat. Letošnje volitve tako ponujajo nepredvidljiv izid, kar bega tudi študente italijanske politike. Apatičnost in razočaranje prevladujeta. "Razvil sem nekakšen odpor do politike, v Italiji je tega preveč – na televiziji ali celo v pogovorih v barih. Dovolj imam politike, predvsem zaradi politikov, ki si upajo preveč," je povedal Gianmarco Caprio.
Izid pa bo, kot kaže, takšen, da bi lahko levosredinska stranka Piera Luigija Bersanija dobila večino v predstavniškem domu, vendar ne more dobiti tudi večine v senatu, zato nekateri analitiki predvidevajo, da bi lahko nekdanji premier Silvio Berlusconi blokiral pobude novoizvoljene vlade, kar bi lahko pripeljalo tudi do novih volitev, piše Guardian.
6. Delitev na sever in jug
Ena od velikih težav je tudi večna delitev na premožnejši sever in revnejši jug. Glede na podatke italijanske centralne banke je BDP na osebo za več kot 40 odstotkov nižji na jugu kot v osrednji ali severni Italiji. Položaj se v zadnjih 30 letih ni izboljšal, temveč se je z recesijo le poslabšal. Tudi italijanski predsednik Giorgio Napolitano se zaveda , da je treba investirati v jug države, ki je po njegovih besedah dom 70 odstotkov otrok, ki živijo v revščini. Ali bo njegovo prošnjo naslednja vlada upoštevala, bomo videli v prihodnjih mesecih.