Prva prepoved kajenja že leta 1575

Zagovorniki prepovedi kajenja trdijo, da je kajenje mogoče izbrati, dihanja pa ne, ter da prepoved kajenja obstaja, da bi ljudi zaščitili pred negativnimi posledicami t. i. sekundarnega kajenja.

Ena prvih prepovedi kajenja sega v leto 1575, ko je regulativa mehiškega cerkvenega sveta prepovedala uporabo tobaka v vseh cerkvah v Mehiki in španskih kolonijah v karibskem morju. Leta 1906 je angleški kralj James I. objavil protikadilske pogodbe, s katerimi so dvignili davke na tobak. Otomanski sulejman Murad IV. je leta 1633 prepovedal kajenje v svojem imperiju.

Papež Urban VII. je kajenje v Cerkvi prepovedal leta 1590 in celo zagrozil z izobčenjem vsakomur, ki bi tobak prinesel v cerkev. Njegovemu zgledu je sledil tudi njegov naslednik Urban VIII. leta 1624.

Kmalu zatem so sledile prepovedi po nekaterih evropskih mestih, med drugim na Bavarskem in določenih delih Avstrije. Prepovedi kajenja v Berlinu (1723), Königsbergu (1742) in Stettinu (1744) so bile razveljavljene med revolucijo leta 1848.

Prva stavba na svetu, kjer so prepovedali kajenje, je bila vladna stavba v Wellingtonu na Novi Zelandiji leta 1876, in sicer zaradi strahu pred požarom, saj je stavba druga največja lesena zgradba na svetu.

Butan je edina država na svetu, ki je popolnoma prepovedala kultiviranje, žetev, proizvodnjo in prodajo tobaka ter tobačnih izdelkov z zakonom iz leta 2010. Majhne količine za osebno uporabo so dovoljene, a le če lahko posestnik tobaka dokaže, da je zanj plačal uvozne dajatve.

Sledi pregled kadilske zakonodaje v sosednjih državah.

Hrvaška Po nekaterih ocenah kar 30 odstotkov odraslih na Hrvaškem kadi. Hrvaški parlament je 22. novembra 2008 sprejel zakon, ki prepoveduje kajenje na javnih prostorih, kot so bolnišnice, klinike, šole, vrtci in univerze. Zakon je predvideval tisoč kun kazni za kršitev. Opazna izjema v zakonu so bili psihiatrični oddelki v hrvaških bolnišnicah.

Zakon je leta 2009 nadalje prepovedal še kajenje v vseh javnih zaprtih prostorih, med drugim v barih, restavracijah in kavarnah. Prepoved kajenja velja za vse javne prostore, kjer bi lahko nekadilci trpeli zaradi sekundarnega kajenja, tudi za odprte prostore, kot so športni stadioni, arene, tramvajske in avtobusne postaje …

10. septembra so za krajši čas, do aprila 2010, delno razveljavili prepoved kajenja v barih in kavarnah. Lastniki s prostori, manjšimi od 50 kvadratnih metrov, ki izpolnjujejo stroge pogoje, lahko sami odločajo, ali dovolijo kajenje. Eden od pogojev je ventilacijski sistem, ki lahko zrak v prostoru zamenja najmanj desetkrat na uro. Marca 2010 je takšne pogoje izpolnjevalo le 16 od okoli 16 tisoč ustanov.

Avstrija Avstrijski zakon prepoveduje kajenje v vseh zaprtih javnih prostorih z določenimi izjemami za gostinske objekte. Kajenje na delovnem mestu je lahko dovoljeno, če temu ne nasprotuje noben zaposlen na delovnem mestu, ki je v zaprtem prostoru.

Zakon iz januarja 2009 predvideva, da morajo biti vse restavracije, bari, diskoteke in pivnice, večje od 50 kvadratih metrov, nekadilske ali pa imeti posebne sobe za kajenje. Tiste restavracije in bari, ki so manjši od 50 kvadratnih metrov, morajo biti ali kadilski ali pa nekadilski. Zakon je predvidel daljše prehodno obdobje, ki se je končalo konec julija 2010. Zakona povečini ne upoštevajo, oblasti pa ga aktivno ne uveljavljajo. Aktivisti za prepoved kajenja trdijo, da so izpolnili okoli 18 tisoč pritožb zaradi nespoštovanja zakona, a pri tem niso imeli uspeha. Kajenje na vlakih in železniških postajah je bilo uvedeno, ko je podobno prepoved uvedla Nemčija leta 2007.

Madžarska Kajenje je omejeno že nekaj let na sredstvih javnega prevoza, v bolnišnicah in na letališčih ter v javnih in nacionalnih stavbah, kot je parlament. Od leta 2010 velja prepoved kajenja na otroških igriščih in v tunelih. Več mest, med njimi Budimpešta, je prepovedalo kajenje na javnih transportnih postajališčih.

Po desetletje dolgem upiranju tobačnega lobija je bil sprejet obsežni zakon, ki prepoveduje kajenje na vseh zaprtih javnih prostorih in je v veljavi od januarja lani. Od letošnjega julija je prodaja tobaka omejena na tobačne prodajalne pod nadzorom države. Število prodajaln, kjer lahko ljudje kupijo tobak, je bilo zmanjšano z okoli 40 tisoč na 5.300.

Italija Italija je bila četrta država na svetu, ki je sprejela nacionalno zakonodajo o prepovedi kajenja. Od januarja 2005 je v Italiji prepovedano kaditi v vseh zaprtih javnih prostorih, tudi barih, kavarnah, restavracijah in diskotekah. Dovoljene pa so posebne kadilske sobe, v katerih lahko strežejo hrano, a v njih veljajo posebej strogi pogoji; zračeni morajo biti posebej, z visoko stopnjo menjave zraka, pritisk zraka mora biti ves čas nižji kot v drugih sobah, opremljeni morajo biti z avtomatskimi vrati, da cigaretni dim ne uhaja v druge prostore, in ne smejo zasedati več kot polovice prostora objekta. Le en odstotek javnih ustanov se je odločil za posebne kadilske sobe.

Kajenje je prepovedano tudi na vseh zaprtih delovnih mestih, kar vključuje vlake in podzemne postaje. Kajenje zunaj je še vedno dovoljeno. Italija ima več kot pol leta sončno vreme, kar omogoča ljudem, da še vedno kadijo v restavracijah in barih, če le sedijo za mizami, ki so zunaj.