Ponedeljek, 5. 8. 2013, 15.28
8 let, 7 mesecev
Prva prepoved kajenja že leta 1575
Zagovorniki prepovedi kajenja trdijo, da je kajenje mogoče izbrati, dihanja pa ne, ter da prepoved kajenja obstaja, da bi ljudi zaščitili pred negativnimi posledicami t. i. sekundarnega kajenja.
Ena prvih prepovedi kajenja sega v leto 1575, ko je regulativa mehiškega cerkvenega sveta prepovedala uporabo tobaka v vseh cerkvah v Mehiki in španskih kolonijah v karibskem morju. Leta 1906 je angleški kralj James I. objavil protikadilske pogodbe, s katerimi so dvignili davke na tobak. Otomanski sulejman Murad IV. je leta 1633 prepovedal kajenje v svojem imperiju.
Papež Urban VII. je kajenje v Cerkvi prepovedal leta 1590 in celo zagrozil z izobčenjem vsakomur, ki bi tobak prinesel v cerkev. Njegovemu zgledu je sledil tudi njegov naslednik Urban VIII. leta 1624.
Kmalu zatem so sledile prepovedi po nekaterih evropskih mestih, med drugim na Bavarskem in določenih delih Avstrije. Prepovedi kajenja v Berlinu (1723), Königsbergu (1742) in Stettinu (1744) so bile razveljavljene med revolucijo leta 1848.
Prva stavba na svetu, kjer so prepovedali kajenje, je bila vladna stavba v Wellingtonu na Novi Zelandiji leta 1876, in sicer zaradi strahu pred požarom, saj je stavba druga največja lesena zgradba na svetu.
Butan je edina država na svetu, ki je popolnoma prepovedala kultiviranje, žetev, proizvodnjo in prodajo tobaka ter tobačnih izdelkov z zakonom iz leta 2010. Majhne količine za osebno uporabo so dovoljene, a le če lahko posestnik tobaka dokaže, da je zanj plačal uvozne dajatve.
Sledi pregled kadilske zakonodaje v sosednjih državah.
Zakon je leta 2009 nadalje prepovedal še kajenje v vseh javnih zaprtih prostorih, med drugim v barih, restavracijah in kavarnah. Prepoved kajenja velja za vse javne prostore, kjer bi lahko nekadilci trpeli zaradi sekundarnega kajenja, tudi za odprte prostore, kot so športni stadioni, arene, tramvajske in avtobusne postaje …
10. septembra so za krajši čas, do aprila 2010, delno razveljavili prepoved kajenja v barih in kavarnah. Lastniki s prostori, manjšimi od 50 kvadratnih metrov, ki izpolnjujejo stroge pogoje, lahko sami odločajo, ali dovolijo kajenje. Eden od pogojev je ventilacijski sistem, ki lahko zrak v prostoru zamenja najmanj desetkrat na uro. Marca 2010 je takšne pogoje izpolnjevalo le 16 od okoli 16 tisoč ustanov.
Zakon iz januarja 2009 predvideva, da morajo biti vse restavracije, bari, diskoteke in pivnice, večje od 50 kvadratih metrov, nekadilske ali pa imeti posebne sobe za kajenje. Tiste restavracije in bari, ki so manjši od 50 kvadratnih metrov, morajo biti ali kadilski ali pa nekadilski. Zakon je predvidel daljše prehodno obdobje, ki se je končalo konec julija 2010. Zakona povečini ne upoštevajo, oblasti pa ga aktivno ne uveljavljajo. Aktivisti za prepoved kajenja trdijo, da so izpolnili okoli 18 tisoč pritožb zaradi nespoštovanja zakona, a pri tem niso imeli uspeha. Kajenje na vlakih in železniških postajah je bilo uvedeno, ko je podobno prepoved uvedla Nemčija leta 2007.
Po desetletje dolgem upiranju tobačnega lobija je bil sprejet obsežni zakon, ki prepoveduje kajenje na vseh zaprtih javnih prostorih in je v veljavi od januarja lani. Od letošnjega julija je prodaja tobaka omejena na tobačne prodajalne pod nadzorom države. Število prodajaln, kjer lahko ljudje kupijo tobak, je bilo zmanjšano z okoli 40 tisoč na 5.300.
Kajenje je prepovedano tudi na vseh zaprtih delovnih mestih, kar vključuje vlake in podzemne postaje. Kajenje zunaj je še vedno dovoljeno. Italija ima več kot pol leta sončno vreme, kar omogoča ljudem, da še vedno kadijo v restavracijah in barih, če le sedijo za mizami, ki so zunaj.