Četrtek, 16. 12. 2021, 22.01
2 leti, 11 mesecev
Proticepilci kričijo: Hitler! Genocid! A v resnici ne vedo, kaj govorijo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,64
103
Davidove zvezde, s katerimi protestniki proti cepljenju sporočajo, da se vidijo v istem položaju kot žrtve holokavsta, ki so jim bile zaradi rasne nestrpnosti odvzete vse človeške pravice in svoboščine ter več milijonom tudi življenja, smo lahko opazili tudi na proticepilskih shodih v Sloveniji.
Zelo priljubljena propaganda gorečih nasprotnikov cepljenja proti bolezni covid-19 in nasploh vseh ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa je vlečenje vzporednic z obravnavo, ki so je bili v Nemčiji med drugo svetovno vojno deležni Judje in pripadniki etničnih skupin, ki so jih nacisti imeli za manjvredne. Toda ta argument proticepilcev, ki sebe primerjajo z žrtvami taboriščnih grozot in nosijo Davidove zvezde, zaradi relativizacije holokavsta ni le nespoštljiv, temveč tudi povsem zgrešen.
Fašizem, nacizem, Hitler, genocid, Davidove zvezde, Nürnberški kodeks, koncentracijska taborišča in tako naprej. To so izrazi, ki so v zadnjem letu postali ključna komponenta retorike nekaterih najbolj zagrizenih nasprotnikov epidemioloških ukrepov. Cepljenje proti bolezni covid-19, predvsem pa ideje o obveznem cepljenju, ki ga že izvajajo oziroma ga bodo v prihodnosti začeli izvajati v nekaterih državah, primerjajo z nečim, kar bi zraslo na zelniku vodilnega moža tretjega rajha. To je pot do obvladovanja množic in predvsem množičnih pobojev ljudi, kričijo najbolj fanatični proticepilci.
Kot z enim od svojih plakatov pravilno ugotavlja protestnica na fotografiji, je antisemitizem v Nemčiji res podpihovala propaganda, da naj bi bili Judje prenašalci nalezljivih bolezni in "kužni". To se sicer ni začelo dogajati med vzponom nacizma, temveč že v zgodnjem 18. stoletju. Toda povezovanje tega dejstva s cepljenjem je nelogično. Nacisti so Jude in druge etnične skupine, ki so jih videli kot inferiorne, namreč v veliki meri izključili iz programov javnega zdravstva, odrekli so jim tudi cepljenje, saj so upali, da bodo umrli zaradi nalezljivih bolezni.
Toda zgodovinska dejstva pravijo, da se motijo. V resnici se proticepilci, če za trenutek odmislimo vojne grozote in se osredotočimo izključno na obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim, v nacistični Nemčiji pravzaprav ne bi mogli pritoževati.
Nihče jih namreč ne bi silil v nič, še več: glede na to, da se proticepilci tudi z nošnjo Davidove zvezde nadvse radi primerjajo, če ne že kar enačijo z žrtvami pogroma nad Judi in z drugimi, za naciste manjvrednimi etničnimi skupnostmi, se med drugo svetovno vojno v Nemčiji in na ozemljih, ki jih je začasno zasedala nemška vojska, najverjetneje sploh ne bi mogli cepiti, prav tako jih ne bi nihče pozival, naj spoštujejo epidemiološke ukrepe.
Ko so se zavihteli na oblast, so nacisti v resnici ukinili obvezno cepljenje
Adolf Hitler je bil oportunistični proticepilec. Politično se je okoristil s prepričanji nemških nasprotnikov cepljenja, ki mu je takrat, ko je bilo to potrebno, tudi javno nasprotoval - predvsem za širjenje proticepilske propagande med pripadniki etničnih skupin, ki so jih nacisti želeli zdesetkati tudi s pomočjo nalezljivih bolezni. Znotraj nacionalsocialistične stranke so cepljenje sicer podpirali, a le za "čistokrvne" Nemce.
Nemško cesarstvo oziroma tako imenovani drugi rajh, predhodnik Weimarske republike in kasnejšega tretjega rajha, je leta 1874 uzakonilo obvezno cepljenje proti črnim kozam za otroke in vojaške nabornike. Razlog za to je bila epidemija črnih koz, ki je izbruhnila med francosko-prusko vojno med letoma 1870 in 1871. Ogromno smrti, več deset tisoč, je povzročila v Prusiji, ki je vladala nemškemu cesarstvu. V Prusiji cepljenje takrat namreč še ni bilo obvezno.
Leta 1933 so v Nemčiji oblast prevzeli nacisti in takratno Weimarsko republiko preimenovali v tretji rajh. Adolf Hitler, ki je leto dni pozneje, po smrti predsednika Paula von Hindenburga, postal nemški firer, se je zavedal velikega nezadovoljstva dela nemških državljanov zaradi obveznega cepljenja in ga tudi izkoristil.
Proticepilska gibanja niso zgolj pojav sodobnega časa, temveč obstajajo že vsaj tako dolgo kot cepljenje proti nalezljivim boleznim.
Proticepilsko gibanje je bilo v nemških deželah takrat prisotno vsaj tako dolgo kot cepilna obveza, močan veter v jadra pa mu je v času nacističnega prevzema oblasti še vedno dajal predvsem grozljiv potek dogodkov, ki se je med letoma 1929 in 1930 zgodil v mestu Lübeck. Takrat so 251 dojenčkov cepili s kontaminiranim cepivom proti tuberkulozi, ki je v resnici vsebovalo bakterijo, ki povzroča tuberkulozo. Zbolelo je 173 dojenčkov, umrlo pa jih je kar 72.
Nemško proticepilstvo je botrovalo tudi hitrejšemu zaostrovanju sovraštva do Judov. Za to je imel veliko zaslug nemški filozof Eugen Dühring, eden od očetov sodobnega antisemitizma v Nemčiji, ki je med drugim trdil, da je cepljenje zarota, ki judovskim zdravnikom omogoča bogatenje. Leta 1881 je zapisal takole:
"Penetracija judovstva v medicino to področje vedno bolj spreminja v posel, če ne kar v sistematično izkoriščanje. Zdravnikom pri služenju na račun javnosti z obveznim cepljenjem pomaga še vlada." (Vir: Slepi prometej nemških družbenih ved, James May, doktorsko delo, 2012, stran 212/213)
Čeprav se s tem nacisti niso nujno strinjali, je bilo z antisemitizmom prežeto proticepilstvo voda na njihov mlin, in od leta 1936 v nemških šolah tako rekoč nihče več ni preverjal, ali so učenci cepljeni proti črnim kozam ali ne. Leta 1940 pa je cepljenje proti nalezljivim boleznim z novim, precej "prožnim" zakonom, v tretjem rajhu za navadne državljane postalo tako rekoč prostovoljno.
Nacisti so kljub temu sicer še vedno podpirali cepljenje, toda pozor: le za ljudi, ki so jih želeli ohraniti zdrave oziroma pri življenju. Torej predvsem "čistokrvne" Nemce, ki so jih imeli za večvredne od drugih etničnih skupin.
Preseljevanje poljskih Judov v varšavski geto leta 1940. Judje so bili ena od etničnih skupin, ki so ji nacisti v obdobju druge svetovne vojne bolj ali manj odrekli dostop do vseh preventivnih zdravstvenih ukrepov, kot je tudi cepljenje. Z varšavskim getom so ustvarili idealne pogoje za širjenje nalezljivih bolezni, kar se je tudi zgodilo: geto je med letoma 1940 in 1941 zajela epidemija tifusa. Samo zaradi tega so umrli več kot štirje odstotki prebivalcev geta.
Žrtev nacizma, s katerimi se primerjajo proticepilci, ki po Trgu republike paradirajo z Davidovo zvezdo, v Hitlerjevi Nemčiji in zasedenih ozemljih sploh niso hoteli cepiti. Razlog: da bi jih umrlo čim več.
Najbolj goreči nasprotniki cepljenja proti bolezni covid-19 tudi v Sloveniji trdijo, da so zaradi domnevnega siljenja s cepivi in pozivanja k spoštovanju epidemioloških ukrepov podvrženi podobni ali pa kar enaki obravnavi, kot so je bili med drugo svetovno vojno deležni prebivalci judovskih getov in interniranci v nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Če strašansko lahkotno relativizacijo vojnih grozot pustimo ob strani: nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Adolf Hitler in njegovi najtesnejši sodelavci so namreč večkrat poudarili, da je potrebno pripadnikom ras, ki so v nacistični Nemčiji veljale za nezaželene, odreči temeljne zdravstvene storitve, v prvi vrsti pa cepljenje.
Razlog za takšno odločitev je bil jasen: računali so na to, da bodo delo namesto zloglasnih plinskih komor Auschwitza in Treblinke opravile nalezljive bolezni.
Adolf Hitler in Martin Bormann, eden njegovih najtesnejših zaupnikov in prvi mož štaba nacionalsocialistične stranke, leta 1944 po neuspešnem poskusu atentata na nemškega firerja. Med drugo svetovno vojno sta oba izrazila jasna stališča o tem, v katerih primerih nacisti cepljenje podpirajo in v katerih ne.
Hitlerjevo zlovešče oportunistično proticepilstvo: Nič cepljenja in druge preventive za vse, ki jih imamo za podljudi
To so Hitlerjeve izjave iz knjige Hitler's Table Talk, zbirke zasebnih monologov in izjav Adolfa Hitlerja med letoma 1941 in 1944, ki sta jih med drugim zabeležila Hitlerjev osebni tajnik ter kasnejši vodja štaba stranke nacionalsocialistov Martin Bormann in odvetnik Heinrich Heim:
"Rusi se ne postarajo. Redko živijo dlje kot petdeset ali šestdeset let. Kako neumna ideja, da bi jih cepili. V tej zadevi moramo svoje pravnike in strokovnjake za higieno absolutno potisniti na stranski tir. Nič cepljenja za Ruse in nič mila, da s sebe sperejo umazanijo. Ampak dajmo jim ves tobak in alkohol, ki ga hočejo."
"Kar zadeva javno zdravje, ni nobene potrebe, da bi z rasami, ki se jih to tiče (etničnimi skupinami z vzhoda Evrope, op. p.), delili naše znanje. Posledica tega bi bilo izključno izredno povečanje lokalnih populacij in zato na teh ozemljih prepovedujem kakršnekoli higienske projekte. Obvezno cepljenje bo namenjeno samo Nemcem, zdravniki v nemških kolonijah pa bodo tam samo zato, da bodo skrbeli za nemške koloniste. Tudi zobozdravstvo naj zanje ostane zaprta knjiga."
"Če se za trenutek zresnimo, obstaja zelo resna nevarnost, da se bo število lokalnih prebivalcev v regijah pod našo pristojnostjo povečalo prehitro. Njihovi življenjski pogoji se bodo zelo izboljšali, zato moramo poskrbeti, da se nenemško prebivalstvo ne bi preveč razširilo. V teh okoliščinah bi bila čista neumnost, da bi jim ponudili javnozdravstvene storitve, kot jih poznamo v Nemčiji. Nič cepljenja in druge preventive zanje! S prepričevanjem, da so cepiva in podobno nevarna, jih moramo celo odvrniti od tega, da bi si to želeli."
Martin Bormann, eden najtesnejših zaupnikov Adolfa Hitlerja, pa je med drugim nekoč dejal: "Slovani nimajo druge vloge, kot da delajo za nas. Ko jih več ne potrebujemo, lahko tudi umrejo. Zanje sta obvezno cepljenje in dostop do nemškega zdravstva odveč. Njihovo razmnoževanje je nezaželeno."
Zakoni o obveznem cepljenju so bili v Nemčiji v dobrih sto letih, od leta 1874 do leta 1975, najbolj sproščeni prav v času Hitlerjevega rajha med drugo svetovno vojno in v treh povojnih letih, ko je imela poražena in ponekod do tal porušena Nemčija druge prioritete. Kljub temu nekateri goreči proticepilci še naprej zagovarjajo stališče, da je obvezno cepljenje nacizem in tako praktično enako holokavstu.
Nacisti pripadnikov ras, ki so jih videli kot pogrešljive − s katerimi se primerjajo nekateri proticepilci − tudi niso silili v spoštovanje kakršnihkoli epidemioloških ukrepov oziroma so celo aktivno ustvarjali pogoje za razmah epidemij.
Ena takšnih, epidemija tifusa, je leta 1940 v primež stisnila judovski geto v Varšavi. V dveh valih epidemije se je po nekaterih ocenah okužilo prek sto tisoč ljudi oziroma nekaj manj kot četrtina vseh prebivalcev geta, umrlo naj bi jih okoli 20 tisoč. V getu so s pomočjo tamkajšnjih zdravnikov epidemijo tifusa sicer uspešno zajezili sami.
Izbruhi nalezljivih bolezni so bili stalnica tudi v nemških koncentracijskih taboriščih, kjer so bili higienski standardi tako rekoč neobstoječi. Ogromno internirancev je umrlo zaradi tifusa, tuberkuloze, driske in pljučnic.
Preberite tudi:
103