Predsednik, ki je raje diktator kot gej

Aleksander Lukašenko svojo državo vodi od leta 1994. Na včerajšnjih volitvah je dobil le 83,49 odstotka glasov, kar je nekoliko manj kot na prejšnjih volitvah. Leta 2006 je recimo dobil 93,5 odstotka glasov, a je volilni komisiji naročil, naj objavi, da je zmagal s 86 odstotki glasov, da bi rezultat bil, kot je bil prepričan, bolj podoben tistim na evropskih volitvah. Kdo ve, morebiti je na letošnjih volitvah dobil še več glasov, a se je že navadil na evropske rezultate.

Evropa se ob Lukašenku počuti nelagodno. Kljub dolgi seriji kršenja človekovih pravic, ni videti, da bi se v Belorusiji karkoli spremenilo. "Ob vsakih volitvah v Belorusiji se pojavi nov evropski uradnik, ki misli, da lahko reši problem Lukašenka, ne da bi pri tem vedel, da je to človek, ki mu ne gre zaupati," je dan pred volitvami dejala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič.

Kazen za brezposelnost Na dan volitev je bila verjetno najbolj bizarna izjava hrvaškega opazovalca OVSE na volitvah. Medtem ko so poročali o manjših protestih opozicije, je v posebnem javljanju iz Minska dejal, da opazovalci o tem ne vedo ničesar, so pa opazili, da so trgovine v Minsku dobro založene in da mogoče le ne gre verjeti trditvam opozicije, da se v Belorusiji ne živi dobro.

Kako da ne – v državi je 0,6-odstotna brezposelnost, od letos aprila pa je vsakdo, ki je brez dela, kaznovan s približno 250 evri posebnega davka. Če ga ne more plačati, gre v zapor. Predsednik je tak dekret sprejel, da bi preprečil socialne parazite in spodbudil "sposobne državljane, da izpolnijo svojo ustavno dolžnost sodelovanja v financiranju državnih izdatkov". Iz zakona so izvzeti le otroci, študenti, starši najmanj treh otrok in upokojenci.

Zakon o kriminaliziranju brezposelnosti je le še eden od dekretov, ki se sklada z doktrino lukašizma, političnega in gospodarskega sistema, ki si ga je za Belorusijo zamislil Aleksander Lukašenko ter je kombinacija avtoritativne ideologije in sovjetske nostalgije. Podoben dekret je na primer ta, da ljudem, ki jih ujamejo pri onesnaževanju okolja, odvzamejo avtomobil.

Za lezbijke so krivi moški Lukašenko je pravzaprav nenavadna politična osebnost. V svojem bistvu je še vedno direktor kmetijske zadruge, kar je bil, preden je leta 1994 zmagal na volitvah. Odkar ga je nekdanja ameriška državna sekretarka opisala kot zadnjega evropskega diktatorja, se ga v zahodnih medijih največkrat drži ta opis, ki ga je večkrat komentiral tudi Lukašenko sam. Najodmevnejša je bila izjava, da je "bolje biti diktator kot gej", ki se je nanašala na tedanjega nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja. Da je bila mera homofobnih izjav polna, je pozneje dodal, da so za lezbijke krivi moški.

Še letos je za televizijo Bloomberg dejal, da nič več ne ustreza opisu diktatorja, ker "v Evropi obstajajo še zlobnejši diktatorji". S tem je namignil na Vladimirja Putina, s katerim sta v bolj ali manj prijaznih odnosih. Pravzaprav mu je treba priznati, da odlično žonglira med Evropsko skupnostjo in Rusijo. Lukašenko je recimo zelo spretno izkoristil ukrajinsko krizo. Bil je mirovni posrednik in v Minsku organiziral pogovore o Ukrajini, po drugi strani pa je Belorusija, ki je z Rusijo v prostocarinski coni, središče tihotapljenja evropskega blaga v s sankcijami kaznovano Rusiji.

Azil za Miloševića in Sadama Lukašenko je v preteklosti poskrbel za nekaj res nenavadnih potez. Leta 1998 je recimo dobesedno izselil zahodna veleposlaništva iz kompleksa zgradb v Minsku in zanetil diplomatsko vojno med Evropo in Belorusijo. Leto pozneje je Slobodanu Miloševiću predlagal, naj se pridruži zvezi Rusije in Belorusije. Leta 2003 je Sadamu Huseinu in njegovima sinovoma podelil beloruske potne liste.

Obtožen je bil, da so njegova stališča antisemitska, ko je leta 2007 komentiral stanje v mestu Babrusk in izjavil, da je "to judovsko mesto in da se ve, da Judje ne skrbijo za mesta, v katerih živijo. Babrusk so spremenili v svinjak. Poglejte le Izrael – bil sem tam in sem sam videl. Jude z denarjem pozivam, naj se vrnejo v Babrusk."

Nezakonski sin kot talisman Nič manj zanimivo pa ni njegovo zasebno življenje, ki je tako ekscentrično kot njegovi brki. Za loščenje svoje javne podobe je najel britanske PR-strokovnjake, a se zdi, da je tudi zanje njegov značaj prevelik zalogaj. V zadnjih letih recimo svetovne politike razveseljuje s tem, da ga povsod spremlja nezakonski sin Nikolaj. Nazadnje je bil na zasedanju Združenih narodov in na obisku v Beli hiši, najslavnejša pa je fotografija, na kateri mu Dmitrij Medvedjev poklanja zlato pištolo.

Nikolaj, ki je sin Lukašenkove osebne zdravnice, naj bi bil njegov naslednik. To je Lukašenko zanikal, a je sina imenoval "moj talisman". Morebiti je med njim in Koljo nekaj podobnosti: Lukašenko je bil nezakonski sin in je otroštvo preživel ob materi samohranilki, zdaj pa se do svojega sina obnaša kot oče samohranilec.

Brez telefona najraje kosi travo Kljub temu je enajstletni deček neke vrste beloruska prva dama. Te namreč ni. Pravzaprav je, saj je Lukašenko uradno še vedno poročen s svojo srednješolsko ljubeznijo Galino Želnerovič, s katero imata dva odrasla sinova. A žena živi odmaknjeno življenje na kmetiji. Najstarejši sin Viktor je bil nekaj časa svetovalec za nacionalno varnost, dokler ga ni oče odslovil in javno označil za nesposobnega slabiča.

Lukašenko se sicer hvali, da nima nobenega premoženja in da živi od 30 tisoč evrov letne predsedniške plače. Navdušen je nad lepotnimi tekmovanji, ki jih sponzorira država. Ne uporablja pametnega telefona, rad igra hokej, kot predsednik pa se je naučil tudi smučati, da bi se po belih strminah lahko spuščal skupaj s Putinom. Tako kot je letos ves navdušen z Gerardom Depardieujem v predsedniški rezidenci kosil travo.