Ponedeljek, 12. 10. 2015, 10.50
8 let, 7 mesecev
Predsednik, ki je raje diktator kot gej
Aleksander Lukašenko svojo državo vodi od leta 1994. Na včerajšnjih volitvah je dobil le 83,49 odstotka glasov, kar je nekoliko manj kot na prejšnjih volitvah. Leta 2006 je recimo dobil 93,5 odstotka glasov, a je volilni komisiji naročil, naj objavi, da je zmagal s 86 odstotki glasov, da bi rezultat bil, kot je bil prepričan, bolj podoben tistim na evropskih volitvah. Kdo ve, morebiti je na letošnjih volitvah dobil še več glasov, a se je že navadil na evropske rezultate.
Evropa se ob Lukašenku počuti nelagodno. Kljub dolgi seriji kršenja človekovih pravic, ni videti, da bi se v Belorusiji karkoli spremenilo. "Ob vsakih volitvah v Belorusiji se pojavi nov evropski uradnik, ki misli, da lahko reši problem Lukašenka, ne da bi pri tem vedel, da je to človek, ki mu ne gre zaupati," je dan pred volitvami dejala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič.
Kako da ne – v državi je 0,6-odstotna brezposelnost, od letos aprila pa je vsakdo, ki je brez dela, kaznovan s približno 250 evri posebnega davka. Če ga ne more plačati, gre v zapor. Predsednik je tak dekret sprejel, da bi preprečil socialne parazite in spodbudil "sposobne državljane, da izpolnijo svojo ustavno dolžnost sodelovanja v financiranju državnih izdatkov". Iz zakona so izvzeti le otroci, študenti, starši najmanj treh otrok in upokojenci.
Zakon o kriminaliziranju brezposelnosti je le še eden od dekretov, ki se sklada z doktrino lukašizma, političnega in gospodarskega sistema, ki si ga je za Belorusijo zamislil Aleksander Lukašenko ter je kombinacija avtoritativne ideologije in sovjetske nostalgije. Podoben dekret je na primer ta, da ljudem, ki jih ujamejo pri onesnaževanju okolja, odvzamejo avtomobil.
Še letos je za televizijo Bloomberg dejal, da nič več ne ustreza opisu diktatorja, ker "v Evropi obstajajo še zlobnejši diktatorji". S tem je namignil na Vladimirja Putina, s katerim sta v bolj ali manj prijaznih odnosih. Pravzaprav mu je treba priznati, da odlično žonglira med Evropsko skupnostjo in Rusijo. Lukašenko je recimo zelo spretno izkoristil ukrajinsko krizo. Bil je mirovni posrednik in v Minsku organiziral pogovore o Ukrajini, po drugi strani pa je Belorusija, ki je z Rusijo v prostocarinski coni, središče tihotapljenja evropskega blaga v s sankcijami kaznovano Rusiji.
Obtožen je bil, da so njegova stališča antisemitska, ko je leta 2007 komentiral stanje v mestu Babrusk in izjavil, da je "to judovsko mesto in da se ve, da Judje ne skrbijo za mesta, v katerih živijo. Babrusk so spremenili v svinjak. Poglejte le Izrael – bil sem tam in sem sam videl. Jude z denarjem pozivam, naj se vrnejo v Babrusk."
Nikolaj, ki je sin Lukašenkove osebne zdravnice, naj bi bil njegov naslednik. To je Lukašenko zanikal, a je sina imenoval "moj talisman". Morebiti je med njim in Koljo nekaj podobnosti: Lukašenko je bil nezakonski sin in je otroštvo preživel ob materi samohranilki, zdaj pa se do svojega sina obnaša kot oče samohranilec.
Lukašenko se sicer hvali, da nima nobenega premoženja in da živi od 30 tisoč evrov letne predsedniške plače. Navdušen je nad lepotnimi tekmovanji, ki jih sponzorira država. Ne uporablja pametnega telefona, rad igra hokej, kot predsednik pa se je naučil tudi smučati, da bi se po belih strminah lahko spuščal skupaj s Putinom. Tako kot je letos ves navdušen z Gerardom Depardieujem v predsedniški rezidenci kosil travo.