Opozorilo nekdanjega naftnega mogotca: Evropa ne ve, s kom ima opravka

Mihail Hodorkovski, nekdanji politični zapornik in izvršni direktor naftne družbe Jukos, ki ga je Forbes leta 2003 razglasil za najbogatejšega Rusa, je avtor knjige Kako ubiti zmaja: Gradnja nove Rusije po Putinu in ustanovitelj Centra za nove evrazijske strategije.

Nekdanji ruski oligarh je prepričan, da uspešen odgovor na agresijo ruskega predsednika Vladimirja Putina nikoli ne bodo zgolj gospodarske sankcije, s čimer se že predolgo slepi Evropa.

Stara celina bo po njegovem mnenju morala dokazati, da ni sposobna zgolj kaznovati, temveč tudi odvračati Rusijo od agresije. "Sankcije, ki jih niso podkrepili z nujnimi naložbami v obrambno moč in signalom, da so jo pripravljeni uporabiti, ne bodo nikoli uspele – kot zdaj lepo kaže primer ruskih brezpilotnih letalnikov, ki provocirajo obrambo Nata," opozarja nekdanji ruski oligarh.

Pri Putinu nacionalni imperativi prevladajo pred javnim mnenjem

Evropa vztraja zgolj pri energetskih sankcijah, s tem pa dokazuje, da ne razume niti tega, kaj so Putinovi cilji, niti tega, kaj ruskemu predsedniku roji po glavi. V osnovi namreč pri Putinovi agresiji ne gre za željo po nadzoru nad gospodarsko in družbeno produktivno državo, temveč za strateško in ideološko igro proti konceptu, da bi v ruski soseščini cvetela uspešna demokratična država, in željo, da bi na tem območju ponovno vzpostavili prevlado, ki jo je Moskva uživala večji del 20. stoletja.

Tudi prepričanje, da je obstoj vojnega stroja Kremlja mogoče postopoma ogroziti z energetskimi sankcijami, ne drži. Gre za domišljavost zahodnih voditeljev, ki se po mnenju Hodorkovskega ne zavedajo, s kom imajo opravka, ker Putinove motive dojemajo skozi prizmo lastnih demokratičnih vrednot, poleg tega pa ne razumejo, kako deluje svetovni naftni trg.

Za začetek si evropski voditelji prizadevajo predvsem za to, da čim bolj ustrežejo svojem volivcem, medtem ko Putin lahko igra drugačno igro. Zanj nacionalni imperativi popolnoma prevladajo nad kakršnimkoli popuščanjem ruskemu javnemu mnenju.

Kaj bi se zgodilo, če bi Rusija ostala brez prihodkov od nafte in plina?

Kitajska, Indija in Turčija so pokupile rusko nafto, ki so se ji je odpovedale države Evropske unije. Foto: Guliverimage Tudi če bi se zahodnim voditeljem uspelo poenotiti in s trga umakniti do pet milijonov sodčkov ruske nafte in dodatna dva milijona sodčkov naftnih derivatov, kar je praktično celotna ruska proizvodnja, bi s tem Zahod pahnili v naftni šok, a je hkrati vprašljivo, ali bi to sploh ustavilo Putinov vojni stroj.  

Jasno je namreč, da je na svetu dovolj povpraševanja za rusko nafto. Približno tri milijone sodčkov ruske nafte, ki so pred vojno recimo romali v Evropsko unijo, zdaj pokupijo Kitajska, Indija in Turčija v tem vrstnem redu po količini.

Kdo je Mihail Hodorkovski?

Hodorkovski še iz časov, ko se še ni znašel na seznamu za odstrel ruskega predsednika Vladimirja Putina. Foto: Urad ruskega predsednika Mihail Hodorkovski je bil v začetku devetdesetih, ko ni bil star še niti trideset let, ekonomski svetovalec takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina. V procesu privatizacije ruskega gospodarstva je neizmerno obogatel, na koncu predvsem zaradi poceni nakupa naftnega podjetja Jukos, ki je na prelomu tisočletja postalo največja naftna družba v Rusiji. Leta 2003, pri komaj štiridesetih, so njegovo premoženje ocenili na 14 milijard evrov in takrat je veljal za najbogatejšega Rusa.

Takrat so se zanj začele tudi težave, saj se je po Putinovem mnenju očitno preveč začel vtikati v politiko. Oktobra 2003 so ga aretirali, slabi dve leti za tem pa zaradi domnevne goljufije in utaje davkov, povezanih s podjetjem Jukos, v Rusiji leta obsodili na zaporno kazen. Za rešetkami je preživel kar deset let.

Nato se je preselil v Švico in kasneje v London, kjer živi v izgnanstvu – v Rusiji namreč velja za persono non grata, leta 2022, po začetku vojne v Ukrajini, pa so ga razglasili tudi za tujega agenta. Sam že leta trdi, da je bil v domovini žrtev političnega pregona, ker si je upal biti večkrat javno kritičen do ruskih oblasti in še posebej do ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Cena nafte pri 60 evrih za sod pomeni 51 milijard evrov davčnih prihodkov za ruski zvezni proračun, približno 40 odstotkov od tega pa država porabi za plačilo vojne v Ukrajini. Trenutno so gospodarske sankcije nad ruskim energetskim sektorjem prihodke od nafte zmanjšale na približno od 25 do 35 milijard evrov. Morebitne sekundarne sankcije proti kupcem ruske nafte bi proračunske prihodke zmanjšale za nadaljnjih od osem do 13 milijard evrov.

V zadnjih mesecih ukrajinska vojska sistematično napada ruske rafinerije in druge pomembne energetske objekte. Zaradi tega v državi rastejo cene goriva. Foto: omrežje X Toda niti izguba 34 milijard evrov na leto v 340 milijard evrov vrednem zveznem proračunu – v katerem prihodki od nafte in zemeljskega plina prispevajo največ 17 odstotkov – Moskve ne bo prisilila k spremembi politike. Po mnenju Hodorkovskega gre za precejšnji udarec, vendar ta ni niti približno dovolj močan, da bi Putina spravil za pogajalsko mizo. To lahko zlahka nadomesti – na primer z rahlo devalvacijo rublja (kar bi zmanjšalo kupno moč prebivalstva) –, saj doma nima opozicije, ki bi temu nasprotovala.

Bojkot ruske nafte in plina je cena, ki je evropski voditelji nočejo plačati

Seveda obratno velja za Evropo, ki je bila že od samega začetka mlačna do hitrega opuščanja poceni ruskih energentov. Ameriški predsednik Donald Trump je po mnenju Hodorkovskega evropske voditelje upravičeno grajal zaradi njihove hinavščine v tem pogledu.

Čeprav Bela hiša morda upa, da bo Evropa rusko energijo nadomestila z ameriško nafto in plinom, je to cena, ki je evropski voditelji, ki so že tako pod pritiskom svojih volivcev, nočejo plačati.

Tudi sankcije, osredotočene na izvoz tehnologije v Rusijo, danes glede na hiter razvoj Kitajske in drugih držav, ki so še naprej pripravljene gospodarsko sodelovati z Rusijo, nimajo takega učinka, kot bi ga imele recimo še v času Sovjetske zveze, ko je Koordinacijski odbor za večstranski nadzor izvoza (CoCom) med hladno vojno nadzoroval izvoz strateškega blaga in tehnologij v Sovjetsko zvezo in druge komunistične države.

Preprosto povedano, Putin zaradi sankcij nikoli ne bo spremenil igre, pravi Hodorkovski. Ker nafta in plin kot vzvod za pritisk na Putina dejansko nista več na mizi, je edini način, da ga Zahod prisili k ustavitvi vojne, obsežna in vztrajna krepitev vojaške moči v okviru Nata.

Novice Lavrov svari: To boste obžalovali

Novice Mihail Hodorkovski Putinu napoveduje, da se ne bo obdržal še eno desetletje

Novice Mihail Hodorkovski ustanovil Odprto Rusijo