SiolNET. Novice Svet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Odločiti smo se morali takoj: zanesljiva smrt ali odhod v neznano in negotovo"

2

termometer

 | Foto:
Med (Staro) Gorico in Štandrežem se je na obrežju Soče in na otoku sredi nje pot trenutno ustavila za kakih 140 beguncev iz Afganistana in Pakistana. Prisluhnili smo zgodbam nekaterih.

Čeprav so, vsaj za zdaj, močni tokovi migrantov in beguncev obšli Slovenijo, se le nekaj kilometrov od naše meje že dogajajo prave človeške drame. Ko sva s fotografom Matejem prišla do goriškega sejmišča na pol poti med Gorico in Štandrežem, še nisva vedela, kaj naju bo čakalo v gozdu, ki ta del mesta deli od bližnje Soče.

A že nekaj metrov naprej po gozdni poti nama je postalo jasno, da bova nekaj ali nekoga zagotovo našla – dočakalo naju je namreč več patruljnih vozil italijanske policije, orožnikov (karabinjerji) in finančne straže, ki so tam očitno že opravili svojo takratno nalogo. "Naprej ne morete brez dovoljenja našega šefa," so nama povedali policisti.

"Doživeli smo že marsikaj" Dovoljenje sva dobila presenetljivo hitro, kar po telefonu, in tako sva se odpravila proti bližnji Soči. Že kmalu po koncu kolovoza sva srečala prvo skupino kakih 20 beguncev. Čez Sočo sva jih na otoku videla še veliko več, a sva se vendarle takoj ustavila in jih v angleščini pozdravila in nagovorila.

Sprva so naju gledali nezaupljivo, a vendarle ni bilo čutiti strahu ne pri njih ne pri nama. Le previdnost, a že po prvih nekaj besedah je ta komunikacijska ovira padla. "Ne nam zameriti, marsikaj smo že doživeli, nekateri domačini celo pljunejo mimo nas in nam kažejo sredinec, ko nas kje vidijo," mi je povedal eden od beguncev, recimo mu Ali, kar sicer ni njegovo pravo ime.

"Brez imen in obrazov, prosim!" "Brez imen in obrazov, prosimo, ker ne vemo, kdo bo to bral in videl, ker ne vemo, kaj to pomeni za naše družinske člane, ki so ostali doma – ekstremisti pri nas doma ubijajo za zelo majhne stvari, kot da življenje pri nas ne bi bilo nič vredno."

Večina se je strinjala, nekateri med njimi pa niso imeli niti te ovire. "Kaj lahko še izgubim? Vzeli so mi življenje, vzeli so mi potni list, ime, vse, kar sem imel, pa naj me vsaj vidijo," je povedal Mohammad, eden od redkih, ki svojega obraza niso skrili pred objektivom fotoaparata. Podobne srhljive zgodbe Skupinica Afganistancev in Pakistancev, najmlajšemu je bilo 19 let, najstarejšemu 31, se je tu znašla naključno, a zgodba je bila pri številnih podobna. Vsaj polovica jih je govorila angleško, kakih pet ali šest zelo dobro, bi lahko rekli. Tudi drugi so želeli povedati svojo zgodbo, za prevod je bilo sproti poskrbljeno.

"Preden se je vse začelo, smo doma poskušali živeti običajno življenje. Nekaj nas je bilo študentov, eden je bil lastnik trgovine, nekaj je bilo obrtnikov. Potem pa so sredi noči prišli v hišo ekstremisti in nam rekli: greste z nami. Če ne boste zjutraj, ko pridemo po vas, pripravljeni, vas ubijemo," je Ali povzel značilno zgodbo, ki se je pripetila skoraj vsem. "Vpričo mene so ustrelili brata, da mi pokažejo, kako mislijo resno," je dodal še en nekdanji študent, recimo mu Hassan. "Nismo želeli iti z njimi, ni razloga, ki bi me prepričal, da ubijem drugega človeka, a če bi jim to povedal, bi me isti hip ustrelili. In kaj mi je potem preostalo, kot da nemudoma zapustim vse svoje dotedanje življenje?"

"Prevažali so nas kot živino" Svojo pot od Afganistana oziroma Pakistana so tihotapcem plačali že na začetku. "Prevažali so nas s pokritimi tovornjaki, skoraj vedno ponoči. Od enega mesta do drugega, nikoli nismo vedeli, kje je meja, kdaj in kam bomo šli naprej," je dejal Ali. "Včasih smo na postojankah čakali le kakšen dan, včasih deset dni. Ko bi prišli tovornjaki, so nas prevozniki gnali kot živino, tudi udarjali so nas, če nismo bili dovolj hitri," je še dodal in pokazal brazgotino nad tilnikom, ki je bila še zgovornejša od njegovih besed. "Nismo vedeli, kdaj ali kam nas bodo odpeljali" "Nikoli nismo vedeli, kam nas peljejo, poskušali smo izvedeti, ko smo prišli na novo vmesno postajo," je nadaljeval Hassan. "Afganistan, Iran, Turčija, Bolgarija, Srbija, Madžarska, Avstrija, nazadnje nas so iztovorili v Gorici pred desetimi dnevi in od takrat smo tu. Očitno je tu zadnja postaja, preden lahko zaprosimo za azil. Vmes smo se ločevali, spoznavali nove sotrpine, večina, ki nas je zdaj tukaj v gozdovih ob reki, se nas je prvič srečalo prav tu. Nekateri smo potovali dva meseca, nekateri tri."

"Skoraj ne obstajamo, edini dokaz našega obstoja je en sam papir" Pokazali so mi papir v italijanščini, ki ga ne razumejo. Dobili so ga od policistov, ki so jih obiskali –nekateri ravno nekaj minut, preden sva prišla z Matejem, drugi pa podobnega dan prej. Povedal sem jim, da je to vabilo na zaslišanje za začetek postopka za pridobivanje političnega azila in kam morajo iti. Skrbno so si zapisali in narisali.

Na dnu papirja je pisalo tudi, da jih bodo kaznovali s 500 evri, če se vabilu ne odzovejo. Tega jim nisem povedal, tega denarja tako ali tako nimajo. Rekel sem jim le, naj nikakor ne zgrešijo tega zaslišanja, saj bodo potem bodo njihove možnosti za zaščito – ali vsaj streho nad glavo, ki si je tako močno želijo, toliko manjše.

"Ta papir je vse, kar imam, edini dokaz, da obstajam," mi je povedal Ali, papir je držal kot največji zaklad. "Tihotapci so nam vsem pobrali naše potne liste že ob odhodu, najbrž zato, da nas ne bi mogli vrniti domov, če bi nas ujeli. Ta papir je edina listina, ki jo imam, na kateri je moje ime."

Na odprtem je vsak dan večnost Nekateri imajo zaslišanje čez en teden, nekateri še pozneje. A do takrat je treba preživeti na odprtem. Vsak dan brez dežja je zanje darilo. Namestitvene zmogljivosti za begunce so prepolne, so jim povedali policisti, ko so jih obiskali v njihovem kosu gozdička, kjer jejo, spijo in začasno živijo.

Vsak večer ob 19. uri jim prostovoljci pri eni od bližnjih goriških cerkva pripravijo večerjo in to jim veliko pomeni. Edini obrok, na katerega lahko računajo, sicer si pomagajo, kakor znajo. Veliko jim pomenijo drobne pozornosti prostovoljcev in ljudi dobre volje. Redki so, zato jih toliko bolj cenijo in so jim iskreno hvaležni.

"Za številne smo samo zgodba, ne ljudje" Nekaj moke za pecivo in zelenjave in že se ob tabornem ognju začnejo širiti vonjave, ki spominjajo na najbolj ekskluzivne azijske restavracije. "Imamo zelo malo, a imamo veliko srce," je povedal Ali, ko so naju z Matejem še vsi preostali povabili, naj se jim pridruživa pri kosilu. Prijazno sva odklonila, a so bili tudi oni neomajni: "Zdaj smo prijatelji, vidva sta nama prinesla veliko pitne vode, to nam ogromno pomeni. Večina novinarjev samo gre mimo nas, nas poslika kot muzejske eksponate in odide, celo brez pozdrava. Za njih smo samo zgodba, ne pa ljudje."

"Ne želimo miloščine, želimo zgolj običajno življenje, kot smo ga imeli nekoč" Hassan je prevzel besedo: "Nikomur ne želimo ničesar vzeti. Želimo si samo običajno življenje, kot smo ga imeli prej. Če bi ga lahko imeli doma, ne bi nikoli odšli. Nikomur ne bomo ukradli služb, ne želimo si miloščine, samo pošteno življenje za pošteno delo – ali je to preveč?" Neprijetno presenečenje v mestnem parku Čeprav jim nekateri prostovoljci pomagajo, so v Gorici doživeli tudi nekaj neprijetnih izkušenj. "Pred dnevi smo se poskušali ustaliti v enem od mestnih parkov, kjer so pogoji za nekaj odtenkov boljši kot tu v gozdu, a je prišla mestna policija in nas pregnala. Prišli so skupaj s smetarskim tovornjakom in nam pobrali odeje, meni pa tudi jakno, vse to vrgli vanj in pred našimi očmi zmleli."

"Nekaterim so zmleli tudi torbe, v katerih so imeli tisto bedo, ki nam je še ostala, a zdaj so nas dobri ljudje prostovoljci razveselili z novico, da so nekaj naših torb vendarle shranili v eni od policijskih postaj. Upamo, da so jih res."

Ali ne more razumeti, zakaj so jim morali uničiti odeje: "Zdaj jih nimamo dovolj za vse, menjavamo se, kdaj bo ponoči kdo spal na odeji, kdaj na tleh. Lahko bi nam povedali, da ne moremo biti v parku, nikomur ne želimo nič hudega."

Najraje bi šli v Anglijo A kljub težavam, ki jih pestijo, jim dobre volje ne manjka. "Hvaležni smo, veseli smo, žal je tudi to malo, kar imamo tu, bolje od tistega, kar smo doma morali zapustiti. Zdaj si bolj kot karkoli želimo streho nad glavo. Prho. Pitno vodo. Potem pa priložnost. Da ne bomo v breme nikomur, tega nočemo. Smo pošteni in delovni ljudje, to želimo pokazati in dokazati."

Čeprav imajo vabila za zaslišanje v Gorici, jih bo usoda morda že kmalu ločila. Ko se odprejo nastanitvene možnosti kje drugje v državi, se bo kakšno mesto za njih morda našlo tam. Ne vedo, kje bodo pristali. Oblasti jim obljubljajo, da se bo njihov postopek za azil nadaljeval tudi na morebitni novi lokaciji.

Oni pa so enotni v mnenju, kam bi najraje šli, če bi lahko izbirali. "V Anglijo. Tam je največ možnosti in priložnosti, da znova zaživimo kot normalni ljudje."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin