Od kardinala Martinija se poslavljajo množice

V slabih dveh dneh se je priljubljenemu kardinalu, Carlu Mariu Martiniju, tako poklonilo že več kot 150.000 ljudi, kar pomeni, da je svoje sožalje izreklo več ljudi, kot je prebivalcev Bergama. Nedvomno se bodo številke čez dan povzpele na 200.000 ali celo četrt milijona. Med žalovalci je bil včeraj tudi italijanski premier Mario Monti, ki so ga drugi prisotni pozdravili z navdušenim aplavzom. Martini je bil milanski kardinal 22 let, prejšnji petek, 31. avgusta, pa je umrl v starosti 85 let.

Med znanimi obrazi je bilo mogoče opaziti tudi Anno Mario Tarantolo, predsednico televizijske mreže Rai. Nekdanji nadškof Dionigi Tettamanzi pa se je ob Martinijevi krsti ustavil za dolgo molitev. Monti, ki je bil včeraj prisoten okrog petih popoldne, se bo danes udeležil tudi samega pogreba, ki bo ob štirih popoldne. Na pogrebu sicer pričakujejo še številne politične predstavnike, tako poslance kot politike na pokrajinski ravni, manjkal pa seveda ne bo niti župan Milana. Navkljub začetnim ugibanjem pa se pogrebne slovesnosti ne bo udeležil papež Benedikt XVI., temveč bo kardinal Angelo Comastri v njegovem imenu prebral poslanico.

Kardinal Mario Martini je bil za časa svojega življenja med drugim zelo priljubljen in spoštovan zaradi "imenitnih" pogrebnih slovesnosti, ki jih je vodil ob več priložnostih, ko je do žrtev in pokojnih izrazil posebno tenkočutnost. Kardinal Martini je bil tudi sicer v več pogledih nekonvencionalna figura, zaradi česar nemara ni tako presenetljivo, da se kljub drugačnim pričakovanjem njegovega pogreba ne bo udeležil papež.

Svobodomiselni kardinal

Mario Martini je bil cenjen kot eden najbolj spoštovanih liberalnih kardinalov, saj je pogosto izražal odprtost do za cerkev občutljivih vprašanj, recimo duhovniškega celibata, homoseksualnosti in uporabe kondomov v boju proti aidsu. Martini je bil tako napredni klerik, ki je katoliško cerkev silil v vedno nove premisleke o sodobnih vprašanjih, v tem smislu zelo redek pojav znotraj tradicionalne in konservativne katoliške hierarhije. Čeprav je bil Martini res specifičen v smislu svoje svobodomiselnosti, pa so ga večkrat omenjali tudi kot kandidata za papeža.

Pretekli petek pa je jezuit in nekdanji nadškof pomembne milanske nadškofije, ki je trpel za Parkinsonovo boleznijo, umrl. Leta 2006 je vznemiril s kontroverzno izjavo, z vidika katoliške cerkve, da so kondomi "manjše zlo" v boju z aidsom. Še pred tem, leta 1999, pa je na sinodi evropskih škofov pozval k večji kolegialnosti in demokratičnosti znotraj katoliške cerkve, s katerima bi lahko reševali vprašanja poroke, spolnosti in vloge žensk v katoliškem življenju. K tovrstnim vprašanjem in tudi problematiki celibata se je Martini vrnil tudi v svoji zadnji, letos izdani knjigi.

Erudit in prijatelj Judov

Kardinal je bil tudi sicer zelo plodovit pisec, saj je v svojem življenju izdal več kot 40 knjig, med katerimi so bile številne uspešnice, Martini pa je obvladal tudi več tujih jezikov. Leta 2005, preden je kardinal Joseph Ratzinger postal papež Benedikt XVI., so številni prav v Martiniju videli morebitnega bodočega papeža. Vendar je sam kardinal že leta 1993 v intervjuju za revijo The Time to možnost zavrnil. Po svoji upokojitvi je načrtoval trajno selitev v Jeruzalem, kjer se je hotel posvetiti raziskovanju Nove zaveze, ki je bila njegova intelektualna strast celo življenje. V Izraelu je bil Martini nedvomno dobrodošel, saj je bil znan tudi po vzpostavljanju in negovanju prijateljskih stikov med kristjani in judi. Ob njegovi smrti je predsednik milanske judovske skupnosti, Walker Meghnagi, zato zapisal: "Bil je naš prijatelj in človek, na katerega smo se lahko zanesli, v našem mestu je bil podpornik medverskega dialoga, na Bližnjem vzhodu pa se je zavzemal za mir".

Martini je v Jeruzalemu preživel šest let, leta 2008 pa se je bil zaradi vedno hujše Parkinsonove bolezni prisiljen vrniti v domovino. Tudi kot kardinal ni bil rad oblečen v škrlatna oblačila in je goste rad sprejemal v preprosti črni obleki in kolarju, značilnima za navadne duhovnike. Še v svojem zadnjem intervjuju, opravljenem avgusta in objavljenem po njegovi smrti, je Martini ostro nastopil proti zastarelosti rimokatoliške cerkve ter dejal, da je 200 let za časom in da se mora nujno posodobiti.