Nacionalne pravice ne smejo prevladovati nad enakopravnostjo vseh državljanov

Enakopravnost vseh državljanov ne izključuje enakopravnosti vseh narodov, je odločen Dunović. Njegova stranka Demokratska fronta ni nacionalno obarvana kot tri najmočnejše v državi, temveč zagovarja načelo enakopravnosti vseh državljanov Bosne in Hercegovine ne glede na njihovo narodnostno pripadnost.

Kako bi ocenili pomen daytonskega sporazuma?

Daytonski sporazum je nedvomno pomemben, ker je bil temelj za prekinitev vojne v Bosni in Hercegovini – tega se ne sme nikoli pozabiti. Lahko pa zelo dolgo razpravljamo, ali bi lahko bil boljši. Moramo ga obravnavati v okvirih časa, ko je bil sklenjen. Leta 1995 je bil to edini način za ustavitev vojne, in to je bilo z njim doseženo.

Kaj pa danes?

Danes je povsem drugače, ker daytonski sporazum ni bil nadgrajen. Vsi govorijo o spremembah, a to pomeni, da lahko dobimo nekaj povsem novega. Daytonski sporazum je dober temelj, ki bi ga bilo treba nadgraditi, a se v dvajsetih letih ni zgodilo nič v tej smeri.

Kaj najbolj očitate izvirnemu daytonskemu sporazumu?

Danes, v 21. stoletju, imamo daytonski sporazum, ki daje prednost enakopravnosti konstitutivnih narodov v Bosni in Hercegovini, a hkrati nimamo države državljanov. Menim, da je v 21. stoletju odveč posebej razlagati, zakaj bi jo morali imeti, tudi mednarodno okolje si z demokratizacijo držav prizadeva zagotoviti enakopravnost vseh državljanov, a ne vseh narodov. Po vseh letih tega ni vgrajenega v sporazum, še danes državljani, ki niso pripadniki enega od treh konstitutivnih narodov, ne morejo niti kandidirati za nekatere funkcije, kaj šele da bi bili na njih izvoljeni.

Ali se v trenutku podpisovanja sporazuma ni dalo narediti boljšega?

Menim, da je bila to takrat edina rešitev. Vsak dan odlašanja podpisovanja daytonskega sporazuma bi pomenil nove izgube življenj. Daytonskega sporazuma ne bi kritiziral v tistem času, temveč ga kritiziram v zdajšnjem, ko 20 let pozneje vsi državljani Bosne in Hercegovine še vedno nimajo zagotovljenih enakih pravic. Ne vem, ali v demokratični Evropi obstaja še kakšna država, kjer ni zagotovljene enakopravnosti vseh državljanov. Daytonski sporazum kot končna rešitev danes ni sprejemljiv.

V Bosni in Hercegovini mnoge ustanove ne delujejo na ravni države, temveč na ravni entitet, kantonov, županij – npr. zdravstveno zavarovanje …

Menim, da bi se takšne operativne zadeve lahko uredile tudi brez nadgradnje daytonskega sporazuma. To je notranje vprašanje Bosne in Hercegovine, da se glede tega ni ukrepalo, je na naši vesti.

Zakaj se to ni zgodilo?

Očitno ni bilo politične volje. Trenutni akterji na politični sceni Bosne in Hercegovine nimajo volje za gradnjo države državljanov. Ves čas se zagovarja država konstitutivnih narodov, v zadnjih mesecih pa smo priča še očitnejšemu združevanju po narodnostni osnovi, kar ni dobro. Nacionalnih pravic etničnih skupin ne smemo prezreti, a te ne smejo prevladovati, ker s tem ponovno izpodbijamo koncept države državljanov, edini koncept, s katerim je prihodnost Bosne in Hercegovine mogoča.

Kaj je z državljani, ki niso pripadniki nobenega od treh konstitutivnih narodov?

Žal pri nas obstaja pojem "preostali", ki se uporablja v vseh dokumentih. To ni dobro, ta pojem mi ni všeč, ne želim ga uporabljati. Državljan se v svoji državi ne more počutiti enakopravnega, če ga opisuje pojem "preostali". Rezultatov popisa prebivalstva že dve leti niso objavili, morda so eden od razlogov prav "preostali", ker jih je zelo veliko. Lahko samo rečem, da so tudi "preostali" nedvomno državljani Bosne in Hercegovine ter na neki način morda njeni največji patrioti.

Zakaj?

Ker imajo samo Bosno in Hercegovino kot svojo edino možnost, tako ozemeljsko, politično, gospodarsko kot kakršnokoli drugačno. Nimajo druge države kot rezervne možnosti. A o njih se zelo malo govori. Zlasti v predvolilnem obdobju jih nacionalne politične opcije velikokrat zmerjajo ali celo govorijo, da praktično ne obstajajo.

Ali politika ni imela moči, da bi to rešila?

Nemoč ne more biti opravičilo. Ne verjamem v nemoč, verjamem v dogovor. Če volje ni, če so na sceni nacionalne stranke, te nimajo niti interesa, da bi to uredile. Zadnjih nekaj mesecev se je to še stopnjevalo. Predstavniki nekaterih političnih strank celo menijo, da so prizadevanja za državo državljanov negativne, in s takšnimi se je težko pogovarjati. Oni pravijo, da bi z vzpostavitvijo države enakopravnih državljanov zatrli narodnostne in verske svobode – to je popolni nesmisel.