Mednarodni denarni sklad in kriza evroobmočja

Svetovni posojilodajalec je tako pripravljen nadzorovati nekatere izmed največjih evropskih ekonomij celo brez svojega najmočnejšega orožja – denarja. Dejstvo je namreč, da Mednarodni denarni sklad (MDS) preprosto nima dovolj denarja, da bi reševal ekonomije v velikosti Španije in Italije, četudi bi te potrebovale njegovo vlogo nadzornika. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je sklad dovolj močan, da celo brez denarja zagotovi uvedbo strukturnih reform največjih evropskih ekonomij in obenem ne izgubi svoje verodostojnosti. "Težava je v tem, da je MDS v zadnjih dveh letih zaradi reševanja prezadolženih držav članic Evropske unije sprejemal ukrepe, ki jih same ne bi nikoli sprejele, če bi bile stvari popolnoma v njihovi pristojnosti," poudarja Frederick Erixon, direktor Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo.

Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke, je pred kratkim poudaril, da bodo sklad pozvali tako k pomoči pri oblikovanju pogojev kot tudi pri nadzorovanju programa ECB-jevega odkupa obveznic držav članic. Tudi španski premier Mariano Rajoy je prejšnji mesec povedal, da nima zadržkov, če bo sklad nadzoroval izvajanje španskih varčevalnih ukrepov, a istočasno poudaril, da ne želi novih zahtev za še dodatno krčenje španskega proračuna. Po pričakovanjih bo prav Španija poskusni primer reševalnega načrta ECB-ja, zelo verjetno pa ji bo nato sledila še Italija.

Grenko zdravilo

Pred izbruhom krize evrskega območja je bila velika večina pomoči Mednarodnega denarnega sklada namenjena državam v razvoju, predvsem v Aziji in Južni Ameriki. Evropska kriza v primerjavi s tem predstavlja veliko večjo nevarnost za svetovno ekonomijo kot karkoli, kar je MDS do zdaj nadzoroval. Sklad sicer lahko ponudi neodvisno nadzorovanje ukrepov držav članic in na ta način krepi zaupanje vlagateljev, da te uvajajo prave ukrep za izhod iz krize, a vpletenost sklada je v teh državah tudi izredno nepriljubljena. MDS, ki je skupaj z ECB-jem in Evropsko komisijo sestavni del delegacij tako imenovane trojke, nekateri posmehljivo imenujejo, kar "možje v črnem". Erixon zato poudarja, da v zgodovini najbrž ne obstaja niti en primer, ko bi bili volivci in politično vodstvo neke države zadovoljni s tem, da njihove bilance pretresajo ljudje iz sklada.

To vprašanje je še toliko bolj občutljivo v primeru Španije in Italije, velikih držav z močnim zavedanjem svoje suverenosti, ki ne kažeta nobenega navdušenja nad tem, da bi uradniki MDS-ja brskali po njihovih financah. Nihče ni spregledal niti dejstva, da so v Grčiji, na Portugalskem in Irskem, v treh državah, ki so do zdaj odprle vrata skladu, na naslednjih volitvah vse vlada izgubile mandat. Ob tem bo zelo pomembno srečanje naslednji teden v Tokiu, na katerem bosta MDS in Svetovna banka razpravljala predvsem o ukrepih za reševanje evrokrize in o tem, kaj je še treba storiti.

Spreminjajoča se vloga sklada

Do zdaj je Mednarodni denarni sklad deloval kot sestavni del trojke, ki je od držav, ki jim je posojala denar, v zameno zahtevala fiskalne in strukturne spremembe ter skupaj nadzorovala uveljavljanje teh strukturnih reform. Vloga sklada v naslednji fazi evrokrize pa je veliko manj jasna in v skladu vzbuja večje nelagodje. Evropske države so namreč med največjimi in najvplivnejšimi članicami MDS-ja in vprašanje je, kako bodo te sprejele neprijetno resnico, ki bi jim jo ta želel posredovati. Christine Lagarde, direktorica sklada in nekdanja francoska finančna ministrica, poudarja, da bi moral sklad ostati neodvisni posrednik. "Nismo kimavci evropskih partnerjev niti kimavci Evropske centralne banke, svoje delo še naprej opravljamo tako, kot bi ga morali." Pri tem Legardova ni sama, saj odgovarja svetu 188 držav, ki jim je v interesu ohranitev verodostojnosti sklada in preprečitev tega, da bi razmetavali s sredstvi. Največji deležnik sklada, Združene države Amerike, tako s svojo močjo že dlje časa pritiska na Evropsko unijo, naj vzpostavi močne finančne mehanizme za reševanje krize.

Po navedbah virov, ki imajo notranje informacije, so sicer najverjetnejši trije scenariji razvoja dogodkov med MDS-jem in EU-jem. Po vseh treh bo vloga sklada bistveno bolj omejena, kot jo je bil do zdaj vajen na drugih geografskih območjih. Prva možnost je, da bi sklad sodeloval pri implementaciji dogovora, četudi ga ne bi oblikoval ali financiral, kar pa bi pomenilo, da bi bil lahko odgovoren za načrte, ki jih ne bi oblikoval sam. Druga možnost je, da bi sklad aktivno sodeloval pri pogovorih o pogojih pomoči in nato tudi nadzoroval izvajanje ukrepov, kar bi bilo z vidika vlagateljev veliko bolj verodostojno. Tretji scenarij je podoben temu, ki ga je sklad že odigral v Grčiji, na Irskem in Portugalskem, in bi pomenil tako aktivno sodelovanje pri pogajanjih kot nadzor nad izvedbo strukturnih reform, pa tudi nekaj denarne pomoči sklada.