Ločevanje odpadkov je predrago

Čeprav je Zelena točka, Grüne Punkt, že sinonim nemškega ločevanja odpadkov, že leta krožijo dvomi o tem, ali je to sploh smotrno. Še posebno, ker veliko ljudi meni, da ločeni odpadki tako ali tako končajo na istem kupu. Še bolj pa, ker je zbiranje ločenih odpadkov zelo drago, za številne manjše nemške kraje je to namreč velika obremenitev za proračun. Zato se je nekaj mest odločilo, da bodo sama poskrbela za ločevanje in predelavo odpadkov, ker bo ceneje, kot pa če to delo prepustijo smetarskim monopolistom.

Sprva je bila Zelena točka sprejeta z navdušenjem. V začetku devetdesetih je vlada Helmuta Kohla uvedla zakon, ki je proizvajalce prisilil v recikliranje, saj so morali sprejemati odpadno embalažo. Hkrati so začeli zbirati odpadno steklo, papir in plastiko. Z zbranimi surovinami bi varovali okolje in zmanjšali nemško odvisnost od uvoza surovin.

Ustanovili so tudi podjetje DSD, ki je prevzelo posle zbiranja in recikliranja embalaže. Proizvajalci blaga široke proizvodnje DSD-ju plačujejo licenco, da bi lahko na svoje izdelke natisnili Zeleno točko, zaradi katere potrošniki vedo, da gre za reciklirano embalažo. Od takrat imajo Nemci nov hobi: ločevanje odpadkov.

Stroji ločujejo hitreje in ceneje Toda v zadnjem času se pojavlja vse več kritikov tega sistema, ki trdijo, da DSD monopolist, ki ga bolj kot varovanje okolja skrbi dobiček. Patrick Hasenkamp iz Zadruge komunalnih podjetij je mnenja, da bi morale organiziranje ločevanja in odvoza odpadkov prevzeti občine, saj bi le tako lahko razbili monopol. Prav tako predlagajo, da bi ločili zbiranje embalaže od zbiralnih otokov za steklo in papir, saj naj bi zadnji imeli drug trg recikliranja.

V DSD-ju pa so prepričani, da je prav njihov sistem zbiranja in ločevanja odpadkov najbolj uspešen, saj imajo v Nemčiji najvišji odstotek ločeno zbranih odpadkov. Zavračajo tudi očitke, da so monopolisti, saj so v zadnjem letu za polovico znižali ceno odvoza ločenih odpadkov.

Medtem je Zelena točka postala tudi nemški izvozni produkt. Uspešno so jo prodali v druge evropske države pa tudi v Turčijo. Se pa v državah sicer sistemi za ločeno zbiranje odpadkov razlikujejo. V Italiji in Veliki Britaniji ni enega sistema zbiranja odpadkov, temveč je organizacija prepuščena vsakemu mestu posebej.

Prav tako je že dolgo znano, da sistem, ko prebivalci sami ločujejo odpadke, ni edini. Za bolj učinkovitega se je izkazal sistem strojnega ločevanja skupno odvrženih odpadkov. Vprašanje je le, ali bodo v prihodnosti lastniki strojev za ločevanje monopolistična zasebna podjetja ali državljani v mestnih skupnostih.