Nedelja, 12. 12. 2021, 22.03
2 leti, 10 mesecev
Ljudje, ki niso tisto, kar se zdijo na prvi pogled
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,82
6
Madžari so jezikovni otok sredi Evrope, ki pa se genetsko ne razlikuje od svojih sosedov.
Jezikovna in genetska pripadnost pri nekaterih narodih oziroma populacijah se včasih ne ujemata. Madžari tako govorijo ugrofinski jezik, toda genetsko so neločljivi od svojih indoevropsko govorečih sosedov. Podoben primer so tudi severni Rusi, turško govoreči Turkmenci in Iranci.
Jezik in rod (etnični izvor) nista vedno povezana. ZDA so večinoma angleško govoreča država priseljencev (edina izjema so novejši latinskoameriški priseljenci, ki zelo vztrajajo pri španščini), tako imenovana talilnica narodov z vseh koncev sveta. Tudi Škoti in zlasti Irci, ki so keltskega izvora, večinoma govorijo angleščino, jezik, ki so si ga izposodili od svojih germanskih sosedov Angležev.
Podoben primer je Belorusija in deloma Ukrajina, kjer tudi tisti, ki se imajo etnično za Beloruse in Ukrajince, govorijo rusko, torej jezik sosednjega naroda.
Romanizacija v času Rimskega imperija
Tudi za evropske romansko govoreče narode na podlagi zgodovinskih virov vemo, da so to večinoma potomci raznih keltskih (Francozi, deloma prebivalci Pirenejskega polotoka, prebivalci severozahodne Italije), ilirskih in tračanskih (Romuni) ljudstev, ki so v času Rimskega imperija prevzeli latinščino, jezik svojih zavojevalcev.
Genetika oziroma arheogenetika pa nam v zadnjem času razkrivata še več primerov, ko se jezikovna in genetska pripadnost razlikujeta. Tako so na primer genetske raziskave pokazale, da se antični Etruščani in Latinci genetsko niso razlikovali, razlika je bila le ta, da so Latinci govorili jezik indoevropskega izvora, Etruščani pa neindoevropskega, verjetno staroselskega izvora.
Ugrofinsko govoreči jezikovni otok sredi Evrope
Zanimiv evropski primer so tudi Madžari. Ti živijo sredi Evrope, obkroženi z indoevropsko govorečimi narodi, a sami govorijo neindoevropski jezik, točneje ugrofinski jezik. Pri tem njihovi najbližji jezikovni sorodniki niso ne Estonci in ne Finci (njihova jezika spadata v zahodni del ugrofinščine), ampak Hanti in Mansi, ki živijo v zahodni Sibiriji v bližini Urala.
Madžarščina spada med ugrofinske jezike. Jezikovno najbližje madžarščini sta jezika, ki ju v zahodni Sibiriji govorijo Hanti in Mansi. Kljub sorodnostim pa jeziki niso tako blizu, da bi se lahko govorci madžarščine ter hantščine in manščine medsebojno razumeli. Na fotografiji: Hant in Hantkinja.
Po genetskih raziskavah (tako glede Y-kromosoma, mitohondrijske DNK in avtosomne DNK) pa se Madžari kljub svojemu jeziku genetsko ne ločijo od svojih sosedov. Še najbližje so Slovakom, Slovencem in Čehom, torej slovansko govorečim narodom. Na drugi strani so Madžari genetsko precej bolj oddaljeni od Estoncev ali Fincev, še bolj pa od jezikovno najbolj sorodnih Hantov in Mansov.
Razlike med prvotnimi in današnjimi Madžari
S pomočjo arheogenetskih raziskav tudi vemo, da se današnji Madžari razlikujejo tudi od madžarskih nomadov, ki so konec 9. stoletja prišli v Panonsko nižino in prinesli s seboj ugrofinski jezik. Največ današnjih madžarskih moških namreč pripada "slovanski" haploskupini R1a, medtem ko je po arheogenetskih DNK-raziskavah pri prvotnih nomadskih Madžarih prevladovala haploskupina N, ki je zelo pogosta med ugrofinsko govorečimi narodi.
Med današnjimi Madžari je haploskupina N skorajda statistično nezaznavna, do štiri odstotke dosega le pri Seklerjih, to je madžarsko govorečih prebivalcih transilvanske Romunije. V madžarski pokrajini Bodrogköz ob meji z vzhodno Slovaško haploskupini N pripada 6,2 odstotka moških, pri čemer pa gre za podskupino N-VL29, ki je zdaj bolj kot pri ugrofinskih ljudstvih pogosta pri Baltih in Slovanih.
Prvotni Madžari in današnji Baškiri
Med prvotnimi Madžari iz zgodnjega srednjega veka pa je haploskupini N pripadalo od 37,5 odstotka do 50 odstotkov moških. 12,5 odstotka prvotnih Madžarov je pripadalo haploskupini R1a, toda ne evropski veji te skupine, R1a-Z282, ki ji pripadajo tudi Balti in Slovani, ampak azijski R1a-Z93, ki je značilna za indoiranska ljudstva, najti pa jo je mogoče tudi pri turško govorečih ljudstvih v srednji Aziji. 6,25 odstotka prvotnih Madžarov je pripadalo haploskupini C2-M217, ki je pogosta pri ljudstvih vzhodnoazijskega izvora, kot so Turki in Mongoli.
Glede na mitohondrijsko DNK so prvotnim Madžarom še najbližje Baškiri. Na fotografiji iz leta 1913 vidimo Baškire, oblečene v svoja tradicionalna oblačila.
Arheogenetske raziskave mitohondrijske DNK (to matere prenesejo tako na sinove kot hčerke, naprej pa jo potem prenesejo samo hčerke) prvotnih Madžarov pa so ugotovile, da so bili genetsko dokaj blizu današnjim turško govorečim Baškirom, ki živijo v Rusiji, večinoma med Volgo in Uralom.
Prevzem madžarskega jezika
Genetske raziskave torej nakazujejo, da so sodobni Madžari v veliki meri potomci Slovanov in morda tudi drugih ljudstev, ki so v Panonski nižini živeli pred prihodom madžarsko govorečih nomadov konec 9. stoletja in ki so pozneje prevzeli jezik svojih zavojevalcev.
Ker so se Slovani v zelo kratkem času iz svoje pradomovine, ki je ležala nekje za Karpati, v dobrih stotih letih razširili na Balkan in v srednjo Evropo vse do črte Hamburg-Trst, so številni zgodovinarji ugibali, ali ni šlo pri tej slovanski zgodnjesrednjeveški ekspanziji v veliki meri le za širjenje slovanskega jezika, torej za slavizacijo neslovanskih ljudstev, ne pa toliko za demografsko širjenje.
Širjenje slovanskih genov na vse strani
Genetske raziskave za zdaj kažejo, da ni šlo samo za širjenje slovanskega jezika, ampak tudi za demografsko širjenje, torej širjenje slovanskih genov. Kljub temu pa obstajajo nekatera obrobna ozemlja današnjih slovanskih narodov, kjer je šlo morda v veliki meri tudi za slavizacijo oziroma jezikovno poslovanjanje neslovanskih ljudstev.
Po moški liniji se severni Rusi razlikujejo od osrednjih in južnih Rusov. Na fotografiji so prebivalci severnoruskega mesta Arhangelsk.
Severni Rusi
Takšen primer so morda severni Rusi (mišljeni so Rusi na severu evropske Rusije), pri katerih pri Y-haploskupinah prevladuje "ugrofinska" haploskupina N, kar jih zelo loči od osrednjih in južnih Rusov, pri katerih prevladuje R1a. Domneve so, da je velik del severnih Rusov potomcev ugrofinskih ljudstev, ki so prevzela slovanski jezik.
Po študiji nekaterih evropskih populacij, ki jo je pred leti opravil ruski genetik Oleg Balanovski s svojimi sodelavci, pri Y-haploskupinah obstajajo velike regionalne razlike ne le pri Rusih, temveč tudi pri Fincih (razlike med vzhodom in zahodom), Italijanih (razlike med severom in jugom) in Hrvatih (razlika med zahodnimi in preostalimi Hrvati). Pri Švedih, Nemcih, Grkih, Turkih, Poljakih in Belorusih pa regionalne razlike niso tako velike.
Severni Belorusi
Po drugi strani pa poljski genetik Krzysztof Rebala za razliko od študije Balanovskega in sodelavcev ugotavlja regionalne razlike med severnimi ter osrednjimi in južnimi Belorusi. Pri severnih Belorusih je namreč haploskupina N, ki je zelo pogosta tudi pri baltsko govorečih Litovcih in Latvijcih, dvakrat bolj pogosta kot pri osrednjih in južnih Belorusih. Rebala domneva, da je bilo območje severne Belorusije prehodno območje med Slovani in Balti, ki je bilo pozneje popolnoma poslovanjeno.
Jugozahodni Čehi
Od preostalih Čehov (ter od Moravcev in Slovakov) se po Y-kromosomu razlikujejo Čehi z juga oziroma jugozahoda Češke. Češka moška populacija na jugozahodu ima namreč zelo velik delež haploskupine R1b. Arheogenetske raziskave so tudi pokazale, da je v nekem srednjeveškem slovanskem gradišču na jugu Češke kar 57 odstotkov moških pripadalo haploskupini R1b. Češko povprečje je sicer okoli 24 odstotkov (po nekaterih raziskavah pa višje, tudi čez 30 odstotkov).
Med Poljaki, Lužiškimi Srbi in Kašubi ter Nemci je pri haploskupinah Y-kromosoma dokaj ostra genetska pregrada. Drugače je pri Čehih, ki se po genetskem izvoru po moški liniji ne ločijo tako ostro od Nemcev. Na fotografiji so prebivalci Prage.
V tem pogledu so jugozahodni oziroma južni Čehi (mišljen je jug "ožje" Češke, ne tudi jug Moravske, op. p.) bolj podobni svojim zahodnim sosedom Bavarcem. Domneve so, da gre tudi tukaj za primer, ko je predslovansko prebivalstvo prevzelo slovanski jezik. Za razliko od Čehov pa je med severnozahodnoslovanskimi narodi – Poljaki, Lužiškimi Srbi in Kašubi – in njihovimi zahodnimi sosedi Nemci glede na haplotipe na Y-kromosomu zelo jasna genetska pregrada.
Slovani in balkanski staroselci
Ker je med slovanskimi narodi na Balkanu (Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bolgari) namesto Y-haploskupine R1a bolj pogosta haploskupina I2a1b-L621, se je nekaj časa mislilo, da so nosilci te haploskupine potomci predslovanskega prebivalstva. Zadnje ugotovitve pa so, da so nosilci te haploskupine na Balkan prišli v času slovanskih selitev pred okoli 1.400 leti.
Bolj verjetno je, da je genetska dediščina predslovanskih prebivalcev Balkana bolj povezana s haploskupino E1b1b, ki je zelo pogosta med pravoslavnimi balkanskimi Slovani (pripada ji 27 odstotkov črnogorskih moških, 24 odstotkov makedonskih, 20 odstotkov srbskih in 19 odstotkov bolgarskih moških). V tem primeru morda gre za jezikovno slavizacijo.
Indoiranci, ki so prevzeli turški jezik
Podobni primeri jezikovnih diskontinuitet so tudi zunaj Evrope, pri čemer jih je kar nekaj povezanih s turško govorečimi narodi. Turki so bili prvotno vzhodnoazijsko nomadsko ljudstvo, ki se je pozneje po stepah širilo proti zahodu Evrazije.
Turkmenci jezikovno in kulturno spadajo med turške narode, genetsko pa imajo več skupnega z indoevropskimi oziroma iransko govorečimi sosedi Tadžiki kot s svojimi turško govorečimi sosedi Uzbeki in Kazahi.
Tako naj bi bili Turkmenci, ki so eni od turško govorečih narodov, za razliko od svojih turško govorečih sosedov Uzbekov in Kazahov genetsko indoiranskega oziroma indoevropskega izvora. Torej gre za izvorno indoiransko ljudstvo, ki je prevzelo turški jezik ter s tem tudi turško kulturo in zavest. Po eni od razlag beseda Turkmen pomeni "podoben Turku".
Tudi genetske raziskave današnje turško govoreče populacije v Turčiji kažejo, da se današnja turška populacija v Turčiji kljub jeziku vzhodnoazijskega izvora in vzhodnoazijskim genetskim vplivom v veliki meri genetsko prekriva z južnoevropskimi in drugimi sredozemskimi populacijami.
Tadžiki prevzamejo perzijščino
Tudi pri srednjeazijskih Tadžikih, ki so genetsko indoiransko ljudstvo, se je zgodila podobna zamenjava jezika, in sicer so opustili svoj izvorno vzhodnoiranski jezik (indoiranski jeziki se delijo na indoarijske in iranske jezike, ti pa spet na zahodno- in vzhodnoiranske jezike) in od zahodnih sosedov Perzijcev prevzeli zahodnoiranski jezik – perzijščino.
Za večino prebivalcev Irana, četudi ti pripadajo različim jezikovnim skupinam (indoevropski, semitski in turški), naj bi bila značilna že nekajtisočletna genetska kontinuiteta, skupna genetska predniška populacija in zelo omejen vpliv od zunaj na njihov genetski nabor. Domneve so, da so indoevropski, turški in semitski arabski jezik med Irance razširile maloštevilne priseljene skupine osvajalcev.
Ni pa pri Tadžikih opaziti kakšnega večjega pritoka genov iz območja Perzije oziroma Irana. Tadžiki so genetsko sorodni Jognobom, maloštevilnemu ljudstvu v Tadžikistanu, ki pa je za razliko od Tadžikov ohranilo vzhodnoiranski jezik. Med vzhodnoiranske jezike spadata med drugim tudi paštunščina in osetščina.
Iranske jezikovne menjave
Glede vprašanja jezikovne in genetske kontinuitete oziroma diskontinuitete je zelo zanimiv tudi Iran. To je država, kjer večinoma govorijo indoevropske jezike, največ perzijščino (farsi), pa tudi turške jezike in arabščino. Kljub temu, da so Iranci oziroma Perzijci jezikovno sorodni indoiranskim ljudstvom v srednji Aziji, kot so Tadžiki, pa se od njih genetsko razlikujejo.
Študija vzorcev DNK več kot tisoč ljudi iz enajstih etničnih skupin, ki živijo v Iranu, nakazuje vsaj pettisočletno genetsko kontinuiteto in omejen genetski vpliv od zunaj na iransko populacijo. Bolj kot demografske zamenjave so torej bile za iransko populacijo v zgodovini značilne pogoste zamenjave jezika, to je jezikovna diskontinuiteta.
Prevzem indoevropščine, arabščine in turščine
Sedem etničnih skupin, to so indoevropsko govoreči Perzijci, Kurdi, Luri, Mazandarani, Gilaki ter iranski Arabci in turško govoreči Azeri, se genetsko prekriva (te skupine sestavljajo genetsko Osrednjo iransko skupino). Osrednja iranska skupina ima verjetno skupno genetsko predniško populacijo. Preostale štiri etnične skupine so Turkmenci ter indoevropsko govoreči Baloči, Sistani in prebivalci otokov v Perzijskem zalivu.
Skratka, študija ugotavlja, da so Iranci genetsko več ali manj ostajali nespremenjeni, so pa skozi tisočletja prevzemali jezike osvajalcev: od indoevropskih jezikov in arabščine do turščine.
Viri:
Erzsebet Fothi in sodelavci, Genetic analysis of male hungarian conquerors: european and asian paternal lineages of the conquering hungarian tribes (sl. Genetska analiza moških madžarskih osvajalcev: evropske in azijske moške linije pri madžarskih osvajalskih plemenih), januar 2020.
Horolma Pamjav, Abel Fothi, Erzsebet Fothi in Tibor Feher, A study of the Bodrogköz population in north-eastern Hungary by Y chromosomal haplotypes and haplogroups (sl. Študija prebivalcev Bodrogköza na severovzhodu Madžarske glede haplotipov in haploskupin Y-kromosoma), avgust 2017.
Helen Post in sodelavci, Y-chromosomal connection between Hungarians and geographically distant populations of the Ural Mountain region and West Siberia (sl. Povezave pri Y-kromosomu med Madžari in zemljepisno oddaljenimi populacijami na Uralu in v Zahodni Sibiriji), maj 2019.
Oleg Balanovski in sodelavci, Two sources of the russian patrilineal heritage in their eurasian context (sl. Evrazijski kontekst dveh virov ruske genetske dediščine po moški liniji), januar 2008.
Krzysztof Rebala in sodelavci, Y-STR variation among Slavs: evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin (sl. Raznovrstnost mikrosatelitskih označevalcev na Y-kromosomu med Slovani: dokaz za slovansko domovino na območju srednjega Dnepra), marec 2007.
Krzysztof Rebala in sodelavci, Contemporary paternal genetic landscape of Polish and German populations: from early medieval Slavic expansion to post-World War II resettlements (sl. Sodobna genetska slika poljske in nemške populacije po moški liniji: od zgodnjesrednjeveškega širjenja Slovanov do preseljevanja po drugi svetovni vojni), september 2012 in april 2013
Jaromir Beneš in Emanuel Ždarsky, Mezi životem, smrti a identitou: arheologie a genetika o povudu Jihočechu v Netolicich (sl. Med življenjem, smrtjo in identiteto: arheologija in genetika o izvoru južnih Čehov v Netolicah), 2011.
Perle Guarino-Vignon in sodelavci, Genetic continuity od indo-iranian speakers since the iron age in southern Central Asia (sl. Genetska kontinuiteta govorcev indoiranskih jezikov od železne dobe naprej v južni Srednji Aziji), november 2021.
Zoohreh Merjoo in sodelavci, Distinct genetic variation and heterogeneity of the Iranian population (sl. Izrazita genetska raznovrstnost in heterogenost iranskega prebivalstva), september 2019.
6