Kdo želi po poti Slovenije?

Po Evropi se širi duh separatizma. Krim se je odcepil od Ukrajine in se ekspresno priključil Rusiji. Tako je šel po poti Kosova, ki se je od Srbije odcepil leta 2008. To pa sta le dva primera: po Evropi je polno regij, ki se želijo odcepiti in postati neodvisne, mednarodno priznane države ali pa se priključiti matičnim državam.

Dežela Sekeljev

V osrčju Romunije, v vzhodni Transilvaniji, med gozdnatimi dolinami in zelenimi hribi vzhodnih Karpatov, leži Sekelja, dežela etničnih Madžarov, ki so se zaradi igre usode in zgodovine znašli zunaj meja svoje matične države, katere del so bili na stotine let, vse dokler se Erdelj po prvi svetovni vojni ni priključil Romuniji.

Sekelji se nikoli niso popolnoma odrekli želji, da se vrnejo v okvire Madžarske, vendar o tem javno ne govorijo. Javno zahtevajo večjo avtonomijo znotraj geografskega področja, ki ga poseljujejo in kjer imajo dvotretjinsko večino. Avtonomijo so imeli večji del zgodovine, tudi v času komunistične vlade, vse dokler ni na oblast prišel Nicolae Ceausescu.

Pred dvema letoma se je na YouTubu pojavil posnetek, na katerem se skupina Sekeljev (med njimi so tudi otroci) v vojaškem kampu pripravlja na oborožen upor proti "romunski okupaciji", zaradi katerega sta se odzvali tudi vlada in policija.

Šlezija

V Šleziji na jugozahodu Poljske in severovzhodu Češke je separatistično gibanje nekoliko manj izrazito. Šlezijsko avtonomno gibanje zahteva samoupravo v okviru združene Evrope, Šlezijce pa vidi kot ločen narod, drugačen od Poljakov, Nemcev in Čehov. V tej pokrajini na Poljskem imajo podporo skoraj desetih odstotkov populacije in tri poslance v regionalnem parlamentu. V številnih mestih imajo podporo tudi do polovice volivcev. Šlezijci so največja nacionalna manjšina na Poljskem, čeprav so želeli njihovo identiteto zatreti in so se morali v 20. stoletju opredeliti kot pripadniki drugih narodov.

Moravska na vzhodu Češke

Moravci, vsaj tisti, ki menijo, da so v primerjavi s Čehi nekaj posebnega, obtožujejo Prago, da izvaja sistematično uničenje moravske kulture, tradicije in jezika. Stranka, ki zastopa te ideje, tudi verjame, da prihodnost Evrope leži v brisanju njenih modernih nacionalnih držav in vzpostavljanju novih držav z zgodovinskimi mejami. Imajo majhno podporo, čeprav ni dvoma, da so zgodovinsko gledano v primerjavi z Bohemijo, zahodom države, "posebni".

Bavarci

Bavarci imajo svoj poseben jezik, posebno kulturo, način razmišljanja, dolgo časa pa so imeli tudi posebno državo, ki se je nato združila z rajhom. Kljub temu so Nemci, zato Bavarska stranka, ki zahteva neodvisnost v okviru EU, nima velike podpore med prebivalstvom. Po drugi svetovni vojni je imela stranka tudi do 20-odstotno podporo, od 60. let pa ta nenehno pada. Na lokalnih volitvah leta 2008 je dobila 50 poslanskih mest. Lani je dobila 2,1 odstotka glasov, kar je njen najboljši rezultat po letu 1966.

Frizija

Frizijci so posebna etno-jezikovna skupina na severu Nemčije in vzhodu Nizozemske. Za zdaj zahtevajo le avtonomijo.

Flandrija

Flandrija in Valonija sta bili najprej dela kraljevine Nizozemske, ki je nastala po Napoleonovih vojnah kot tampon cona med Francijo in nemškimi državami. Belgija je po revoluciji v bruseljski operi leta 1830 postala neodvisna. V belgijski politiki so prevladovali manjšinski frankofonski Valonci, ki so na vsak način zavračali nizozemščino in flamsko kulturo. Bruselj je bil vedno del Flandrije, a je zaradi agresivne valonizacije postal večinsko frankofonski.

Flandrija se je po drugi svetovni vojni osvobodila tega jarma, progresivna federalizacija države pa je pripeljala do tega, da ima Belgija danes več konfederalnih kot federalnih lastnosti, večkrat pa je mogoče slišati pozive k temu, naj se država razdeli na dva dela. Nekateri Flamci zahtevajo odcepitev, drugi konfederacijo, nekateri federalizacijo, spet drugi pa, da bi se Flandrija priključila Nizozemski. Med povolilno krizo pred nekaj leti se je 46 odstotkov Flamcev opredelilo za neodvisnost.

Padanija

Italija ima veliko večje težave kot Nemčija. Severna liga zahteva odcepitev t. i. Padanije, ki zavzema celoten sever Apeninskega polotoka. Severna liga je močna. Sodelovala je v več italijanskih vladah, med drugim pa – če njena prvotna zahteva ne bo uresničena – želi federalizacijo Italije in večjo avtonomijo za regije.

Benečija

Pred kratkim se je pojavilo gibanje, ki zahteva odcepitev Benečije ter obnovitev Beneške republike. Na nedavnem neuradnem referendumu je 90 odstotkov sodelujočih izrazilo željo, da Benečija postane samostojna država.

Južna Tirolska

Na Južnem Tirolskem večinski Avstrijci zahtevajo ali neodvisnost ali pa priključitev matici. Rim jim je dal široko avtonomijo, ki so jo izkoristili in ustvarili eno najbogatejših evropskih regij.

Sardinija

Zadnje ankete kažejo, da si odcepitve od Italije želi 40 odstotkov prebivalcev Sardinije, 60 odstotkov pa jih želi višjo avtonomijo, kar pomeni, da nihče na otoku ni zadovoljen z obstoječim stanjem. Na letošnjih lokalnih volitvah je kandidiralo kar 15 strank, ki podpirajo avtonomijo ali odcepitev, a zaradi razcepljenosti niso dobile toliko glasov, kot bi jih lahko – 27 odstotkov glasov in osem poslancev v regionalnem svetu.

Korzika

V Franciji je najbolj poznan primer separatističnih teženj Korzika. Močne politične stranke na Korziki zagovarjajo odcepitev, v nemirnih 70. letih pa so se korziški nacionalisti z nasiljem bojevali proti francoski oblasti. Stanje se je umirilo in je danes precej mirno.

Savoj, Bretanija

Pariz ima manjše težave s Savojem, kjer med italijansko manjšino obstaja gibanje za osamosvojitev ali vsaj večjo avtonomijo. Podobno je z Nico in Alzacijo. Daleč največja podpora odcepitvi je v Bretaniji, kjer živi ena od šestih keltskih nacij v Evropi ter ima svoj jezik ter globoke kulturne, zgodovinske in etnične razlike od romanske Galicije. Poleg mnogih političnih organizacij obstaja tudi politično krilo, ki je zadnji teroristični napad izvedlo leta 2000. Za zdaj zahtevajo, da se dve bretonski regiji združita v eno administrativno enoto.

Normandija, Oksitanija

Normandijsko gibanje ne podpira odcepitev, temveč decentralizacijo, ter meni, da so Normandijci eden od narodov, ki tvorijo francosko nacijo. Njihov vpliv je iz dneva v dan večji.

Oksitanija je velik predel južne Francije, kjer separatistično gibanje ni dovolj močno, da bi bilo pomemben igralec v politiki.

Baskija

Francija in Španija imata med drugim skupno vprašanje Baskov in Katalonije. Baski in njihova vojaška skupina Eta, ki je nastala leta 1959, so se v preteklosti tudi z nasiljem bojevali za neodvisnost. Živijo v treh regijah in dveh državah. V Baskiji so vse od padca Francovega režima na oblasti nacionalisti, ki večinoma javno zagovarjajo neodvisnost. Čeprav vsi Baski ne podpirajo neodvisnosti, pa vsi želijo večjo avtonomijo.

Katalonija

Katalonija ima svoj jezik, kulturo, etnično identiteto in preostale lastnosti, da bi lahko postala samostojna država. Katalonsko separatistično gibanje ima veliko podporo, tudi med strankami tako na levici kot desnici. Septembra lani je 1,6 milijona ljudi naredilo človeško verigo in zahtevalo referendum, španski parlament pa je pred kratkim načrt o referendumu zavrnil.

Valencia

Separatistične težnje v Valencii, ki ima močne etnične, kulturne in zgodovinske vezi s Katalonijo, niso tako močne. Levica v tej regiji zahteva odcepitev od Španije in svobodno konfederacijo s Katalonijo in Balearskimi otoki, a na volitvah ni preveč uspešna.

Andaluzija

Podobno je v Andaluziji, kjer se za odcepitev zavzema Andaluzijska partija. Andaluzijci so priznani kot posebna jezikovna in kulturna skupina, gibanje za odcepitev pa je šibko. Manjše separatistične težnje so tudi v Aragonji (zahtevajo predvsem priznanje posebnosti in širšo avtonomijo), Kastilji in Leonu, Galiciji, Asturiji, na Kanarskih in Balearskih otokih ter Kantabriji. Podobno je na Azorih, ki pripadajo Portugalski in na katerih si manjša stranka prizadeva za odcepitev.

Na Otoku ...

Na Otoku je najbolj znano gibanje za neodvisnost Škotov in severnih Ircev. Severna Irska ima večinsko protestantsko prebivalstvo, manjšinski katoliki pa zahtevajo odcepitev (svojo državo bi imenovali Ulster) ali pa priključitev Irski. Za neodvisnost si prizadevata predvsem stranka Sinn Fein in njeno vojaško krilo IRA (Irska republikanska armada). Odkar je regija dobila večjo avtonomijo, na Severnem Irskem vlada mir, sovraštvo med protestanti in katoliki pa ostaja.

Škotska

Škoti imajo od vsega začetka poseben status: imajo svoje zakone, svoja pravila, svoj jezik (ki ga govori manjšina ljudi), od 90. let pa tudi svojo vlado. Škotska nacionalna stranka, ki je po zadnjih volitvah sama oblikovala vlado, je takoj postavila vprašanje referenduma, ki bo potekal septembra letos. Neodvisnost trenutno podpira okoli 40 odstotkov Škotov.

Wales

Valižani imajo svoj jezik, kulturo, identiteto in tudi ozemlje, ki je del Anglije že skoraj tisoč let. Ideja o neodvisnosti se je začela pojavljati v 19. stoletju, danes pa jo podpira okoli 20 odstotkov Valižanov, na severu Walesa, kjer je neodvisno gibanje najmočnejše, pa polovica. Nekoliko šibkejši je nacionalizem v Cornwallu, kjer zahtevajo priznanje o kulturnih in jezikovnih posebnostih ter večjo avtonomijo.

Mercia

V Mercii dve organizaciji zagovarjata pravico do samoodločbe, samostojnost pa utemeljujejo s tem, da so imeli svoje kraljestvo, preden jih je danski kralj Knut priključil svoji kraljevini Angliji. Širšo avtonomijo zahtevajo še Yorkshire, Devon, Wessex in Isle of Man.

Farski otoki in Grenlandija

Farski otoki in Grenlandija kažeta znake, da bi šli lahko kmalu po poti neodvisnosti od Danske, tudi v Skanelandu na Švedskem obstaja manjša protipriseljenska stranka, ki želi odcepitev od Stockholma.

Alandsko otočje, Laponci

Posamezniki na Alandskem otočju, ki pripadajo Finski, tam pa živijo samo Švedi, sanjajo o priključitvi matici, vendar so v manjšini: večina prebivalcev se vidi v okviru Finske.

Laponci, ki sebi pravijo Sami, so ugro-finskega porekla. Poseljujejo zgornjo polovico Norveške in Švedske ter sever Finske pa tudi kraje severozahodne Rusije. Če bi imeli svojo državo, bi bila ena največjih v Evropi. Laponci za zdaj ne zahtevajo odcepitev, temveč ozemeljsko avtonomijo.

Samogitija, Latgala

Litva ima manjše težave z Samogitijo (stranka, ki zahteva neodvisnost, ima okoli petodstotno podporo v svojih okrožjih) in Latvija z Latgalo, v kateri živi veliko Rusov in etničnih Latgalov, med katerimi nekateri verjamejo, da niso isto kot Letonci.