Kam izginjajo stranke leve sredine?

Pred desetimi leti je Evropski uniji vladala levica. Stranke leve sredine so vodile večino držav članic, Evropsko komisijo in Evropski parlament. Po letih finančnih turbulenc in migrantske krize je politična slika precej drugačna.

Zbrali smo podatke o volilni podpori levosredinskim strankam oziroma, natančneje, tistim nacionalnim strankam, ki se povezujejo v skupino evropskih socialistov in demokratov (S&D), leta 2006 in danes. S pomikanjem po državah v spodnjem infogramu lahko najdete podatke o tem, kakšna je sprememba v deležu volivcev S&D glede na leto 2006.

Letos višjo podporo kot leta 2006 stranke S&D uživajo le v devetih od 28 držav članic Evropske unije. Izrazit, več kot 25-odstotni porast so dosegli v Romuniji, sicer pa več podpore kot leta 2006 uživajo še v Latviji, Litvi, na Malti, v Estoniji, na Nizozemskem, Hrvaškem, v Franciji in na Danskem.

Največ so levosredinske stranke izgubile v Grčiji (zaradi vzpona skrajne levice), in sicer skoraj 32 odstotkov, v Sloveniji (gre za padec podpore stranki SD, ki je edina slovenska parlamentarna stranka v skupini S&D) in Španiji.

Skupek zelo različnih strank

Ob teh statistikah zgodovinar in politični analitik Aleš Maver najprej opozarja, da je skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu zelo raznolika. Stranke v njej deli na vsaj tri med seboj precej različne bloke:

• Postkomunistična leva sredina, kamor z redkimi izjemami sodi večina članic naprednega zavezništva socialistov in demokratov iz srednje in vzhodne Evrope. Kot primer Maver daje "že skoraj sovjetoidno" latvijsko Harmonijo, slovaško Smer, romunske in slovenske socialne demokrate.

• Mediteranski socialdemokrati iz južne Evrope, recimo iz Španije, Portugalske ali Grčije.

• Severnoevropski socialdemokrati iz Nemčije, Velike Britanije, Beneluksa in Skandinavije.

Na posebno mesto Maver uvršča italijanske demokrate Mattea Renzija kot zlitje večine zgodovinskih tekmic demokristjanov in komunistov iz Italije.

Politolog Sean Hanley trdi, da je bila stranka Smer na Slovaškem uspešna zato, ker je socialno politiko povezala s strogimi fiskalnimi ukrepi in veliko mero nacionalizma. A Smer, ki jo vodi Robert Fico (na fotografiji), je na zadnjih volitvah kljub temu izgubila absolutno večino. Foto: Reuters

"Večina vzhodnoevropske levice, tudi slovenska, je izrazito konservativna"

"Ti bloki in celo posamezne stranke so se med seboj toliko vsaksebi, da jih težko prizadenejo enaki trendi," opozarja Maver. "Večina vzhodnoevropske, tudi slovenske levice je, recimo, kar se družbenega razvoja tiče, izrazito konservativna, saj teži k ohranjanju ali vnovičnemu vzpostavljanju nekega preteklega stanja in del volivcev jo, zlasti v Sloveniji, na Slovaškem, v Romuniji in Bolgariji, razume kot branilko tega stanja."

Tudi politolog Sean Hanley z University Collegea London izpostavlja razliko z levo sredino v državah srednje in vzhodne Evrope, ki se pojavlja zaradi njihove zgodovine.

"Stranki na Vzhodu, ki sta doživeli največji uspeh, sta slovaška Smer in romunska PSD, a sta bili uspešni le, ker sta socialno politiko povezali s strogimi fiskalnimi ukrepi in veliko mero nacionalizma," meni Hanley in dodaja, da zadnje slovaške volitve kažejo, da morda tudi to ni recept za dolgoročen uspeh. "To dokazuje, da je v srednji in vzhodni Evropi, razen morda na Češkem, socialna demokracija bolj politična znamka kot ustaljena politična tradicija."

Politolog Sean Hanley z University Collegea London se ukvarja zlasti s primerjalnimi politikami srednje in vzhodne Evrope. Foto: Osebni arhiv sogovornikov

Manj je sindikatov

Hanley vzrok za padec podpore vidi deloma v zmanjšanju pomena tradicionalnega delovnega razreda in sindikatov, ki so bili osnovne celice večine strank leve sredine, s tem ko se je proizvodnja preselila na Kitajsko.

Drugi razlog je po njegovem mnenju družbena in etnična fragmentacija zahodnih demokracij, na katero se velike tradicionalne stranke težje odzivajo. Poleg tega pa meni, da so vprašanja migracij, multikulturalizma in teorije spola razdelila tradicionalno volilno bazo socialnih demokratov med druge stranke.

"Glede teh tem so socialni demokrati običajno nemočni, ko poskušajo krmariti med nasprotujočimi si zahtevami različnih skupin volivcev in ne morejo vedno vsem ustreči," pravi Hanley.

Končno pa razlog vidi tudi v rešitvah, ki so jih ob globalni finančni krizi ponujale te stranke in so bile manj prepričljive in učinkovite. "Delovna mesta in naložbe se lahko hitro preselijo drugam, če trg oceni, da so davki previsoki ali če je socialno varstvo preveč restriktivno," opozarja Hanley.

Socialisti prevzemajo gospodarski program konservativcev in liberalcev

"Gotovo danes h krizi identitete socialne demokracije prispeva povzemanje dobršnega dela gospodarskega programa konservativnih in liberalnih tekmecev," meni Maver. Hkrati pa dodaja, da so tekmeci z desne v demokratičnem delu Evrope po drugi svetovni vojni dolgo povzemali in uresničevali bistvene komponente programa socialistov.

Po Mavrovem mnenju se občutek splošne krize socialne demokracije povečuje zlasti zaradi stanja v nekaterih velikih državah, predvsem v Nemčiji, kjer "izgube pridobivajo videz trajnih".

Foto: Matej Povše

Pomembno je izhodišče

Maver poudarja, da je bistveno, kje so bile te stranke ob izbruhu krize. Navaja primere zgodovinskih uspehov irskih laburistov ali hrvaških socialdemokratov leta 2011 ter prevzema oblasti francoskih socialistov in romunskih socialdemokratov leta 2012, potem ko so te stranke bile v opoziciji.

"Kljub temu je visok odstotek romunskih socialdemokratov zavajajoč, ker so ga dosegli v navezavi s konservativnimi nacionalnimi liberalci, s katerimi jih je povezoval le odpor proti predsedniku Traianu Basescuju. Navezava je med tem že razpadla, skupaj z vlado premierja Victorja Ponte," pojasnjuje analitik.

Socialisti, ki pa so bili na oblasti, so marsikje doživeli hud poraz, zlasti na jugu Evrope, v Grčiji, Španiji in na Portugalskem. "A so tudi desnim strankam, ki so bile ob izbruhu krize na oblasti, puščali kri," pravi Maver in kot primer daje irske konservativce in hrvaško HDZ leta 2011 ali grško Novo demokracijo na prvih volitvah 2012.

Izgube na račun skrajnih strank

Hanley izpostavlja močne zmage skrajne levice v južnoevropskih državah, ki so bile zlasti posledica gospodarske recesije in brezposelnosti. Na severu pa so več pridobile radikalno desne stranke, predvsem tiste, ki nacionalizem in protimigracijsko politiko povezujejo s prizadevanji za socialno državo (francoska Front national, švedski demokrati).

Navaja tudi "osebne stranke", ki jih vodijo nepolitiki, ki obljubljajo nov, manj koruptiven način vladanja, in jemljejo glasove tako levici kot desnici (kot na primer v Sloveniji in na Češkem).