Četrtek, 31. 3. 2022, 22.01
2 leti, 7 mesecev
Kako zviti Putin skriva svoje prave cilje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,85
60
Ruski predsednik Vladimir Putin je na začetku vojne v Ukrajini med drugim zahteval ukrajinsko demilitarizacijo in t. i. denacifikacijo, še zdaj pa ni popolnoma jasno, kakšni so bili njegovi ozemeljski cilji pred napadom na Ukrajino. Zasesti vso ali le del Ukrajine?
Vojna v Ukrajini, ki kljub mirovnim pogajanjem med Rusijo in Ukrajino še vedno traja, ima precej zgodovinskih vzporednic s preteklimi vojnami in oboroženimi konflikti. Od vsesplošnega napada sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško, sovjetske specialne vojaške operacije v Afganistanu konec leta 1979 do vojn na območju nekdanje Jugoslavije.
Ko je 24. februarja Rusija napadla Ukrajino, so se številni politični in vojaški analitiki začeli ubadati z vprašanjem, kakšni so sploh cilji ruskega predsednika Vladimirja Putina. Želi zasesti vso Ukrajino, ki bo potem odskočna deska za ruske napade na druge države, ali pa želi dobiti le del Ukrajine?
Spodletela bliskovita specialna vojaška operacija
Na podlagi tega, kar vemo do zdaj, je Putin vojno proti Ukrajini verjetno najprej načrtoval kot nekakšno mešanico bliskovite vojne s prodori oklepnikov in specialne akcije z uporabo posebnih enot, ki bodo prek letališča Hostomel udarile na sam Kijev. Vse naj bi trajalo le nekaj dni, tako da bi bil ruski napad na zahodno sosedo res bolj posebna vojaška operacija kot prava vojna.
Morda so bila na ruski strani pričakovanja, da bodo ukrajinske sile zaradi napada ruskih sil dobesedno otrpnile od strahu, vojaške in ukrajinske oblastne strukture pa se bodo sesule kot hišice iz kart. Podobno, kot se je sesula afganistanska oblast lani avgusta zaradi talibanske ofenzive.
Afganistanski predsednik je zbežal, ukrajinski ne
Za razliko od afganistanskega predsednika Ašrafa Ganija, ki je pred talibani na vrat na nos zbežal v tujino, pa je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski kljubovalno ostal v Kijevu in se ni odločil za umik v Lvov na zahodu države.
Britansko-ameriški zgodovinar Niall Ferguson je v ameriškem mediju Bloomberg pred dnevi objavil precej črnogledo analizo vojne v Ukrajini. Zdi se mu, da Bidnova administracija želi čim bolj podaljšati vojno v Ukrajini in tako doseči "izkrvavitev" oziroma izčrpavanje Rusije. Tako bi strmoglavila Putina in posvarila Kitajsko, naj ne poskuša napasti Tajvana. Ferguson dvomi o uspešnosti te strategije (poimenuje jo kot mešanico cinizma in optimizma), zdi se mu tudi moralno sporna, saj ta strategija pomeni, da se bo rusko uničevanje Ukrajine nadaljevalo. To morda pomeni na desettisoče mrtvih Ukrajincev in na milijone brezdomcev. Vprašanje za Fergusona je tudi, ali bo Ukrajina vzdržala daljšo vojno z Rusijo. Obenem pa je Ferguson proti večjemu posegu Nato pakta v Ukrajini. Prepričan je, da bi morale ZDA storiti vse, da bi dosegle premirje in kompromisni mirovni sporazum med Ukrajino in Rusijo.
Ker tudi ukrajinske oborožene sile niso otrpnile od strahu pred rusko vojsko ali razpadle, tako kot je lani čez noč razpadla afganistanska vojska, ampak so se uspešno in pogumno uprle, so postajale zadeve za Rusijo vse bolj kočljive in vojaško težavne.
Ugibanja o odzivu ukrajinske vojske
Z vprašanjem, ali se bodo Ukrajinci upirali Rusom ali se že takoj vdali v usodo, so se menda precej ubadali tudi na Zahodu. Morda je bil tudi to razlog, da Ukrajincev zahodne države niso že pred tem dobro založile z obrambnim orožjem.
V primeru, da se Ukrajinci ne bi upirali Rusom, bi se namreč zgodilo podobno kot lani v Afganistanu, ko so talibani brez boja dobili velike količine zahodnega orožja, ki ga je imela prej v rokah od Zahoda oborožena afganistanska vojska. Šele ko so Ukrajinci dokazali, da so se pripravljeni zoperstaviti Rusom, so začeli dobivati orožje.
Ukrajina 2022 in Češkoslovaška 1968
Če pogledamo v zgodovino, lahko opazimo podobnosti med vojno v Ukrajini in sovjetskimi vojaškimi operacijami po drugi svetovni vojni. Nekaj podobnosti je tako med Ukrajino in Madžarsko leta 1956. Morda še več podobnosti pa je med napadom na Ukrajino in zadušitvijo praške pomladi leta 1968.
Morda je Vladimir Putin pričakoval, da bo ukrajinska vojska od strahu pred prodirajočo rusko vojsko dobesedno otrpnila, tako kot se je to zgodilo češkoslovaški vojski leta 1968, ko so v državo vdrle vojske Varšavskega pakta na čelu s sovjetsko Rdečo armado. Toda leta 1968 je takratni voditelj Sovjetske zveze Leonid Brežnjev v napad na Češkoslovaško poslal precej več vojakov, kot jih je Putin letos poslal v napad na Ukrajino. Prav tako se ukrajinska vojska za razliko od češkoslovaške upira napadalcem.
Takrat je Sovjetska zveza skupaj z vojskami drugih članic Varšavskega pakta (v napadu niso sodelovali samo Romuni in Albanci) s skoraj z vseh smeri vdrla na Češkoslovaško. Razlika je v številu vojakov. Sovjeti in njihovi zavezniki so 15-milijonsko Češkoslovaško napadli z 250 tisoč vojaki (njihovo število je naraslo pozneje na kar pol milijona).
Brežnjev bolj previden od Putina
Na drugi strani je Putin za napad na več kot 40-milijonsko Ukrajino, ki je poleg tega okoli petkrat večja od nekdanje Češkoslovaške, zbral od 150 do 190 tisoč vojakov. Tudi smeri napadov na Ukrajino je manj, kot jih je bilo v napadu na Češkoslovaško. Vidimo, da je Leonid Brežnjev, ki je vodil Sovjetsko zvezo leta 1968, načrtoval bolj obsežen napad z veliko večjim številom vojakov kot Putin letos. In bil tudi bolj uspešen.
V oči zlasti pade podobnost med Ukrajino in sovjetsko akcijo na začetku napada na Češkoslovaško, ko so sovjetski specialci zasedli praško mednarodno letališče, kamor so pozneje priletela vojaška letala, polna vojakov in lahkih tankov. Ta akcija je podobna ruskemu poskusu zasedbe kijevskega letališča v Hostomelu, ki bi bil odskočna deska za napad na sam Kijev.
Razlika med Češkoslovaško leta 1968 in Ukrajino pa je, da se češkoslovaška vojska ni upirala napadalcem, ukrajinska pa se.
Primerjave s sovjetsko specialno akcijo v Kabulu
Morda je Putin v Ukrajini z napadom posebnih enot na Kijev želel ponoviti akcijo sovjetskih specialcev, ki so v noči s 27. na 28. december leta 1979 zasedli afganistansko glavno mesto Kabul in ubili Hafizulaha Amina, komunističnega voditelja Afganistana, ki je skušal otopliti odnose z Američani in Pakistanci, kar pa ni bilo všeč Sovjetom. To je bil začetek desetletne sovjetske vojaške avanture v Afganistanu, ki se je z neuspehom končala leta 1989.
Leta 1979 je Sovjetska zveza s hitro akcijo svojih specialnih enot strmoglavila afganistanskega komunističnega voditelja Hafizulaha Amina, ker se je ta skušal odmakniti od Moskve (tako kot jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito leta 1948 ali madžarski voditelj Imre Nagy leta 1956). Za razliko od Ukrajine je Sovjetski zvezi uspelo v Afganistanu zelo hitro zamenjati oblast v glavnem mestu Kabulu, toda na koncu se je po desetletnem gverilskem vojskovanju islamističnih mudžahidov, ki so imeli tudi vojaško podporo ZDA, morala umakniti iz Afganistana.
Odziv Zahoda je bil leta 1979 podobno osupel kot letos ob začetku napada na Ukrajino. Sovjetska akcija v Afganistanu se je zdela kot začetek resnega poskusa prodora Sovjetske zveze proti Indijskemu oceanu. Zahodne države na čelu z ZDA so dogodke v Afganistanu videle kot grožnjo zahodni varnosti in kršitev mednarodnega razmerja moči, ki je bilo dogovorjeno na Jalti leta 1945.
Obsodbe napada na Afganistan
Podobno kot letos je večina članic Združenih narodov obsodila sovjetski napad na Afganistan. Številne države so tudi zahtevale takojšen sovjetski umik iz Afganistana. ZDA so uvedle tudi gospodarske sankcije, kot na primer: prepovedale izvoz žita in visoke tehnologije v Sovjetsko zvezo. Prav tako so ZDA leta 1980 skupaj še z nekaterimi drugimi državami bojkotirale poletne olimpijske igre v Moskvi.
Primerjava s slovensko osamosvojitveno vojno
V Sloveniji so zadnje tedne številni ukrajinsko obrambo pred ruskimi oklepnimi kolonami primerjali s slovensko desetdnevno osamosvojitveno vojno leta 1991 proti Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Nekatere podobnosti med Ukrajino danes in Slovenijo leta 1991 so, a je tudi veliko razlik.
Ukrajina je že tri desetletja mednarodno priznana država, medtem ko je bila Slovenija junija in julija 1991 za preostali svet še vedno del Jugoslavije. Šele nekaj mesecev po koncu vojne za Slovenijo je bila naša država mednarodno priznana.
Ukrajini pomagajo z orožjem in sankcijami, Sloveniji niso
Med osamosvojitveno vojno je bila Slovenija tudi veliko bolj osamljena kot Ukrajina. Če je Ukrajina po izbruhu vojne začela dobivati velike količine lahkega protioklepnega in protiletalskega orožja, pa Slovenije, potem ko so začeli po njej hrumeti tanki JLA, Zahod ni vojaško podprl z dobavami orožja. Tudi takojšnjih gospodarskih sankcij proti Jugoslaviji ni bilo, tako kot so zdaj proti Rusiji.
Kot kaže, si je ruska vojska na začetku napada na Ukrajino predstavljala, da se bo s tanki skorajda lahkotno pripeljala do Kijeva. Tako kot si je JLA junija 1991 predstavljala, da bo brez težav zasedla mejne prehode in letališče Brnik. JLA se je skušala v Ljubljano prebiti s kolono oklepnikov iz Karlovca, ki pa je bila ustavljena na Medvedjeku in dokončno razbita v Krakovskem gozdu. Na fotografiji: tanki JLA hrumijo proti slovensko-avstrijski meji na začetku vojne za Slovenijo leta 1991.
Razlika je tudi na vojaškem področju. Leta 1991 je pred začetkom vojne imela JLA svoje enote tudi na ozemlju Slovenije. Na drugi strani, če odštejemo Donbas in Krim, na ozemlju Ukrajine pred napadom ni bilo ruskih enot.
Ukrajinski boj proti oklepnim kolonam
Glavni cilj JLA je bil – vsaj v prvi fazi – zasedba mejnih prehodov in letališča Brnik, da bi tako Slovenijo odrezali od zunanjega sveta in da bi Beograd spet dobil nadzor nad pobiranjem carin. Šele potem bi verjetno sledil poskus menjave oblasti v Sloveniji. Na drugi strani je bil glavni in prvi ruski cilj v vojni zamenjava vodstva v Kijevu in vzpostavitev marionetne ukrajinske vlade.
Nekaj podobnosti med vojno v Ukrajini in vojno v Sloveniji je v načinu ukrajinske obrambe proti prodirajočim oklepnim enotam. Delno je tudi podobnost med ne preveč visoko bojno moralo ruske vojske in razpadanjem večnarodne JLA v Sloveniji v času desetdnevne vojne.
Primerjava Ukrajine in Hrvaške
Vojna v Sloveniji je bila namreč začetek prelevitve večnarodne JLA v izključno srbsko vojsko, ki je potem z vso močjo udarila po Hrvaški in BiH. Podobno se dogaja tudi v Ukrajini, kjer so po "slovenski fazi" vojne, ko so Ukrajinci ustavili ali uničili del oklepnih kolon, Rusi začeli s "hrvaško" oziroma "bosansko fazo". Torej z uničevalnim obleganjem mest, kot sta Mariupol in Harkov.
Ruski vojski v prvih dneh vojne v Ukrajini ni uspel globoki prodor na ukrajinsko ozemlje. Zdaj je težišče ruskih napadov na ukrajinska mesta na vzhodu in jugovzhodu držav. Rusko obleganje Mariupola je tako podobno srbskemu obleganju hrvaškega mesta Vukovar leta 1991. Vukovar se je v času obleganja spremenil v kup ruševin, tako kot Mariupol. Na fotografiji: del hudo poškodovanega Vukovarja 28. novembra 1991.
Zato je morda vojno v Ukrajini bolj kot z vojno v Sloveniji leta 1991 ustrezneje primerjati s tem, kar se je dogajalo v prvi polovici 90. let južneje od nas – na Hrvaškem in v BiH. Vsekakor so velike podobnosti med ustanavljanjem srbskih krajin na Hrvaškem poleti 1990, ko je prišlo do t. i. revolucije hlodov (ime je dobila po barikadah iz hlodov, ki so jih na ceste postavili uporniški Srbi), in rusko zasedbo Krima ter še zlasti z odcepitvijo Donbasa.
Kje so meje Putinove "Velike Rusije"?
Razlika je le v tem, da so Rusi po Ukrajini udarili osem let po tem, ko so uporniški ukrajinski Rusi – tudi s prikrito pomočjo ruskih enot – ustanovili samooklicani ljudski republiki Lugansk in Doneck, na Hrvaškem pa je JLA (tedaj že popolnoma srbska oziroma srbsko-črnogorska vojska) po hrvaških silah z vso močjo udarila že v drugi polovici leta 1991.
Takrat je bil največji srbski ozemeljski cilj (t. i. Velika Srbija) zasedba hrvaškega ozemlja do črte Karlobag–Karlovec–Virovitica. Podobno se tudi zdaj v času vojne v Ukrajini številni sprašujejo, kolikšen del Ukrajine želi dobiti Putin. Morda je pred napadom želel dobiti vso Ukrajino (morda še vedno upa, da mu bo z vojno izčrpavanja na dolgi rok to tudi uspelo).
Razdelitev Ukrajine v korejskem slogu?
Nekateri analitiki domnevajo, da je Putin – ki je ob meji z Ukrajino zbral od 150 do 190 tisoč vojakov – želel zasesti le vzhodni in osrednji del Ukrajine (ta del je večinoma rusko govoreč in pravoslaven), zahodni del z Lvovom vred, ki je jezikovno tradicionalno večinsko ukrajinsko govoreč, versko pa deloma grškokatoliški, pa bi pustil zunaj meja svoje "Velike Rusije".
Zahod za zdaj Ukrajini pošilja predvsem lahko protioklepno in protiletalsko orožje, ki je v prvi vrsti obrambnega značaja. Ukrajina na drugi strani želi od Zahoda tudi težje in bolj napadalno orožje, kot so oklepniki ali letala Mig-29, ki jih ima Poljska, da bi lahko ruski vojski preprečila uničevalno obleganje ukrajinskih mest, ji povzročila čim težje izgube in si tako hitreje povrnila izgubljeno ozemlje. Vprašanje pa je, ali jo bo Zahod uslišal. Zdi se, da Zahod Ukrajini za zdaj pomaga v okviru dovoljene vojaške pomoči, o kateri se je Washington dogovoril z Moskvo, da bi preprečil neposredni spopad med Natom in Rusijo. Na fotografiji iz maja lani vidimo ukrajinskega vojaka, oboroženega z ameriškim protioklepnim raketometom Javelin. To orožje je Ukrajincem pomagalo pri zaustavitvi ruskih oklepnih kolon.
Še zlasti zadnje dneve na ukrajinski strani veliko govorijo o tem, da želijo Rusi ozemeljsko razdeliti Ukrajine, tako kot je korejski polotok razdeljen na Severno in Južno Korejo. Če pogledamo na ukrajinsko bojišče, vidimo, da je glavno težišče ruskih napadov zlasti na Mariupolu (ki ga nekateri primerjajo z Vukovarjem, drugi s Stalingradom in tretji z Alepom).
Bo padec Mariupola končal vojno?
Z zasedbo Mariupola bi Rusi popolnoma nadzorovali Azovsko morje in vzpostavili kopensko povezavo med Donbasom in Krimom. Kot vemo, je eden od javno razglašenih ruskih ciljev za napad na Ukrajino tudi obramba doneške in luganske republike. Verjetno si Rusi želijo obe samooklicani državi tudi uradno priključiti k Rusiji tako kot Krim leta 2014.
Vprašanje je, ali se bo ruski vojaški stroj po morebitnem padcu obkoljenega Mariupola ustavil in se bodo Rusi posvetili obrambi osvojenega ozemlja pred ukrajinsko protiofenzivo.
Dokončna ruska odpoved zasedbi Kijeva?
V tem primeru bi se Rusi odpovedali poskusu zasedbe prestolnice Kijev (od koder prihajajo poročila o ukrajinskih uspešnih protinapadih v okolici mesta in delnem ruskem umikanju) in Harkova, drugega največjega ukrajinskega mesta. Tudi Odesa bi v tem primeru bila zunaj ruskega dosega. Seveda je v tem trenutku vse to le ugibanje. Le Putin ve, kakšne bodo prihodnje ruske poteze.
60