Kako sem preživel dan v Parizu mesec dni po terorističnem napadu

Ko vrvež boemskega mesta razparajo rafali … Francija in Pariz sta 7. januarja doživela najhujši teroristični napad na svojem ozemlju, v katerem je ugasnilo 17 življenj. Prav v srcu Francije, v mestu mode, boemskih kavarn, šansonov, kabaretov in umetnosti so sredi dneva vrvež razparali rafali iz avtomatskega orožja.

Brutalni napad na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo in trije dnevi negotovosti, nasilja ter vonja po smodniku in smrti, ki so sledili prvemu napadu, so mestu pustili globoke rane.

Med obiskom Pariza pretekli teden sem na pariških ulicah začutil, kako je francosko družbo zajel strah. Na letališču Charles de Gaulle sem povečano število varnostnikov in oboroženih enot sicer pričakoval, a še mnogo bolj me je presenetil nadzor na ulicah.

Na vratih slikovite blagovnice Galeries Lafayette: "Gospod, stopite z menoj …" Kljub temu da so Parižani že prvi večer po napadih z dvignjeno glavo stopili na ulice svojega mesta in teroristom sporočili, da Pariz ni klonil in da mesto živi, pa je v francoski prestolnici še vedno mogoče čutiti napetost, veliko previdnost in tudi nekaj tesnobe.

Najvišja stopnja varnostnega protokola Vigipirate med drugim pomeni tudi to, da so oblasti v Pariz po zadnjih napadih na judovske cilje napotile kar 10 tisoč francoskih vojakov in še pet tisoč novih policistov. Med ljudmi naj bi menda bilo tudi več tajnih agentov v civilnih oblačilih, varnostniki pa so postavljeni na skoraj vsaki lokaciji, kjer je velika gostota ljudi, tudi v večjih trgovinah. Največjo prisotnost oboroženih enot je seveda mogoče čutiti na postajah metroja in ob mestnih znamenitostih.

V mestu ne želijo več tvegati. Ko sem z majhno fotografsko torbo na rami vstopil skozi steklena vrata ene od mestnih atrakcij, slikovite blagovnice Galeries Lafayette, mi je pot nemudoma zaprl varnostnik z radijsko zvezo v ušesu.

"Gospod, stopite z menoj, prosim," je sicer precej diskretno dejal varnostnik in pokazal, da želi preveriti, ali so v torbi res le fotoaparat ter objektivi.

Postal sem pozoren in na vseh vratih blagovnice sem opazil "može v črnem" s slušalko v ušesu. Najprej sem sicer pomislil, sta krivi kriva moja črna pravokotna torba in neobrita brada, a sem hitro uvidel, da so pregledi postali del nakupovalne rutine. Pa ne zaradi žeparjev, ki zdaj vse manj obvladujejo vagone in postaje metroja ter stojnice sejmišča Porte de Clignancourt onstran obvoznice, kjer človek doživi vso barvitost kultur nekdanjih kolonij in širše.

Da, to je Pariz danes, mesec dni po krvavem pohodu bratov Kouachi.

Podobno izkušnjo kot v blagovnici sem doživel tudi v preddverju salona L’Atelier Renault, čeprav smo novinarji v Pariz prišli prav zaradi svetovne premiere njihovega novega modela in smo bili kot gostje povabljeni tudi v ta slikovit avtomobilski salon. Razumem previdnost, a dejstvo je, da se kljub vsej diskretnosti varnostnega nadzora v mestu vseeno čutita napetost in strah.

Bo Charlie postal razlog za obisk mesta? Številne mestne restavracije in kavarne so še vedno polne in živijo običajno dnevno rutino. Tudi kava in rogljiček vas zaradi napadov ne bosta stala nič manj, saj je mesto še vedno polno turistov.

Strastni poljubi zaljubljenih parov, ki v mesto pridejo po svojo življenjsko romanco, pa japonski turisti v vrsti pred največjim butikom Louisa Vuittona na Elizejskih poljanah in celo napisi v ruščini, kar je mestna novost, ki je prej v Parizu nisem videval, vse to je še vedno doživetje Pariza. Računajte pa, da boste morali do nadaljnjega, ne zgolj na letališču, temveč tudi v mestu, večkrat komu pojasniti, kaj imate v torbi in kam greste.

Prizorišče zločina, francoska "točka nič" Charlie Hebdo pa je za številne celo dodaten razlog za obisk Pariza. Ta ulica bi lahko zaradi razsežnosti dogodka postala turistična znamenitost, kot je v New Yorku pokopališče dvojčkov, ki sta padla 11. septembra 2011. Taksist: Dajte no, terorista bi kar tako izgubila osebni izkaznici … So se pa tudi po pariških ulicah med ljudmi že začele širiti teorije zarote. Voznik taksija, doma iz Beograda, ki že 37 let živi in dela v Parizu ter mesto pozna do obisti, nam pove:

"Dajte no, terorista bi kar tako izgubila osebni izkaznici? Ljudje že govorijo, da za napadom stojijo tajne službe. Kdo ve? V Franciji je veliko priseljencev in vsi niso zaželeni, verjemite."