Kako je Putin pobotal Evropejce in Američane

Še pred meseci so bili odnosi med EU in ZDA na najnižji točki. Razkritja Edwarda Snowdna, nekdanjega pogodbenega sodelavca ameriške nacionalne varnostne agencije NSA, da so Američani prisluškovali tudi svojim evropskim zaveznikom, na primer nemški kanclerki Angeli Merkel, so vnesla nezaupanje in jezo v odnose med Evropejci in Američani.

Žvižgač Snowden ohladi evropsko-ameriške odnose Zaradi razkritij žvižgača Snowdna se je celo zdelo, da lahko padejo v vodo tudi pogajanja med EU in ZDA o prostotrgovinskem sporazumu. Afera Snowden oziroma afera NSA je šla pozneje v pozabo, toda šele ukrajinska kriza je znova bolj združila in poenotila Evropo in ZDA.

Rusko rožljanje z orožjem, vojaška zasedba Krima in njegova priključitev Rusiji ter kopičenje vojaštva ne vzhodnih mejah Ukrajine, ki bi lahko bili uvod v rusko invazijo na vzhodno ali celotno Ukrajino, so staro celino pahnili v največjo politično krizo po padcu berlinskega zidu. Nekateri celo govorijo o novi hladni vojni.

Strah pred ruskim medvedom Nezaupanje do Rusije je še okrepila retorika ruskega predsednika Vladimirja Putina o ščitenju Rusov, ki živijo zunaj meja Rusije. Te besede so vnesle strah in negotovost med ruske sosede, še zlasti tiste, ki imajo številčno rusko manjšino – na primer Latvija, Estonija, Moldavija in delno Litva.

Bo skušal Putin udejanjiti načrt, ki bi ga lahko v slogu Miloševića imenovali vsi Rusi v eni državi? Bo skušal celo obnoviti Sovjetsko zvezo (znano je, da je nekoč dejal, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična tragedija v 20. stoletju)? Skuša ruski vpliv raztegniti na vse države, ki so nekoč spadale v Varšavski pakt?

Spomini na rusko ekspanzijo Vse to so vprašanja, ki po izbruhu krimske krize rojijo v glavah številnih Vzhodno- in Srednjeevropejcev, še zlasti tistih, ki jih je v preteklosti tlačil ruski/sovjetski vojaški škorenj.

Baltski narodi se seveda takoj spomnijo sovjetske okupacije leta 1940, Finci vojne z Rdečo armado in izgube Karelije, Poljaki nenehnih vojn z Rusi in pokola v Katinu, Čehi in Slovaki uničenja praške pomladi leta 1968, Madžari krvavega zatrtja madžarske vstaje leta 1956, Romuni izgube Moldavije, Moldavci pa sporov s Pridnesterjem ...

Novo evropsko-ameriško zavezništvo Strah in negotovost sta tako poenotila Evropo proti Rusiji, ki je na stari celini politično dokaj osamljena – razen Lukašenkove Belorusije ruski medved zahodno od svojih meja nima nobenih zanesljivih zaveznikov.

Ruska grožnja pa je spet okrepila čezatlantsko zavezništvo med Evropo in ZDA. Američani, še vedno največja vojaška in gospodarska sila na svetu, so sicer po koncu hladne vojne bolj usmerjali svojo pozornost na druge dele sveta. V zadnjem času vse večjo vlogo pridobiva tihooceansko območje, kjer se iz dneva v dan bolj krepi Kitajska.

ZDA in njihova vloga na stari celini Putinova Rusija pa je ZDA prisilila, da se spet bolj usmerijo na staro celino. Prvič so se Američani v evropske zadeve sicer vpletli med prvo svetovno vojno, ko so z vstopom v vojno na strani antantnih sil preprečili nemško zmago.

Nato so se iz Evrope umaknili, kar je bila po mnenju številnih napaka, saj so s tem dali več možnosti za vzpon Hitlerjeve Nemčije. Tako so se morali Američani v drugi svetovni vojni vrniti v Evropo, da so lahko zavezniki zaustavili nemško ekspanzijo.

Obramba Evrope pred komunizmom Po drugi svetovni vojni se Američani niso povsem umaknili od evropskih zadev kot po prvi svetovni vojni, ampak so v okviru Nata zagotavljali neodvisnost zahodnega dela celine pred komunistično Sovjetsko zvezo.

Kot je leta 1949 dejal prvi generalni sekretar Nata, Britanec Lord Ismay: cilj Nata je, da "drži Ruse zunaj, Američane notri, Nemce pa spodaj" (izvirnik: to keep the Russians out, the Americans in, and the Germans down).

Po zlomu komunizma se je sicer zdelo, da evropsko-ameriško zavezništvo proti Rusiji ne bo več potrebno, a so zadnji dogodki spet obudili stare strahove.