Nedelja, 19. 9. 2021, 23.13
3 leta, 2 meseca
Je to skrivnost, zaradi katere so se Američani umaknili iz Afganistana?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
29
Slovo ameriške vojske iz Afganistana: general Chris Donahue, poveljnik 82. ameriške padalske divizije, je bil zadnji ameriški vojak, ki je 30. avgusta letos zapustil Afganistan. S tem se je končala dvajsetletna ameriška vojaška prisotnost v tej državi.
Američani so se iz Afganistana umaknili (tudi) zato, ker so presodili, da v 21. stoletju njihovi največji izzivalci niso verski fundamentalisti, ki želijo islamski svet vrniti v srednji vek, ampak v prihodnost usmerjeni Kitajci, ki želijo postati največja tehnološka, vojaška in gospodarska supersila na svetu.
Ko so se Američani avgusta na vrat na nos umikali iz Afganistana, so številni govorili o zatonu ZDA oziroma zatonu ameriškega imperija. Tudi kakšne besede o nevarnosti zatona zahodne civilizacije je bilo slišati. Kot da se zahodna civilizacija brani v gorah Hindukuša.
Opij in nezakoniti priseljenci iz Afganistana
V resnici dvajsetletna prisotnost zahodnih sil v Afganistanu ni preprečila nobenega krvavega islamističnega terorističnega napada na stari celini v preteklih letih (spomnimo se pariških pokolov, Nice ...). Tudi trgovina z glavnim afganistanskim izvoznim proizvodom, opijem, ni bila presekana. Da ne omenjamo, da so afganistanski nezakoniti priseljenci leta in leta prihajali v Evropo, zlasti v Nemčijo.
Včasih se tudi malce pozablja, zakaj so Američani leta 2001 sploh prišli v Afganistan. Če se vodja Al Kaide, Savdijec Osama bin Laden, v času napada svoje teroristične mreže na New York in Pentagon 11. septembra 2001 ne bi zadrževal v Afganistanu, Američani ne bi nikoli napadli te države.
Enajsti september je bil delo Arabcev, ne talibanov
Razen tega, da je odmaknjeni Afganistan od leta 1996 ponujal zavetje bin Ladnu, ni imel nikakršne večje vloge v napadih. Niti eden od devetnajstih samomorilskih napadalcev ni prihajal iz Afganistana, ampak so bili vsi Arabci. Petnajst jih je bilo bin Ladnovih sodržavljanov (pa zaradi tega Američani niso napadli Savdske Arabije), dva sta bila iz Združenih arabskih emiratov ter po eden iz Libanona in Egipta.
Afganistanu nekateri pretirano pravijo pokopališče imperijev. Res je, da je bil Afganistan zaradi svoje odmaknjenosti in zaostalosti pretrd oreh za številne imperije, ampak težko rečemo, da je imel poraz v Afganistanu leta 1919 kakršenkoli vpliv na propad britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Tudi neuspeh sovjetske Rdeče armade, ki se je vojskovala v Afganistanu v letih 1979−1989, ni bil glavni razlog za propad komunizma in razpad Sovjetske zveze. Verjetno tudi ni pričakovati, da bi spodleteli poskus izgradnje države v Afganistanu imel kakšen usodni vpliv na ZDA.
Egipčan Mohamed Ata, s 33 leti najstarejši med njimi, je bil tudi njihov kolovodja. Bolj kot Afganistan, kjer so se napadalci morda le za kratek čas mudili na osnovnem vojaškem urjenju, je bil pri pripravi napada pomemben Hamburg. Tu je delovala tako imenovana hamburška teroristična celica z Mohamedom Ato na čelu.
Američani bin Ladna zaman iskali v Afganistanu
Ko se je po napadu Američanov in njihovih zaveznikov talibanska oblast sesula kot hišica iz kart, je bin Laden morda že bil na varnem pred Američani, v sosednjem Pakistanu. Vsekakor je moral že nekaj časa pred svojo smrtjo maja 2011 živeti v tej državi. Malo verjetno, da pakistanska oblast v Islamabadu, ki je bila na papirju ameriški zaveznik, tega ni vedela.
Američani so po (začasnem) padcu talibanov z oblasti ostali v Afganistanu, menda zaradi tako imenovane izgradnje države. Morda pa je trajnejša zasedba Afganistana že bila del priprav na strmoglavljanje Sadama Huseina (kot del nekakšnega geopolitičnega utrjevanja Američanov v bližini Perzijskega zaliva in v soseščini Irana) leta 2003.
Dolgoletne napovedi umika iz Afganistana
Že demokrat Barack Obama, ki je januarja 2009 v Beli hiši zamenjal Georgea Busha mlajšega, "osvajalca" Afganistana in Iraka, si je za cilj zadal umik iz Afganistana. Tu pa so vse bolj krepili talibani. Tudi Donald Trump, ki je nasledil Obamo, je napovedal konec med Američani nepriljubljene "neskončne vojne" v Afganistanu.
Njegova administracija je s talibani v Dohi 29. februarja lani tudi podpisala mirovni sporazum (beri: sporazum o umiku ameriških enot). Piko na i, ne meneč se za ugovore, je dal na koncu veteran ameriške politike Joe Biden.
Afganistan je po podatkih Združenih narodov daleč največji proizvajalec opija na svetu (pokriva več kot osemdeset odstotkov svetovnega trga). Pridelava opija z makovih polj naj bi predstavljala enajst odstotkov afganistanskega BDP in zagotavljala 120 tisoč delovnih mest. Leta 2000 so talibani s prepovedjo pridelave maka skoraj zadušili proizvodnjo opija, po letu 2001 pa je ta ponovno začela rast, največ na področjih, ki so jih nadzorovali talibani.
Morda bi do ameriškega umika iz Afganistana prišlo že nekaj let prej, če ne bi po letu 2013 prišlo do vzpona Islamske države in z njo povezanih islamističnih terorističnih napadov po vsem svetu. V tem primeru bi umik Američanov res bil videti kot umik pred svetovnim islamističnim valom. Zdaj, ko je Islamska država kot ozemeljska politična tvorba v Siriji in Iraku uničena (vprašanje je seveda, ali je za vedno), je tudi umik lažje izpeljati.
Kitajski vzpon v senci ameriških "neskončnih vojn"
Ko so Američani leta 2001 napadli Afganistan, je znani, zdaj že pokojni nemški novinar Peter Scholl-Latour grajal napad, češ da Američani nimajo izhodne strategije in da bo imela od tega korist samo Kitajska. Težko mu je oporekati.
Izhodne strategije res ni bilo, pa tudi Kitajska se je v tem času okrepila, čeprav strogo gledano njen vzpon ni bil vzročno povezan z ameriškim posredovanjem v Afganistanu. Leta 2001, ko so Američani napadli Afganistan, je bil kitajski bruto domači proizvod nekaj manj kot 1.340 milijard ameriških dolarjev, zdaj pa je več kot desetkrat večji.
Leta 2001 je bilo kitajsko gospodarstvo po moči šesto na svetu, zdaj je drugo največje na svetu. Medtem ko so zahodni vojaki z Američani na čelu afganistanske ženske (zdaj vidimo, da neuspešno) osvobajali od patriarhalne oblasti njihovih očetov, mož in bratov, je Kitajska gospodarsko prehitela Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo in Japonsko.
Kitajci samozavestno korakajo v prihodnost
Medtem ko je cilj islamskih fundamentalistov svoje države in islamski svet nasploh miselno zadržati v preteklosti ali ga tja vrniti (če se je kakšna islamska država le preveč družbeno modernizirala), so Kitajci zakorakali v prihodnost. Ne ubadajo se s tem, kako ženske v javnosti zakriti od glave do pete in kako čim bolj zvesto slediti verskim naukom iz sedmega stoletja, ampak s tem, kako postati največja tehnološka, znanstvena, gospodarska in vojaška sila na svetu.
Demografija in nafta. To sta glavni orožji islamskega sveta proti Zahodu v zadnjih desetletjih. Nafta postaja vse manj učinkovito protizahodno orožje, med drugim zaradi ameriškega črpanja nafte iz skrilavcev s pomočjo hidravličnega lomljenja in krepitve zelenih tehnologij na področju avtomobilizma (te bodo verjetno z naraščanjem števila električnih avtomobilov še pomembnejše). Migracije pa, zlasti v Evropi, še vedno krepijo delež muslimanskega prebivalstva.
Namesto boja proti islamskim fanatikom v gorah Hindukuša ter prelivanja krvi ameriških fantov in deklet za šolanje Afganistank so se Američani zdaj pragmatično odločili, da bodo večino svojih naporov pri varovanju svojih strateških nacionalnih interesov usmerili proti Kitajski.
Islamizem bolj ogroža Evropo kot ZDA
Tako imenovana Četverica (Quad v angleščini), to je zveza ZDA, Japonske, Avstralije in Indije, je začetek teh naporov. Tudi tesnejše protikitajsko združevanje angleško govorečih držav (ZDA, Velike Britanije in Avstralije) v novopečeno vojaško zavezništvo Aukus je prav tako del te zgodbe.
Nevarnosti islamskega fundamentalizma seveda ne gre podcenjevati. A zemljepisno gledano je to nevarnost, ki bolj grozi Evropi kot ZDA. Američani ne mejijo na islamske države, evropske države pač. Po svoje je umik Američanov skrb vzbujajoča novica tudi za Rusijo, saj lahko negativno vpliva na položaj v muslimanskih srednjeazijskih državah nekdanjega sovjetskega prostranstva.
Sajgon leta 1975 in Kabul leta 2021
Pri umiku Američanov iz Kabula so se pojavile primerjave s helikopterskim brezglavim umikom osebja ameriškega veleposlaništva in ameriških državljanov iz Sajgona aprila 1975, ko so gverilci Vietkonga in severnovietnamski vojaki v siloviti ofenzivi prodrli v južnovietnamsko prestolnico (zdaj se mesto imenuje Hošiminh). A podobnost je varljiva.
Ameriški predsednik Joe Biden je neomajno stal za svojo odločitvijo o umiku iz Afganistana, čeprav so nanj letele graje tako desne kot z leve strani ameriškega političnega in medijskega prostora. Grenak priokus njegovemu umiku iz Afganistana je na koncu dal samomorilski teroristični napad Islamske države Horasana na kabulskem letališču, ki je med drugim zahteval življenja trinajstih ameriških vojakov. Vse skupaj je v dvajsetih letih v Afganistanu izgubilo življenje 2.461 ameriških vojakov. Najbolj črn dan za Američane je bil 6. avgust 2011, ko so talibani sestrelili ameriški helikopter. Takrat je umrlo 30 ameriških vojakov, med njimi 22 komandosov.
Leta 1975 so bile ZDA geopolitično gledano v večjih težavah. Istega leta so namreč komunisti prišli na oblast tudi v sosednjem Laosu in Kambodži. Glede na to, da je v Burmi oziroma Mjanmaru že leta 1962 vojska uvedla socialistično diktaturo, je bil skoraj ves Indokitajski polotok (izjemi sta bili Tajska in Malezija) radikalno socialistični.
Strah pred socialistično diktaturo v Indiji
Leta 1975 je v Indiji izredne razmere uvedla Indira Gandi, zaradi česar so se pojavili strahovi, da bo ta velika država postala še ena socialistična diktatura (izredne razmere so bile odpravljene leta 1977). Poleg tega je v Afganistanu leta 1973 z državnim udarom oblast prevzel promoskovski Mohamed Daud Kan, v sosednjem Iranu pa je bila oblast proameriškega šaha Mohameda Reze Pahlavija na vse bolj trhlih temeljih.
Marksisti so bili na pohodu tudi v Afriki. Leta 1975 so prevzeli oblast v dveh nekdanjih portugalskih kolonijah – Mozambiku in Angoli. Njihova nekdanja kolonialna gospodarica Portugalska pa je leto poprej doživela vojaški udar levičarskih častnikov, tako imenovano revolucijo nageljnov. Obstajala je celo nevarnost, da na Portugalskem prevzame oblast radikalna levica. Tej je novembra 1975 spodletel poskus državnega udara.
Hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo ter Kitajska
Leta 1975 so bile ZDA sredi hladne vojne s komunistično Sovjetsko zvezo. To je bilo tekmovanje dveh ideoloških blokov, pri čemer je bil komunistični v ofenzivi.
Kitajski je v polpretekli zgodovini dvakrat uspelo geopolitično izkoristiti svetovna razmerja moči v slogu pregovora, da "kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima". Prvič v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ji je v času hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo uspelo izkoristiti zavezništvo z Američani za vstop v Združene narode in Varnostni svet Združenih narodov. Drugič je tiho in potrpežljivo krepila svojo moč v senci ameriške vojne proti terorizmu in ameriškega boja proti osi zla (Severna Koreja, Iran in Irak). Poleg tega je tudi izkoristila globalizacijo in deindustrializacijo zahodnih držav.
Sreča za ZDA, ki jih je med letoma 1973 in 1975, tako kot druge zahodne države, pestila huda stagflacijska recesija, je bila, da je arhitekt umika ameriške vojske iz Vietnama, predsednik Richard Nixon (tega je leta 1974 odnesla afera Watergate), v letih 1971−1972 skoval ameriško-kitajsko zavezništvo in tako zabil klin med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Taisto komunistično Kitajsko, ki je zdaj glavni izzivalec ZDA. Temu bi lahko rekli ironija zgodovine.
29