"IS nas ne sovraži zaradi tega, kar počnemo, ampak zaradi tega, kar smo."

V zvezi s petkovimi terorističnimi napadi v Parizu in stanjem, v katerem se je znašla Francija ter z njo vsa Evropa, smo se pogovarjali z Rolandom Freudensteinom, direktorjem za raziskave javnih politik v centru za evropske študije Wilfried Martens iz Bruslja. Področja njegovega raziskovanja in objav so evropska integracija, mednarodna varnost, globalna demokracija ter spremembe na Bližnjem Vzhodu.

Francoski voditelji so dejali, da je Francija v vojni. Kakšna vojna je to? To je vojna nove vrste: od znotraj in od zunaj, predvsem pa usmerjena proti našim vrednotam (svobodi izbire, svobodi izražanja, strpnosti itd.) in zastavljena dolgoročno. Džihadistični terorizem ni nov, je pa s pariškimi napadi dosegel nove razsežnosti.

Namesto o posameznih terorističnih napadih bi zato raje govoril o vojni. Uporabi te besede se ne bi smeli izogibati le zato, ker smo v zadnjih desetletjih nehali razmišljati o teh kategorijah. Evropa se mora boriti na več ravneh: vojaško v Siriji in Iraku, s protiterorističnimi akcijami v EU in njenih državah članicah ter s preventivo in deradikalizacijo v svojih družbah.

IS pravi, da so napadi odziv na francosko vmešavanje v Siriji. Na nasilje so se odzvali z novim nasiljem. Bodo to bitko lahko dobili na vojaški ravni? Sobotna izjava IS se res sklicuje na francoske vojaške operacije. A če pogledate na napade, ki si jih je zamislila in izvedla IS v zadnjih letih, so bili ti prav tako uperjeni proti svobodi izražanja in proti Judom. Konec koncev nas IS ne sovraži zaradi tega, kar počnemo, ampak zaradi tega, kar smo. Tako nimamo izbire: moramo se boriti.

Vprašanje zato ni, ali to bitka lahko dobimo vojaško. Vprašanje je, ali lahko zmagamo brez uporabe moči. Jasen odgovor je ne! Uporabiti bomo morali vrsto sredstev: vojaška, civilna, pravna in politična.

Kaj je šlo v preteklosti narobe? Evropska migracijska in integracijska politika? Smo zagrešili mi? Čeprav je bila integracija muslimanov pogosto uspešna, je bila v nekaterih primerih tudi zgrešena. Nismo si dovolj prizadevali, da bi preprečili nastanek "vzporednih družb" – sosesk v naših mestih, v katerih so naše temeljne ustavne vrednote sistematično kršene.

Izboljšati moramo možnosti za mlade ljudi v teh okoljih in se veliko bolj osredotočiti na vrednote v šolah. Islam ni boljši ali slabši od preostalih verstev, a ne moremo reči, da ta terorizem nima nič opraviti z islamom. Gre za posebej nevarno različico islama. To kaže na to, da morajo islamske skupnosti – imami in verujoči – postati bolj odgovorne pri sodelovanju s policijo in preprečevanju radikalizma.

Zakaj je toliko ekstremistov ravno v Parizu, Franciji oziroma v Bruslju? Francija in Belgija sta v zadnjih desetletjih razvili precej "vzporednih družb". Prav iz njih so teroristi rekrutirani in v njih najdejo logistično podporo. Tudi v Nemčiji in Italiji so velike priseljene skupnosti muslimanov, a so manj zaprte "vzporedne družbe". Britanija in Nizozemska sta nekje vmes. V igri je veliko dejavnikov, kot na primer vrsta islama v državah izvora (turška populacija je bolj sekularna od tiste v Alžiriji ali Pakistanu), odvisno pa je tudi od stopnje pripadnosti, ki se zdi posebej visoka v Franciji in Belgiji.

Ko pravite, da nas IS sovraži zaradi tega, kar smo, kaj imate v mislih? Kaj sovražijo in zakaj? Moramo ob tem biti tudi samokritični? Po njihovem mnenju živimo po zakonih, ki jih je postavil človek, ne pa po zakonih boga. Že samo zaradi tega nas je po njihovih pravilih treba pobiti. Poleg tega pa si privoščimo vse vrste ravnanj, ki jih je bog prek svojega preroka označil za nečista, kot so svobodna ljubezen, pitje alkohola, petje in ples. Zaradi vsega tega si zaslužimo nasilno smrt. Kar je še slabše, v napoto smo jim pri kalifatu, ki se mora po njihovem mnenju hitro širiti. (Več o tem v članku v angleščini.)

Vse to nima nič ali zelo malo skupnega s tem, kar bi lahko šteli za "napake Zahoda". Po drugi strani je seveda razlog, zakaj je za IS preprosto rekrutirati mlade iz priseljenih skupnosti (in nekaj konvertitov), to, da apelirajo na frustracije in zamere. A to je dolga debata in običajno sta za zamero potrebna dva.

Kako torej končati sovraštvo? Svojih vrednot verjetno ne bomo opustili ne mi ne oni. Seveda njihovega mnenja ne bomo mogli hitro spremeniti. Zato se vse osredotoči na vprašanje: mi ali oni? Vmes je zelo malo. In rešitev žal ne bo prišla brez veliko ubijanja in umiranja. Vse drugo so pacifistične sanje.

Kako dolgoročno omejiti moč ekstremistov? Ko je Zahodu uspelo omejiti terorizem v Afganistanu, je izbruhnil v Siriji. Zdi se, da se ta zgodba ne bo nikoli končala. Res je tako, a če se vdamo, smo pogubljeni. Ta vojna bo morda trajala desetletja. To postaja nova normalnost. V njej pa bomo morali ostati humani.

Če smo samokritični, politika Zahoda do Severne Afrike in Bližnjega vzhoda je pogosto zasledovala lastne interese in ni bila vedno pravična. Kako to spremeniti? Če se zdaj ozremo, je res, da je bila naša politika do teh držav polna napak. A pokažite mi močno državo, ki nikoli ne naredi napake. Politika je sestavljena iz težkih odločitev. Hočemo stabilnost ali demokracijo? Islamistično "demokracijo" ali sekularno demokracijo? Naj avtokratom pomagamo (Egipt) ali jih rušimo (Libija)?

Napake bodo gotovo. A Zahod je edina civilizacija, ki o teh napakah kritično razpravlja in se želi iz njih učiti. Malo samokritike tudi v muslimanskem svetu morda ne bi bila slaba ideja (prim. poročilo o človeškem razvoju v arabskem svetu iz leta 2002). Dvoje je jasno: tudi v prihodnosti bomo sprejemali slabe odločitve, a še naprej bomo iskali pravo pot.