Petek, 23. 6. 2023, 17.18
10 mesecev, 2 tedna
Hude nesreče podmornic #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,46
Ob tragičnem koncu pogrešane podmornice Titan, ki je med spustom do razbitin legendarnega Titanika najverjetneje doživela pogubno izgubo tlaka in implozijo, umrlo pa je vseh pet potnikov, smo se spomnili nekaterih najhujših in najodmevnejših podmorniških nesreč. Za vse si oglejte zgornji videoposnetek.
Kursk
Ker se je nesreča zgodila v polpretekli zgodovini, je Kursk za mnoge še danes sinonim za jekleno krsto na dnu morja. Podmornica Kursk, 154 metrov dolgo plovilo na jedrski pogon razreda Oscar II in ponos ruske mornarice, je 12. avgusta 2000 potonila med vojaško vajo v Barentsovem morju. Brodolom sta povzročili dve eksploziji torpedov, enega "slepega", namenjenega vojaški vaji, in od pet do sedem pravih. Na krovu Kurska je bilo 118 članov posadke, nesreče ni preživel nihče.
Ruski uradniki in visoki pripadniki mornarice so za nesrečo Kurska sprva okrivili podmornico zveze Nato, vendar dokazov za to niso pokazali nikoli, prav tako pa jim ni uspelo naplahtati niti ruskih državljanov. Veliko zaslug za to so imeli večinski mediji, ki takrat še niso bili pod nadzorom kremeljskega aparata in so bili zato zelo kritični do odziva ruskih oblasti na nesrečo Kurska.
Tragedijo 108 metrov pod gladino Barentsovega morja je v prvi vrsti zaznamoval predvsem katastrofalen odziv ruske vojske in vladajoče politike. Izkazalo se je, da je bila ruska mornarica izredno nepripravljena na dogodek takšne razsežnosti, saj so razbitino Kurska, v kateri je bilo po eksplozijah ujetih še okrog 23 mornarjev, iskali kar 16 ur, nato pa nanjo v štirih dneh večkrat neuspešno poskusili pritrditi potapljaške zvonove, ki bi ujetim članom posadke morda omogočili pobeg.
Ruska politika je javnosti medtem več dni lagala o resnosti situacije in večkrat zavrnila pomoč, ki so jo ponujale druge države, med drugim Velika Britanija, Norveška, Francija, Nemčija, Izrael. Šele peti dan po zadnjem potopu Kurska je Vladimir Putin sprejel pomoč britanskih in norveških potapljačev, ki pa so skupaj z ruskimi kolegi lahko le potrdili, da nesreče ni preživel nihče.
Razbitina Kurska v pristanišču v Rosljakovem. Kursk so z morskega dna dvignili maja 2001.
Ruski odvetnik Boris Kuznecov, ki je zastopal družine 55 umrlih članov posadke Kurska, je petnajst let po tragediji odziv ruskih oblasti na nesrečo podmornice označil za prvo laž Vladimirja Putina oziroma njegovega režima. Kuznecov, ki se je po tem, ko so ga v Rusiji zaradi kritične drže do oblasti začeli kazensko preganjati, preselil v Združene države Amerike, je leta 2015 za Radio Free Europe dejal:
"Laži so se začele s potopom Kurska. Ko je podmornica potonila, se je ruska vlada začela vmešavati v pravne sisteme, začelo se je podjarmljanje organov pregona, do ruske oblasti kritičnih državnih medijev . Če se ozremo nazaj, se je proces razkroja demokracije v Rusiji začel s Kurskom."
Takrat še novopečeni ruski predsednik Vladimir Putin je v času nesreče podmornice Kursk počitnikoval v svoji vili ob Črnem morju.
USS Tresher
USS Thresher, takrat ena od najnaprednejših jedrskih podmornic ameriške mornarice, je potonila 10. aprila 1963 v Atlantskem oceanu severovzhodno od ZDA. Šlo je za prvo izgubo jedrske podmornice v zgodovini, še danes pa velja za najbolj smrtonosno podmorniško nesrečo v času miru. Umrlo je kar 129 članov posadke. Več žrtev, 130, je zahtevala samo nesreča francoske podmornice Surcouf, ki je leta 1942 med drugo svetovno vojno trčila z ameriško tovorno ladjo.
Nesreča USS Thresher se je zgodila med rutinskim preizkusom, ko je zaradi slabega spoja v sistemu za prečrpavanje morske vode ta začela vdirati v notranjost podmornice, kar je povzročilo kratek stik v električni napeljavi in posledično izgubo nadzora nad deli podmornice, ki so bili nadzorovani elektronsko.
Sledil je učinek snežne kepe – posadka podmornice naj bi bila premalo izurjena in izkušena za odločen odziv na vdiranje vode, kar je postopoma vodilo v nadaljnje okvare komponent podmornice. Ključna je bila okvara balastnih rezervoarjev, kar je povzročilo, da je podmornica nenadzorovano tonila. Smrt mornarjev je najverjetneje povzročila implozija podmornice na globini približno 730 metrov, vsi člani posadke so umrli v trenutku. Razbitine podmornice ležijo na dnu Atlantika na globini približno 2.600 metrov.
K-129
Brodolom sovjetske podmornice na jedrski pogon K-129 sta ob kar 83 smrtnih žrtvah zaznamovali predvsem globina, na kateri ležijo njene razbitine, potonila je namreč na globino več kot pet kilometrov, in pa tako rekoč filmska zgodba, ki se je odvila šest let po nesreči.
Ladja USNS Glomar Explorer, pred tem Hughes Glomar Explorer. Imenuje se po ameriškem izumitelju in milijarderju Howardu Hughesu, ki je tudi financiral Projekt AZORIAN.
Ameriška obveščevalna agencija CIA je leta 1974 pod krinko globokomorskega vrtanja namreč izvedla operacijo Projekt AZORIAN, katere cilj je bil iz globin Tihega oceana izvleči razbitino sovjetske podmornice. Na gladino oceana jim je uspelo potegniti približno tretjino podmornice – preostanek se je odlomil in znova potonil. Projekt AZORIAN kljub temu velja za relativno uspešnega, saj so se ZDA med drugim polastile dveh sovjetskih jedrskih torpedov in pridobile vpogled v sovjetsko podmorniško tehnologijo.
Skoraj nemogoča "prometna nesreča", vojska je prikrila njene prave razsežnosti
Francosko obrambno ministrstvo je 6. februarja 2009 medijem razkrilo, da se je njihova jedrska podmornica razreda Triomphant med rutinsko patruljo v vodah Atlantskega oceana pred tremi dnevi zaletela v neznan predmet. Najverjetneje je šlo za potopljen ladijski zabojnik, so takrat poročali francoski mediji.
Vojaški podmornici sta imeli v času trčenja na krovu vsaka po 48 jedrskih bojnih glav. Mornarici Velike Britanije in Francije sta sicer zatrdili, da v nobenem trenutku ni bilo nevarnosti, da bi prišlo do poškodb ali izgube oborožitve katere od podmornic. Na fotografiji podmornica HMS Vanguard, ki pluje že od leta 1992.
Da je bil zabojnik v resnici druga jedrska podmornica britanske izdelave, natančneje HMS Vanguard S28, je šele čez deset dni čisto mimogrede razkril takratni poveljnik britanske mornarice Jonathon Band.
Trčenje podmornic Triomphant in Vanguard je bilo zelo mehko, poškodovan pa ni bil nihče, sta takrat zatrdili vojski obeh držav. Če bi morali s prstom pokazati na nekoga, potem so bili za trčenje krivi Francozi, saj je bil Triomphant tisti, ki se je od zgoraj zaletel v drugo podmornico.
A valjenje krivde je bilo nesmiselno, saj podmornici druga druge preprosto nista videli. V času nesreče sta obe namreč najverjetneje uporabljali samo pasivni sonar, instrument za zaznavanje morebitnih bližnjih objektov z uporabo zvoka.
Po nesreči sta se obe podmornici vsaka v svojo domačo bazo vrnili brez pomoči vlačilcev. Večjo škodo je pri trčenju utrpela britanska podmornica. Najbolj je bil poškodovan njen stolp (struktura, ki ob dvigu podmornice proti površju najprej prebije gladino vode), saj je francoska Triomphant trčila naravnost vanj.
William McNeilly, nekdanji inženir na krovu britanskih jedrskih podmornic razreda Trident, med katere spada tudi HMS Vanguard, je leta 2015 razkril, da je britanska mornarica javnosti zamolčala prave razsežnosti nesreče, ki bi se v resnici lahko končala katastrofalno.
McNeilly je v dokumentu, ki ga je objavila spletna stran Wikileaks, citiral enega od oficirjev, ki je bil na krovu HMS Vanguard v času trčenja s francosko podmornico:
"Mislili smo: To je to. Vsi bomo umrli. Francoska podmornica je s sprednjega dela naše utrgala velik kos in povzročila, da so komore s s stisnjenim zrakom prosto visele s plovila in udarjale po njegovih zunanjih stenah. Če bi razneslo samo eno od njih, bi to lahko sprožilo verižno reakcijo, zaradi katere bi potonili na dno oceana. Mornarica je ta podatek poskusila prikriti. Takrat so nam prvič prepovedali uporabo osebnih elektronskih naprav s kamero, da kdo ne bi fotografiral pravih posledic nesreče."
Preberite tudi:
