Petek, 13. 6. 2014, 17.34
8 let, 7 mesecev
Hrvaška postaja pomembna strateška partnerica ZDA
To naj bi po pisanju hrvaškega časnika Jutarnji list potrdili na delovnem kosilu v Varšavi, kjer je hrvaški predsednik Ivo Josipović sedel poleg ameriškega predsednika Baracka Obame. V luči ukrajinske krize sta govorila prav o hrvaški podpori ZDA pri zagotavljanju bolj razpršene oskrbe EU s plinom. Obama je dejal, da morajo Rusijo ustaviti pri energetski širitvi. Dodal je še, da se bo ameriška administracija močno bojevala proti evropski odvisnosti od ruskega plina in širjenju ruskih plinskih in naftnih naložb v Evropi.
Da Hrvaška resno dela na ohranjanju energetske linije Jadran–Baltik, kažejo načrti državnega podjetja Plincro o gradnji glavnega tranzitnega plinovoda Zlobin–Bosiljevo–Sisak–Kozarac–Slobodnica. Gre za strateški plinovod, ki bi povezoval terminal za utekočinjen zemeljski plin (LNG) na otoku Krku z že zgrajenim plinovodom Slobodnica–Donji Miholjac–Madžarska in se dalje navezal na plinovod Baltik–Jadran oziroma bi se povezal s plinskim terminalom na Poljskem. Gradnja zadnjega se bliža koncu.
Naslednji poskus je bila ruska želja, da sodeluje pri gradnji plinskega terminala na Krku. Ponovno je bil hrvaški političen odpor močnejši. Pritiski so nekoliko popustili z vstopom Hrvaške v Nato, nato pa je Rusija znova poskusila pred vstopom Hrvaške v EU. Tokrat v povezavi z gradnjo Južnega toka.
Najnovejši ruski poskus še traja. Plinski gigant Gazprom želi odkupiti lastniški delež MOL v Ini. Medtem ko ZDA nikoli niso pokazale resnega zanimanja za nakup Ine in so povsem spregledale Gazpromov pohod v Srbijo, je ukrajinska kriza položaj obrnila na glavo. Obamova administracija je z razpršitvijo oskrbovalnih energetskih poti odločena narediti konec ruski energetski prevladi v Evropi.
Ameriški interes za jadranska naftna polja je predvsem strateški, šele nato ekonomski, so prepričani poznavalci. Vlada ZDA namreč tu vidi izvrstno priložnost, da se naftne družbe, s tem pa tudi politika, utrdijo na Jadranu in na ta način pokažejo svoj pravi interes za regijo.
Pod hrvaškim morjem naj bi bilo 70 milijonov sodčkov surove nafte in 2,6 milijona kubičnih metrov plina. To za velike ameriške proizvajalke nafte in plina zagotovo ni dovolj velik izziv, da zaženejo vso potrebno mehanizacijo za iskanje in črpanje energentov.