En mesec po britanskem referendumu o članstvu v Evropski uniji: kaj se dogaja?

Začne se že z vprašanjem, kaj pomeni "spoštovati voljo ljudstva". Če gledamo rezultate na ravni celotnega Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, bo ta država zapustila Evropsko unijo. Med otoškimi politiki najbrž ni junaka, ki bi si upal narediti karkoli neposrednega, kar bi temu nasprotovalo.

Igor Šoltes: Če bo Slovenija samo gledala, na kateri vlak bi šla, bo ostala na peronu

Volja ljudstva je tudi na Škotskem in Severnem Irskem, a je ta drugačna kot v Angliji

Na Škotskem in Severnem Irskem je bila volja ljudstva drugačna. Škotska je dala zelo jasno vedeti, da želi biti del Evropske unije in da bi odhod Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije ponovno aktualiziral referendumsko vprašanje obstoja Škotske v Združenem kraljestvu. Tako gotovo ne preseneča, da je bila med prvimi, s katerimi se je nova britanska premierka Theresa May želela srečati kmalu po nastopu svojega položaja, prav škotska premierka Nicola Sturgeon in da se je kmalu zatem odpravila najprej v Berlin, potem pa še v Pariz.

Brexit in irski paradoks

Na Irskem oziroma Severnem Irskem razmere dodatno zapleta določilo belfastske mirovne pogodbe iz leta 1998, po katerem ne obstajajo pogoji za vzpostavitev mejnih prehodov med Republiko Irsko in Severno Irsko, a v primeru odhoda Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske postaja irska razmejitvena črta med članico Irsko in bodočo nečlanico Združenim kraljestvom zunanja meja Evropske unije, kjer bi Evropska unija zagotovo želela postaviti mejne prehode in mejni nadzor.

Belfastska pogodba iz leta 1998 je ukinila mejne prehode med Severno Irsko, ki je del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, in Republiko Irsko. Kaj se bo zgodilo, ko bo ta most med dvema Irskama postal zunanja meja Evropske unije?

Nasprotniki mejnega nadzora na medirski meji se sklicujejo na dejstvo, da ne Irska ne Združeno kraljestvo nista del schengenskega sporazuma in da že zato ni nujno uvajati mejnih prehodov med dvema Irskama. Dodajajo, da ima Evropska unija zunanjo mejo tudi s Švico in Norveško, pa tam vendarle ni običajnih mejnih prehodov. Toda z željo po odhodu iz Evropske unije je Združeno kraljestvo v novem položaju, v katerem bi se bilo treba o prostem pretoku ljudi z Evropsko unijo šele dvostransko dogovoriti.

Paradoks prostega pretoka ljudi

A prav prosti pretok ljudi med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom je pravzaprav grožnja z migrantskimi množicami z evropske celine, tema, na kateri so zagovorniki brexita dobili veliko podpornikov in od katere najbrž ne bodo zlahka odstopili. In to kljub jasnim namigom z evropske celine, da Združeno kraljestvo ne more računati na prost dostop do evropskega trga, če ga ne bo spremljal tudi prost pretok oseb. Če bodo v to na Otoku privolili, se bodo s tem zagovorniki brexita odpovedali enemu od glavnih argumentov svoje kampanje.

Britanska premierka Theresa May in nemška kanclerka Angela Merkel: ali bo nasmeh na njunih obrazih ostal, tudi ko bodo stekla pogajanja o odhodu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije?

Mrzlo, vroče, mlačno

To so le nekateri od zapletov, o katerih vsi, ki so se opredelili za odhod Združenega kraljestva, niso razmišljali oz. niso hoteli razmišljati. V mesecu po referendumu so iz Londona in Bruslja prihajali nasprotujoči si namigi in sporočila.

Zdaj že nekdanji britanski premier David Cameron je sprva dejal, da bo odstopil oktobra, a je vendarle svoje mesto Theresi May prepustil že 13. julija.

Iz Bruslja, morda še glasneje iz Berlina, so sprva zahtevali, naj se razdružitveni proces začne čim prej, zdaj pa prav iz Berlina že slišimo bolj pomirjajoče tone, češ da se morata obe strani dobro pripraviti. Toda francoski predsednik Francois Hollande še naprej zagovarja hiter začetek postopka.

Združeno kraljestvo se je, povsem razumljivo, odpovedalo svojemu rotirajočemu šestmesečnemu terminu za predsedovanje Evropski uniji, ki bi se moralo začeti s prvim dnem leta 2017. S tem so se izognili navzkrižju interesov, a so obenem nakazali, da 50. člena Lizbonske pogodbe najverjetneje ne bodo aktivirali še letos. S to aktivacijo začne teči dvoletni rok za razdružitev in šele takrat, kot je dala jasno vedeti nemška kanclerka Angela Merkel, se lahko začnejo resni in uradni pogovori o odhodu Združenega kraljestva iz EU.

Funt počasi vendarle leze navzgor

Umirjanje strasti in okrevanje od šoka se pozna tudi na vrednosti britanskega funta. Že res, da mora prehoditi še kar nekaj poti do predreferendumskih vrednosti proti evru in dolarju, a pomembno je, da se je odlepil od dna, kamor je potonil kmalu po objavi rezultatov. Zdaj sicer počasi, a vendarle zanesljivo ponovno pridobiva vrednost.

Prav tako, vsaj za zdaj, ni več slišati napovedi velikih bank in finančnih ustanov o odhodu iz Londona. Vse je odvisno od tega, o kakšnem obsegu prostega pretoka se bosta Bruselj in London dogovorila v dveh letih po londonski aktivaciji 50. člena Lizbonske pogodbe. Pravzaprav so vse možnosti še odprte, od sovražne ločitve do ohranitve trenutnega stanja, pa če se zdi to še tako malo verjetno.

Ni vzorca, ni zgleda, ni mogočih primerjav

Čeprav se nekateri spogledujejo z različnimi modeli, ki jih ima Evropska unija s posameznimi nečlanicami, je – tudi zaradi dozdajšnjih izkušenj članstva Združenega kraljestva, za katero so veljale nekatere izjeme, na katere drugi niso smeli niti pomisliti – najverjetnejši izid popolnoma nov in povsem specifičen dogovor.

Če Evropski uniji in Združenemu kraljestvu ne bo uspelo doseči dogovora, ki zadovoljil obo strani, je zelo verjetno, da bo Otok poskušal privabiti velika svetovna podjetja z davčnimi spodbudami in ugodnostmi ter drugimi priboljški mimo bruseljskih predpisov, svojo trgovino pa preusmeriti predvsem na Skupnost narodov (Commonwealth). Ta scenarij za konkurenčnost evropskih članic gotovo ni privlačen.

Če Združenemu kraljestvu ne bi uspelo doseči ugodnega trgovinskega in gospodarskega dogovora z Evropsko unijo, bi lahko Otok z davčnimi ugodnostmi in drugimi ukrepi mimo bruseljskih predpisov poskusil ustvariti privlačno okolje za finančne ustanove in multinacionalke kljub izgubi zdajšnje evropske identitete londonskega finančnega središča City in prostega dostopa do osemindvajseterice. Na fotografiji: Bank of England.

Kar je dobro za City, ni nujno dobro za britansko podeželje

A kar je videti dobro za londonski City, ki bi mu tako morda uspelo pritegniti še več finančnih ustanov, ni nujno dobro za podeželje. Več kot polovica izvoza Združenega kraljestva gre namreč prav v Evropsko unijo in tega ne bo mogoče nadomestiti čez noč.

Negotovost torej ostaja, a ne le v Združenem kraljestvu. V prihodnjih dveh letih se tudi v Evropi vzdušje lahko spremeni, kar je razlog več za to, da Otočani ne hitijo (več) z aktivacijo 50. člena Lizbonske pogodbe, ki bo uradno odprla dvoletno obdobje za njihovo razdružitev. Brexit pomeni brexit, so vztrajni britanski politiki, tudi Mayeva, ki je sama zagovarjala nadaljevanje članstva v Evropski uniji. Kakšen bo odhod in iz kakšne Evrope, pa ostaja neznanka. Nič čudnega, da nekateri analitiki brexit opisujejo kot najpomembnejši dogodek za Evropo od padca mednemškega in berlinskega zidu leta 1989.