Države morajo dojeti, da lahko krizo premagamo le skupaj

Se bo Evropska unija sposobna uskladiti in sprejeti skupno zunanjo politiko? Skupno zunanjo politiko smo že izvajali, ko smo izvajali skupno širitveno politiko. To je bila zelo uspešna skupna zunanja politika, ki je celini prinesla stabilnost. Zdaj jo kažemo s sankcijami proti Rusiji zaradi kršitev mednarodnega prava z napadi na Ukrajino. Kažemo jo z misijami na Balkanu, na Afriškem rogu, ki so zelo uspešne. Tako da imamo danes že na veliko območjih skupno zunanjo politiko. V Združenih narodih imamo verjetno že okrog od 80 do 90 odstotkov skupnega ravnanja. A to je klasično vprašanje o napol polnem oziroma napol praznem kozarcu. Izzivi so taki, da je treba reči, da bi moralo biti še bolje.

Nekatere države so zaradi migrantsko-begunske krize zelo prizadete. Ker EU ne ukrepa dovolj hitro, se države odzivajo vsaka po svoje. To ne drži. Če veste, da so se države članice leta in desetletja upirale skupni azilni in migracijski politiki, ker naj bi to spadalo v nacionalno pristojnost, je v zadnjih treh ali štirih mesecih zaradi pritiska dogodkov postalo očitno, da priseljevanje spada v evropsko politiko. Prerazporeditev beguncev, pregovarjanje, da morajo biti zunanje meje Evropske unije zavarovane – s tem smo štiri, pet let prepozni. Kaže, da so države članice zdaj dojele, da so prešibke, da bi same zagovarjale svoje interese na mednarodnem področju. Zato take krize vedno vodijo do več evropske enotnosti. Imam občutek, da gremo zdaj, sicer v bolečinah, a vendarle v to smer.

Pri prerazporeditvi beguncev državam ni uspelo doseči soglasne odločitve, ampak je bilo odločeno z večino. Kaj to pomeni za evropsko enotnost? Soglasje tudi ni potrebno. Smo v demokraciji. Evropskega skupnega trga ne bi nikoli dosegli, če bi iskali soglasje. Evropa je močna tam, kjer se odločamo z večino. Vesel sem, da smo jo tudi na tem področju dosegli.

Mislite, da bodo odločitve, ki jih je in jih še bo sprejela večina, upoštevale tudi na primer Madžarska, Slovaška in druge države, ki imajo drugačne poglede kot večina? Mehanizem bo sprejet po običajnem postopku za take odločitve in bo zavezujoč za vse. Nihče tej krizi ne more uiti. Države morajo dojeti, da lahko delujemo le skupaj in da lahko krizo premagamo le skupaj.

Na zunanjih mejah Evropske unije oziroma v njeni okolici je danes kar nekaj kriznih žarišč. Kaj to pomeni za Evropo? Ta žarišča je treba razlikovati. Pri Siriji in Iraku bi iz različnih razlogov potrebovali Rusijo, enako v Iranu, morali bi delovati enotno. A v zvezi z Ukrajino mora biti jasno, da smo zaradi kršitev mednarodnega prava proti Rusiji uvedli sankcije. Veljale bodo tako dolgo, dokler dogovor iz Minska ne bo upoštevan. Pri tem vidimo napredek – manj je streljanja, tudi vojske je vedno manj. Zdaj moramo skupaj podpreti Kijev, da bo zmogel izvesti reformni program in vzpostaviti demokratično pravno državo s tržnim gospodarstvom.

Angela Merkel je v zadnjem času precej spremenila mnenje glede sprejemanja beguncev in migrantov. Ali to pomeni, da med volivci izgublja podporo? Smo v težkem položaju, ki s seboj prinaša veliko breme za družbo. V krizah so voditelji še toliko bolj pod pritiskom. A Merklova po raziskavah javnega mnenja še vedno uživa 40-odstotno podporo, po priljubljenosti med posameznimi politiki je na drugem ali tretjem mestu, zato me to ne skrbi. Je pa res, da imamo krizo v vseh državah članicah, če dobro pogledamo, zato upam, da bomo iz nje izšli skupaj, za kar si prizadeva tudi zvezna kanclerka.

Kje vidite rešitev begunsko-migrantske krize? Treba je izvršiti načrte Evropske komisije, tudi glede Turčije. Upam, da bomo glede največjih vzrokov, namreč vojne v Siriji in Iraku, dosegli dogovor z Rusijo, ZDA, Iranom, Turčijo, Savdsko Arabijo, da ta nesmisel končamo in zastavimo popolnoma novo politiko glede Afrike, da bodo ti ljudje doma imeli možnost za dostojno življenje.

Evropska unija demokratično odloča s konsenzom ali večino. Kako naj učinkovito ukrepa oziroma konkurira velikim silam okrog sebe, ki imajo tako rekoč vse močnega vodjo, ki odloča sam – Rusija, ZDA, Kitajska, Iran, Sirija? Demokracija na koncu vedno zmaga. Al Asad, ki ne zmore zavarovati niti svoje okolice, ni močan. Putin, ki ima državo, ki je gospodarsko zrušena in v kateri ni svobode mišljenja, ne more biti zgled voditelja. Demokracija pomeni delitev moči, a kljub temu mora z modrostjo in večinskimi odločitvami voditi in se odzvati. Na koncu bo vedno zmagala svoboda in ne tisti, ki sami vladajo.

K svobodi spada tudi odgovornost. Je Evropska unija dovolj odgovorna in ima dovolj identitete, da se spopade z vsemi izzivi? Mislim, da. Identiteta se sicer vedno kreše in oblikuje – tudi znotraj države, na primer med strankami. Evropa je identitetno enako zmedena, sprta, kot je identitetno sprta vsaka država članica. Del demokracije je, da se prepiramo. A nato moramo priti do odločitve, ki bo tudi izvršena. Včasih ta postopek v demokraciji traja dlje in zahteva več javne razprave. A na koncu bolj pregleden proces, pri katerem so državljani soudeleženi in se pri tem ne poslužujejo nasilja, vedno zagotavlja zmago.