Torek, 5. 9. 2017, 8.06
6 let, 6 mesecev
Bo Erdogan Turčijo izločil iz sodobnega sveta?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,38
6
Turčija ne postaja samo vse bolj avtoritarna država, ampak se tudi vse bolj oddaljuje od sodobnega sveta.
Ko je zdajšnji turški predsednik Recep Tayyip Erdogan leta 2003 postal predsednik turške vlade, je poskušal dajati vtis zmernega islamista, nekakšnega islamskega demokrata, čigar glavni cilj sta demokracija in gospodarski razvoj države.
Obračun s kemalisti v vojski
A to je bila samo preračunljiva in previdna taktika, s katero se je Erdogan skušal izogniti temu, da bi ga z oblasti odstranila vojska, ki se je vedno videla kot varuh dediščine ustanovitelja sekularne turške republike Mustafa Kemala Atatürka.
Ko je bil Erdogan dovolj zasidran na oblasti, se je leta 2007 lotil podrejanja vojske oziroma začel boj proti tako imenovani globoki državi, ki je dosegel vrhunec po spodletelem državnem udaru julija lani.
Poskus vojaškega udara v Turčiji (številni so prepričani, da je bil to lažni vojaški udar v Erdoganovi režiji) je islamistom odprl vrata za dokončni obračun s kemalisti v vojski.
Obračun s privrženci klerika Gülena in civilno družbo
Poleg obračuna z vojsko oziroma z njemu sovražnimi častniki je Erdogan obračunoval tudi s privrženci svojega islamističnega tekmeca Fethullaha Gülena in drugimi političnimi nasprotniki v gospodarstvu, državni upravi, sodstvu in medijih.
Napenjanje mišic v zunanji politiki v slogu otomanskih sultanov
Druga lastnost Erdoganove vladavine je nekakšna neootomanska imperialna politika, usmerjena v bližnji azijski prostor (zlasti vpletanje v sirsko državljansko vojno) in proti Evropi, kjer skuša Erdogan turške izseljence v Zahodni Evropi izkoristiti za širjenje turškega vpliva.
Erdogan milijonsko turško skupnost v Zahodni Evropi spreminja v nekakšno vojsko, ki je pripravljena uresničevati njegovo voljo.
Načrtno spodjedanje temeljev sekularne republike
Tretja lastnost Erdoganove vladavine je širjenje islamizma v turški družbi in počasno načrtno spodjedanje temeljev sekularne laične družbe, ki jo je leta 1923 utemeljil Atatürk.
Odprava prepovedi nošenja muslimanskih rut
Ena od Erdoganovih glavnih tarč je bila odprava prepovedi nošenja muslimanskih naglavnih rut v javnih ustanovah, ki je bila nenapisano pravilo od ustanovitve turške republike v 80. letih prejšnjega stoletja, ko se je v Turčiji začel pojavljati islamizem, pa je bila tudi uvedena v zakonodajo: veljala je za študentke, učiteljice, sodnice, pravnice, poslanke v parlamentu …
Od leta 2010 naprej je bila odpravljena prepoved nošenja muslimanske rute za študentke, sledila je odprava prepovedi za zaposlene v javni upravi, tudi za policistke. Oktobra 2013 so se v turškem parlamentu pojavile tudi prve poslanke stranke AKP z rutami na glavah.
Ta vidni simbol ločitve mošeje in države v Turčiji je bil dokončno odpravljen letos, ko je vojska dovolila svojim uslužbenkam, da v službi nosijo naglavno ruto.
Izgon darvinizma iz šolskih učbenikov
Letos je islamistična oblast začela iz šolskih učbenikov izganjati Darwinovo evolucijsko teorijo o razvoju človeka in drugih bitij. Odločitev je tiskovni predstavnik turške vlade Numan Kurtulmus opravičeval z besedami, da je evolucijska teorija zastarela in zgrešena.
Erdoganovi islamisti skušajo mlade Turke vzgojiti v skladu s svojimi ideološkimi pogledi na svet.
Izgon darvinizma iz šol ima tudi veliko kritikov. Kot je za avstrijsko tiskovno agencijo APA dejal eden najbolj znanih turških ateistov Celal Sengör, je to odločitev, ki bo Turčijo izločila iz sodobnega človeštva ter iz mladih Turkov vzgojila nevedno in versko prežeto generacijo.
Mlade Turke bodo v šolah poučevali o džihadu
Zadnja sporna odločitev turške islamistične vlade je, da v šolski predmetnik vključijo poučevanje džihada. Pri tem v turški vladi poudarjajo, da ne gre za poučevanje džihada kot nasilnega boja, ampak za džihad v smislu duhovnega boja, povezanega s turškim domoljubjem.
Uvajanju poučevanja džihada nasprotujejo opozicijske sekularne stranke in tudi predstavniki alevitske verske skupnosti. Aleviti (niso isto kot sirski alaviti, op. p.) predstavljajo okoli 20 odstotkov prebivalstva 80-milijonske maloazijske države.
Vsak peti Turek pripada alevitom, muslimanski verski skupnosti. Aleviti zagovarjajo sekularno Turčijo in ločitev vere od države, saj jih je strah prevlade sunitske večine.
Alevite je strah širjenja zmotnih sunitskih predstav o njih med mladimi
Aleviti so muslimani, ki so bližje šiitom kot večinskim sunitom. Njihov voditelj Erdogan Döner opozarja, da je uvajanje poučevanja džihada kot nekakšnega služenja Alahu v sozvočju z ideologijo zloglasne Islamske države in zato zelo nevarno početje.
Kot piše avstrijski časnik Kronen Zeitung, alevite tudi skrbi, da bo poučevanje džihada v skladu z nauki sunitskega islama. Že zdaj, kot opozarjajo aleviti, v turških šolah učitelji, ki pripadajo sunitom, med učenci razširjajo napačno podobo o alevitih.
6