Beograjski atentati: od prestolonaslednika do predsednika vlade

Vse okoliščine petkovega napada na srbskega poslovneža Milana Beka še niso znane. V medijih se pojavljajo izjave prič, da naj bi bil strelec "mlad in lep", srbski premier Aleksandar Vučić pa je zatrdil, da atentat ni bil izveden profesionalno.

Napad na poslovneža pa je le eden od atentatov na znane politike, poslovneže ali kriminalce, ki so se v zadnjih 20 letih zgodili v Beogradu. Njihova ozadja so bila večinoma politično-mafijska.

Streljanje na kralje in poslance Pravzaprav so bili atentati v srbski zgodovini vedno sredstvo boja za oblast. V 19. stoletju je recimo niz umorov med Karađorđevići in Obrenovići zaznamoval njihov boj za oblast. Začelo se je z umorom Miloša Obrenovića leta 1817 in končalo z umorom prestolonaslednika Aleksandra. Leta 1928 pa se je atentat zgodil celo v Narodni skupščini Jugoslavije, ko je poslanec srbske Radikalne stranke ustrelil tri člane Hrvaške ljudske stranke, vključno z njihovim vodjo Stjepanom Radičem.

Tako ni nič presenetljivega, če tudi v novejši zgodovini srbski politiki in poslovneži niso varni pred atentati.

Politiki, povezani z mafijo Za prvi politično-mafijski atentat v novejši zgodovini v Beogradu velja umor Radovana Stojičića Badže, pomočnika policijskega ministra, ki je vsak dan v službo odhajal v policijskih uniformi in je bil eden najbližjih sodelavcev Slobodana Miloševića. V času umora je ustanavljal svojo koalicijo Skupaj. Ubili so ga 11. aprila 1997 v beograjski restavraciji Mama mia. Umor ni bil nikoli raziskan. So pa pozneje zaprli njegovega sina, ker je ropal vile na Dedinju.

V medijih so se deset let po umoru Badže pojavila namigovanja, da je bil umor povezan še z enim umorom. Istega leta so ubili tudi Zorana Todorovića Kundaka, generalnega sekretarja JUL, enega najbogatejših Srbov in najboljšega prijatelja Mirjane Marković ter družine Milošević.

Tudi on je bil tako kot Badža povezan tako z najvišjo politiko kot s podzemljem. Njegov nečak je bil Pedrag Ašanin, po Arkanu eden najmočnejših srbskih mafijskih botrov. Tudi njega so ubili – v njegovi kavarni Legat ga je ustrelil ostrostrelec. Kundak naj bi Ašaninu najmanj dvakrat z neposrednim vplivom pomagal pri težavah s policijo, tudi ko so ga aretirali v Grčiji.

Umorjeni urednik in napad na Draškovića Dve leti pozneje, leta 1999, sta bila dva odmevna atentata. 11. aprila 1999 so na pragu domače hiše ustrelili lastnika in urednika dnevnika Dnevni telegraf in tednika Evropljanin Slavka Ćuruvijo. Velja za žrtev Slobodana Miloševića. Ubili so ga v času Natovega bombardiranja, prav na veliko noč. Čeprav so ga v času umora spremljali agenti srbske obveščevalne službe, je njegova smrt uradno neraziskana. Dolgo je tesno prijateljeval z Mirjano Marković, v času pred umorom pa so se odnosi ohladili in Ćuruvija je bil eden prvih, ki so ga kaznovali z visoko denarno kaznijo zaradi nelojalnosti, kot je to predpisoval tedanji zloglasni zakon o informiranju.

Špekulira se, da so atentat izvedli zato, ker je vedel preveč. Deset dni po smrti ga je Mirjana Marković razglasila za glavnega državnega sovražnika. Istega leta, 3. oktobra, je bil tudi prvi poskus atentata na Vuka Draškovića, predsednika Srbskega gibanja obnove, največje opozicijske grožnje Miloševićevemu režimu. Skušali so ga ubiti v zapleteni operaciji na ibarski magistrali, kjer so uprizorili nesrečo. Draškovič je bil edini preživeli. Preživel je tudi naslednji poskus atentata leta 2000 v Budvi.

Mafijec, obrambni minister in direktor JAT Leto 2000 se je začelo z odmevnim atentatom na Željka Ražnatovića-Arkana. 15. januarja so ga ubili v hotelu Interkontinental. Eden najbogatejših Srbov in najmočnejših mafijskih botrov, obtoženec za vojne zločine, verjetno takoj za Miloševićem najmočnejši človek v Srbiji. Čeprav so strelca na Arkana ujeli in ga obsodili na 19 let zapora, nikoli ni bilo razjasnjeno, kdo je naročil umor. Osumljenec je bil Miloševićev sin Marko, Arkanova sestra pa je kot naročnika umora obtožila poslovneža Andrijo Draškoviča.

Niz povezanih napadov se je nadaljeval, 7. februarja leta 2000 so ubili Pavla Bulatovića, tedanjega ministra za obrambo. Črnogorca so ustrelili v restavraciji nogometnega kluba Rad na Banjici. Napadalec je s kalašnikovko AK-47 streljal skozi okno. Napadalcev nikoli niso našli. Še več: preiskovalnega sodnika Nebojšo Simeunovića, ki je raziskoval umor, so nekaj mesecev pozneje našli mrtvega v Donavi.

Nekaj mesecev pozneje, 25. aprila, so na pragu družinske hiše ustrelili direktorja JAT Žiko Petrovića. Tudi ta umor je ostal neraziskan, v medijih pa so se pojavila namigovanja, da sta oba umora povezana med seboj in da so ju skušali utišati, ker sta preveč vedela o poslih tihotapljenja cigaret in denarja.

Ugrabljeni Stambolić in umorjeni premier Tistega leta so umorili tudi Ivana Stambolića, ki so ga 25. avgusta 2000 ugrabili med tekom. Njegove posmrtne ostanke so našli šele tri leta pozneje na Fruški gori. Njegov umor je naročil Slobodan Milošević, saj je Stambolić želel kandidirati na predsedniških volitvah. Ugrabitev in umor so izvedli člani specialcev. Njegovi morilci so eni redkih, ki so jih dejansko obsodili: dobili so od 15 do 40 let zapora.

Tri leta pozneje pa je serija atentatov dosegla vrhunec, ko so 12. marca 2003 ob 12.25 pred zgradbo vlade Republike Srbije ubili premierja Zorana Đinđića. Njegova krivda je bila, da je skušal po padcu Miloševića hitro obračunati z mafijsko-političnimi strukturami in korupcijo, ki so vladale Srbiji. Strelca, policijskega specialca Zvezdana Jovanoviča, so sicer ujeli, naročniki umora pa so bili iz Zumunskega klana.

Za umor tako Stambolića kot Đinđića je bil na 40 let zapora obsojen Milorad Luković – Legija. Skupno je bil Legija za svoje zločine, tudi za poskus umora Draškovića, obsojen na 120 let zapora. V zaporu je napisal dve knjigi, menda pa piše tudi ljubezensko liriko.