Ponedeljek, 17. 11. 2014, 12.06
9 let
Beograjski atentati: od prestolonaslednika do predsednika vlade

Vse okoliščine petkovega napada na srbskega poslovneža Milana Beka še niso znane. V medijih se pojavljajo izjave prič, da naj bi bil strelec "mlad in lep", srbski premier Aleksandar Vučić pa je zatrdil, da atentat ni bil izveden profesionalno.
Napad na poslovneža pa je le eden od atentatov na znane politike, poslovneže ali kriminalce, ki so se v zadnjih 20 letih zgodili v Beogradu. Njihova ozadja so bila večinoma politično-mafijska.
Tako ni nič presenetljivega, če tudi v novejši zgodovini srbski politiki in poslovneži niso varni pred atentati.
V medijih so se deset let po umoru Badže pojavila namigovanja, da je bil umor povezan še z enim umorom. Istega leta so ubili tudi Zorana Todorovića Kundaka, generalnega sekretarja JUL, enega najbogatejših Srbov in najboljšega prijatelja Mirjane Marković ter družine Milošević.
Tudi on je bil tako kot Badža povezan tako z najvišjo politiko kot s podzemljem. Njegov nečak je bil Pedrag Ašanin, po Arkanu eden najmočnejših srbskih mafijskih botrov. Tudi njega so ubili – v njegovi kavarni Legat ga je ustrelil ostrostrelec. Kundak naj bi Ašaninu najmanj dvakrat z neposrednim vplivom pomagal pri težavah s policijo, tudi ko so ga aretirali v Grčiji.
Špekulira se, da so atentat izvedli zato, ker je vedel preveč. Deset dni po smrti ga je Mirjana Marković razglasila za glavnega državnega sovražnika. Istega leta, 3. oktobra, je bil tudi prvi poskus atentata na Vuka Draškovića, predsednika Srbskega gibanja obnove, največje opozicijske grožnje Miloševićevemu režimu. Skušali so ga ubiti v zapleteni operaciji na ibarski magistrali, kjer so uprizorili nesrečo. Draškovič je bil edini preživeli. Preživel je tudi naslednji poskus atentata leta 2000 v Budvi.
Niz povezanih napadov se je nadaljeval, 7. februarja leta 2000 so ubili Pavla Bulatovića, tedanjega ministra za obrambo. Črnogorca so ustrelili v restavraciji nogometnega kluba Rad na Banjici. Napadalec je s kalašnikovko AK-47 streljal skozi okno. Napadalcev nikoli niso našli. Še več: preiskovalnega sodnika Nebojšo Simeunovića, ki je raziskoval umor, so nekaj mesecev pozneje našli mrtvega v Donavi.
Nekaj mesecev pozneje, 25. aprila, so na pragu družinske hiše ustrelili direktorja JAT Žiko Petrovića. Tudi ta umor je ostal neraziskan, v medijih pa so se pojavila namigovanja, da sta oba umora povezana med seboj in da so ju skušali utišati, ker sta preveč vedela o poslih tihotapljenja cigaret in denarja.
Tri leta pozneje pa je serija atentatov dosegla vrhunec, ko so 12. marca 2003 ob 12.25 pred zgradbo vlade Republike Srbije ubili premierja Zorana Đinđića. Njegova krivda je bila, da je skušal po padcu Miloševića hitro obračunati z mafijsko-političnimi strukturami in korupcijo, ki so vladale Srbiji. Strelca, policijskega specialca Zvezdana Jovanoviča, so sicer ujeli, naročniki umora pa so bili iz Zumunskega klana.
Za umor tako Stambolića kot Đinđića je bil na 40 let zapora obsojen Milorad Luković – Legija. Skupno je bil Legija za svoje zločine, tudi za poskus umora Draškovića, obsojen na 120 let zapora. V zaporu je napisal dve knjigi, menda pa piše tudi ljubezensko liriko.