Ameriški višji srednji razred je dovolj močan, da vpliva na najpomembnejše odločitve v državi

Lani so raziskovalci Pew Research Centra ugotovili, da gre ameriškemu srednjemu razredu po krizi zelo dobro. A z opazko, da se je višji srednji razred začel po krizi pobirati veliko hitreje kot preostali, kar je pomenilo, da se je v letu 2013 povečala razlika med višjim srednjim razredom in preostalimi predstavniki srednjega razreda.

Višji srednji razred se krepi, srednji razred vse šibkejši V srednji razred sicer spada 46 odstotkov Američanov, od teh jih je okoli 12 odstotkov v višjem srednjem razredu, kar pomeni, da imajo letni dohodek okoli 114 tisoč dolarjev (100 tisoč evrov), se pravi gospodinjstvo z dvema zaposlenima ima dohodek okoli 200 tisoč dolarjev (177 tisoč evrov).

V času recesije se je povprečno bogastvo družine višjega srednjega razreda zvišalo s 595.300 dolarjev (526 tisoč evrov) na 639.400 dolarjev (565 tisoč evrov).

Nasprotno družine srednjega razreda niso povečale svojega imetja in se še vedno ocenjuje na okoli 90 tisoč dolarjev (79.500 evrov). Tako se je prav s krizo povečala razlika znotraj srednjega razreda. Zdi se, da je ameriški višji srednji razred še pridobil na moči.

Značilnosti višjega srednjega razreda: izobrazba, športna aktivnost in potovanja Kdo je pravzaprav ameriški višji srednji razred? Mnogi trdijo, da za uvrstitev v višji srednji razred ni pomemben le dohodek, temveč način razmišljanja. Karikirano bi lahko trdili, da so elitna izobrazba, pilates in veliko potovanj to, kar definira povprečnega člana ameriškega višjega razreda.

To so zdravniki, zobozdravniki, profesorji, odvetniki. Čeprav na leto zaslužijo več kot 100 tisoč dolarjev (88.400 evrov), se ne počutijo bogati, saj imajo bodisi študentske kredite, s katerimi so si plačali elitno izobrazbo, ali visoke hipoteke za hiše, s katerimi si kupujejo življenjski standard višjega srednjega razreda v primernih soseskah z dobrimi šolami za njihove otroke.

Najbolj politično vplivni Po navedbah časopisa Slate višji srednji razred deluje le v svojem interesu, in to na račun drugih. To naj bi bil razlog, da so se v krizi razvijali.

Po političnem prepričanju se višji srednji razred uvršča v sredinsko opcijo, je volilno najbolj aktiven razred. Pogosto so njegovi pripadniki gonilna sila družbenih gibanj, kot sta okoljevarstveno gibanje ali boj proti kajenju.

Na splošno velja, da je višji srednji razred v Ameriki politično najbolj vpliven razred. Višji srednji razred nadzira medije, vodi univerze in bolnišnice. Imajo dovolj denarja za donacije politikom, dovolj časa, da podpisujejo peticije, in dovolj vpliva, da jih uresničijo.

Ogorčeno branijo svoje privilegije To, kar višji srednji razred naredi politično vpliven, je tudi, da so sicer premožni, a ne izjemno bogati, tako da so se pripravljeni za svoje privilegije boriti. Denimo ko je v svojem nagovoru narodu Barack Obama napovedal, da bo omejil davčne olajšave za varčevalne študentske sheme, je to naletelo na veliko ogorčenje v javnosti.

Čeprav imajo take varčevalne sheme le trije odstotki ameriških gospodinjstev, a večinoma so to gospodinjstva višjega srednjega razreda. S prihranjenim denarjem bi država financirala kredite srednjega in nižjega srednjega razreda. Toda višji srednji razred ne želi biti Robin Hood. V boj so poslali svoje politične predstavnike in Obama je moral brž omiliti ta ukrep. Kot je v Washington Postu zapisal Paul Waldman, je "načrt obdavčenja zadeval volilno bazo, ki jo je najbolj nevarno razjeziti: višji srednji razred".

Z nasprotovanjem onemogočajo socialno državo Časopisni analitiki so tudi nemudoma zaskrbljeno zapisali, da če Obama ne more spremeniti obdavčenja tako majhne zadeve, kot so študijski varčevalni računi, kako bo potem spremenil celoten davčni sistem in bolj obdavčil bogatejše.

Opozarjajo, da se v tem Amerika razlikuje od Evrope, kjer je samoumevno, da se socialna država financira iz davkov, ki jih plačujejo vsi, glede na svoje dohodke. V Ameriki pa velja politični konsenz, da srednji razred, vključno z višjim srednjim razredom, plačuje po odstotkih nižje davke.

Denimo tudi ideja Obame, ki je na začetku svojega mandata želel ponovno uvesti davčni sistem iz časa Billa Clintona, po katerim bi bila gospodinjstva z dohodki višjimi od 250 tisoč dolarjev (221 tisoč evrov) višje obdavčena, se je hitro izjalovil. Cenzus so dvignili na 450 tisoč dolarjev (398 tisoč evrov). Kar ne zadeva več višjega srednjega razreda, temveč bogate, ki jih višji davki niti ne prizadenejo tako kot višji srednji razred.

Ne zdravnikom priseljencem Višji srednji razred pa po navedbah Slata vpliva tudi na odločitve v šolstvu in priseljevanju. Denimo medtem ko so predlagali, da bi dovolili več priseljevanja višje izobraženih kadrov, denimo zdravnikov, in omejili priseljevanje manj izobraženih ljudi, so ponovno naleteli na oster odziv višjega srednjega razreda.

Razlog za tako omejitev naj bi bil, da bi višje izobraženi poklici lažje prenesli plačno konkurenco, medtem ko se denimo hišnik z nizkimi dohodki težko spopada s ceneno konkurenco priseljencev.

Toda višjemu srednjemu razredu priseljenska politika, kot je zdaj, popolnoma ustreza: nikakor ne želijo konkurence na svojem področju, navdušeni pa so nad konkurenco med varuškami, vrtnarji in gospodinjami, saj jim to omogoča, da delovno silo, ki jo potrebujejo, najemajo ceneje. Posledično pa to pomeni, da morajo vsi Američani plačevati več za storitve, ki jim jih ponujajo poklici višjega srednjega razreda, recimo za beljenje zob.

Z zakonskimi omejitvami do elitnih sosesk Eno izmed področij, na katerega zelo vpliva višji srednji razred, je trg nepremičnin. Z vplivom na lokalno politiko dosegajo, da se uvajajo striktna pravila o gradnjah sosesk, s čimer nastajajo ekskluzivne soseske, v katerih živi le višji srednji razred, saj si drugi življenja tam zaradi zakonskih omejitev ne morejo privoščiti.

Ekonomist Matthew Kahn je ta pojav raziskal v Kaliforniji in ugotovil, da zakonske omejitve gradenj največkrat zavijejo v okoljsko politiko. Podobno naj bi se dogajalo tudi na Manhattnu, kjer z vrsto predpisov in določitev manj premožne počasi prisiljujejo, da se selijo v Brooklyn.

Moč ameriškega višjega srednjega razreda pač ni v posameznikih, temveč v kolektivnem delovanju.