SiolNET. Novice
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenka, ki preboleva covid-19, zdravstvenim delavcem sporoča: Vrnili ste mi vero v ljudi

10

termometer

Prejeli smo zapis Slovenke, ki okreva po bolezni covid-19, zaradi katere je bila v zelo slabem stanju. K sreči se ji zdaj počutje izboljšuje in odločila se je, da bo svojo izkušnjo delila z bralci Siol.net. Njen zapis objavljamo v celoti.

Povedati želim zgodbo o človečnosti, solidarnosti, zavzetosti in medčloveški prijaznosti. Vse to presega izkušnje drobnih "zlobic", sebičnosti in brezbrižnosti vsakdanjega življenja.

Čeprav lahko razumem vse vrste slabosti in tudi brezobzirnosti, celo zlobo lahko nekam umestim, pa se me je to, kar sem doživela v teh tednih, človeško dotaknilo in mi vzbudilo upanje in zaupanje v ljudi. Sama delam na področju zdravstva, od znotraj poznam dobre in slabe strani teh poklicev, poznam tudi profesionalno čustveno distanciranje, ki pomaga včasih prenesti težke stvari. Ampak … človečnost je skrita za vsemi temi obrambnimi zidovi. Le priložnost mora dobiti.

tesnoba Trendi Preprost način, kako v obdobju epidemije umiriti negotovost in tesnobo

Pravzaprav se je začelo že zelo zgodaj, ko je virus vzbudil prej radovednost kot strah. Klical me je eden od pacientov, da me obvesti, da se je vrnil iz Azije. Ravnal je povsem odgovorno. Takoj se je javil zdravnikom, ki so mu rekli, da ne potrebuje karantene, če nima simptomov. In da tudi testiranje ni potrebno. Kljub temu sem zaradi zaščite drugih pacientov vztrajala pri dveh tednih stikov po skypu. Po tem času pa je prišel z masko, preventivno, češ da je malo prehlajen. Pošljem ga domov, skušam razkužiti. Dan nato mi je še drug pacient poslal sms, da je bil nevede v stiku z nekom, ki je pozitiven. Takoj odpovem vse paciente in jih preusmerim na elektronske medije.

Prvi znaki okužbe

Čez nekaj dni sem se začela slabo počutiti in smrkati. Takrat me je začelo že pošteno skrbeti, zase in za možnost, da sem že pred simptomi, kljub pazljivosti in razkuževanju, koga okužila.

kašljanje Foto: Getty Images

Pozno popoldne moj zdravnik ne dela več. Kličem na znano številko za informacije, kjer mi mlad, potrpežljiv glas razloži, da mora moj zdravnik presoditi, ali sem za testiranje. In da nisem, če nisem bila v stiku z nikomer, ki je potrjeno pozitiven. Občutek nemoči, tesnobe, zaprtih vrat, slepe ulice, STRAH. Klicem prijateljico zdravnico, ki me pomiri, da imam do potencialne krize dovolj časa, naj prihodnji dan pokličem svojega zdravnika.

Še danes v resnici ne vem, kje sem se okužila, lahko v trgovini, na kavi, kjerkoli. Takrat še ni bilo nobenih omejitev gibanja in druženja. V bistvu sploh ni pomembno, saj virus ne izbira. Torej, ni krivih in nedolžnih, ampak smo vsi skupaj v istem čolnu.

Čakanje na testiranje

Po nervozni noči sem zjutraj vročična klicala ambulanto. Da bi sama sebe potolažila, sem kot običajno rekla, da najbrž ni nič hudega, da nočem biti paranoična, ampak za vsak primer … Sestra me je vzela skrajno resno, skupaj sva prerešetali možne stike. Čez pol ure me je že klical moj zdravnik, da je mene in moj možni stik naročil na testiranje, žal, šele naslednji večer, v petek, in da naj takoj javim rezultat.

Spet dolg, težek in tesnoben dan. Polmrak, vrsta pred vstopno postajo. Spomnim se hladnega vetra in dveh deklet, ki sta se nervozni smejali na ves glas in pri tem močno kašljali. Prosila sem ju, naj držita več distance. Pa stiske ženske, ki je prišla nenaročena in so jo potrpežljivo in sočutno morali odsloviti, napotiti do zdravnika. Čisto izgubljena je nekaj časa stala, nato začela jokati, da ima doma staro mamo, kroničnega bolnika. Žal ... Dekleta na odvzemu so bila sočutna, opravičevala so se, a pravil niso smela kršiti. Videlo se je, da imajo cmok v grlu, skafandri varujejo pred virusom, pred čustvi pa ne.

Prvi izvid lažno negativen

S pacientom, ki bi me načelno lahko okužil (pa ni bil on) sva si pomahala in dvignila palce. Izvid naj bi bil v enem dnevu. Do ponedeljka nobenega klica. Preživljala sem agonijo. Negotovost ubija. V ponedeljek zjutraj pošljem zdravniku mail, da še nimam rezultata. Čez dvajset minut me klice sestra, da jima je uspelo izvedeti, da sem negativna. Olajšanje navzlic precej slabemu počutju. Karkoli je že, bo bolje od korone, sem se tolažila. Celo temperatura mi je malo padla. Počutje tako tako.

V sredo popoldne pa me je začelo neprijetno peči v pljučih, malo sem pokašljevala. Saj sem negativna, verjetno je viroza, sem se tolažila. A v četrtek ponoči je bilo že zelo hudo, kuhalo me je in peklo pri vsakem vdihu, da sem zjutraj takoj poslala mail svojemu zdravniku. Takoj me je sestra poklicala, da zdravnik sumi, da je bil prejšnji izvid lažno negativen. Čez eno uro mi je uredil pregled v ambulanti za koronavirus.

koronavirus Foto: Getty Images

Od tam so me z rešilcem odpeljali na infekcijsko kliniko, že na kisiku. Pred kliniko smo več kot uro čakali v rešilcu, da so sprejeli nekoga pred mano. Reševalka se je potila v zaščitni obleki, skoraj ni videla skozi zarošena očala, a me je skušala bodriti in mi olajšati čepenje na ozkem stolu.

Prvih nekaj dni bolnišnice je v megli

Bila sem v tako slabem stanju, da se prvih nekaj dni spomnim skozi meglo. Vem samo, da so zdravniki in sestre skrbeli zame kot za majhnega otroka. Bila sem tako omotična in šibka, da sem se oprijemala in opotekala do stranišča, kot da skušam preteči maraton. Ko sem prišla k sebi, sem videla, da gre za dobre štiri metre. Kopalnica, kakšen meter dlje, je bila povsem izven mojega sveta.

V sobi je bila z mano (zdaj lahko rečem) prijateljica, ki je bila kot dobra mama. V posteljo mi je nosila hrano, ko sem po treh dneh sploh lahko karkoli spravila po grlu, klicala sestre, če je videla, da karkoli potrebujem, spremljala me je do stranišča, me tolažila in bdela nad mano. Merila mi je temperaturo, saturacijo in poročala sestram. Čeprav je mlajša od mene, je zame podoba prave skrbne mame, zelo sem ji hvaležna za človeško toplino in skrb. Za sočutje in pogum. Kasneje mi je povedala, da prvo noč skoraj ni spala, ker jo je skrbelo, ko je poslušala, kako sem se borila za vsak vdih. Solidarnost med pacienti je prevladala, zmagal je občutek, da bomo lažje pretolkli bitko, če bomo drug ob drugem. Vsak je naredil za drugega, kot je zmogel. Mislim, da smo se bolniki tega "nalezli" od osebja, ki so dajali dober človeški zgled.

Koronavirus Foto: Getty Images

Tretji dan je bil najtežji, začelo me je dušiti, a mi je po povišani dozi kisika na srečo odleglo. Obvestili so že oddelek intenzivne nege, podpisala sem soglasje za poskusna zdravila, a k sreči se je stanje v nekaj urah, ko je bil skoraj neprestano nekdo ob meni (čeprav sem bila čisto v svojem svetu vdihni izdihni), stabiliziralo. Kot je rekla zdravnica: "Kot da ste se prebili na vrh hriba. Pa biti ženska je pri tej bolezni boljša prognoza," je rekla. Po tem se je začelo milimeter za milimetrom stanje popravljati.

Neskončna potrpežljivost in ljubeznivost osebja

Zdravniki in sestre so bili ves čas neskončno potrpežljivi in ljubeznivi, vsi od prvega do zadnjega. Vsake toliko je kdo pokukal in preveril, kako sem. Z vsem, kar so imeli na razpolagi, so mi skušali olajšati stanje. Sredi noči so me preoblačili, ko je bila zaradi vročine premočena celo odeja in postelja. In ves čas so mi dajati pogum in zaupanje, da bo vse dobro.

Zdravnice in zdravniki, med njimi tudi mladi specializanti, so bili spodbudni, a obenem realni. Pošteno so znali povedati, da s čim še nimajo izkušenj, da se še učijo in spremljajo članke, da pa so možnosti take in take. Prijazno, potrpežljivo. Vsakega napredka so se razveselili. Občutek dobiš, kot da je vsak pacient njihov bližnji, za vsakega se trudijo po svojih najboljših močeh in preko njih in za vsakega posebej navijajo. Res je toplo, ko ti zdravnica na viziti veselo reče, o, pljuča pa so danes boljše slišati. Lahko si samo skušam predstavljati, kako jim je težko, ko nekdo izgublja bitko, kaj sploh lahko naredijo s svojo stisko, da lahko spet bodrijo naslednjega. In so pri tem iskreni, brez formalne distance ali maske. Ljudje so. Ob njih sem dobila občutek, da smo soborci, ki skupaj tolčemo težko bitko. In da se skupaj veselimo vsake dobljene runde.

koronavirus Španija Foto: Reuters

Pa sestre in drugo osebje, ki skrbi in pomaga, vsem je težko in vroče v zaščitnih oblekah, očala se jim neprestano rosijo in jih žulijo, težko fizično delajo ves čas, a zmorejo vedno prijazno besedo, nasmeh in spodbudo, celo po 12-urni izmeni. Le včasih potožijo, da jim je vroče in da so tudi oni utrujeni, a le, če malo povrtaš po njih. Veseli so vsake prijazne povratne informacije. In kar je tudi pomembno, neskončno so potrpežljivi, obenem pa podpirajo vsak napredek pri samostojnosti pacienta. Vem, da ni denarja, ki to lahko poplača, a vsi, od prvega do zadnjega, ki so v prvih vrstah te bitke, bi si zaslužili doživljenjsko rento za tako požrtvovalnost. Poleg trepljanja po ramenih, čestitk in ploskanja. Njihovega življenja in stisk to ne more poplačati. Morda se to od zunaj ne vidi, a ko si tam, vidiš njihovo izmučenost in neizčrpno voljo. Zato se skušam vsak dan vsakemu posebej zahvaliti. Njihovo ravnanje je vredno vsega spoštovanja.

Stanje se počasi izboljšuje

Po dobrem tednu sem se začela končno malo bolje počutiti. Vsak dan malo. Saj sem še na kisiku, da pljuča lažje delajo in se zacelijo, vendar sem že celo tarok igrala preko spleta, kar je zanesljiv znak, da prihajam k sebi. In celo kontre nisem izgubila!

V sebi čutim neizmerno hvaležnost vsem, ki so mi in ki mi še vedno pomagajo. Mojemu osebnemu zdravniku in sestri, dekletom na vstopni postaji, zdravniku in sestram v ambulanti, reševalcem, zdravnikom in osebju na infekcijski kliniki in sopacientom. In seveda svojim domačim in prijateljem. Vsem velika HVALA.

Koronavirus v Italiji Foto: Reuters

Bolezen je težka, a toliko človeških kakovosti, ki so prišle na dan, v vsakdanjem življenju, redko srečaš. Konec koncev pa eno drži: ljudje smo po večini res dobra bitja. In v imenu tega si lahko mirno oprostimo tudi normalne človeške šibkosti in drobnjakarstva. Dokler zmoremo toliko ljubezni drug do drugega, bomo zmogli vse.

Hvala, ker ste mi vrnili otroško vero v ljudi, ki se je nekje izgubila v dobrih 60 letih življenja.

Preberite še:

Koronavirus Novice Bitka se nadaljuje, znanstveniki s spodbudnimi novicami Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 59
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin