Ponedeljek, 24. 11. 2025, 18.05
19 minut
Vzeli so nam vse
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,75
Hotel v kraju Poreče ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Še v 19. stoletju je bil to jezikovno slovenski kraj.
Slovenski narodni prostor je nekdaj na severu segal precej dlje kot danes. Glavni razlog za veliko skrčenje tega prostora je seveda t. i. srednjeveška nemška kolonizacija – naseljevanje nemških naseljencev, predvsem bavarskih, v vzhodnoalpski prostor. Tega bavarskega naseljevanja pa ne bi bilo, če naši slovanski predniki ne bi prej izgubili politične neodvisnosti, kar je pripeljalo do tega, da so se našega ozemlja polastili tuji fevdalci oziroma tuji zemljiški gospodje. Slovansko ozemlje v vzhodnih Alpah, čeprav so to zemljo obdelovali svobodni slovanski kmetje, so namreč tujci šteli za t. i. terra nullius, nikogaršnje ozemlje, ki si ga lahko prilastijo.
Leta 777 je bavarski vojvoda Tasilo III., ki je nekaj let predtem zatrl protibavarski upor Karantancev, tj. slovanskih prednikov Slovencev, na območju današnje Spodnje Avstrije ustanovil samostan Kremsmünster in mu podelil obsežno posest ter na njej živeče ljudi med rekama Anižo in Travno (desna pritoka Donave).
Slovani, ki jih vodi župan
Ozemlje, o katerem govori listina (Traungau), ni bilo del Karantanije, ampak Bavarske, a je bilo delno poseljena tudi s Slovani. Po izračunih slovenskega zgodovinarja Franca Kosa naj bi Slovani predstavljali šestino prebivalstva Traungaua.
Ustanovitev samostana Kremsmünster se v zgodovinopisju pogosto omenja zato, ker je v Tasilovi v latinščini zapisani darilni listini prvič omenjen slovanski župan (zapisan kot iopan oziroma jopan). Župani so bili izvirno vodje žup. Župa je bila pri Slovanih temeljna rodovna enota - klan, pleme ali morda velika družina. Morda so to bile slovanske familias (klani ali plemena, op. p.), o katerih je v 6. stoletju pisal gotski zgodovinar Jordanes.
Bavarci in Slovani v Traungauu
Župan, čigar ime je pisec listine zapisal kot Physso (verjetno slovansko ime Byšŭ, kar je po avstrijskem jezikoslovcu Ottu Kronsteinerju okrajšava imena Pribislav), je bil vodja skupine Slovanov, ki so živeli na območju, ki ga je Tasilo dal samostanu.
Kraj Kremsmünster, kjer je leta 777 bavarski vojvoda Tasilo III. ustanovil samostan.
Kot pišeta slovenski zgodovinar Peter Štih in avstrijska zgodovinarka Katharina Winckler, je bil spodnji Traungau ob ustanovitvi samostana redko poseljen in močno poraščen z gozdom. Tam so živeli Bavarci in Slovani, ki so obdelovali zemljo in plačevali vojvodi dajatve.
Slovani, ki obdelujejo posest brez dovoljenja vojvode
V listini so sicer omenjeni tudi Slovani, ki so del vojvodove posesti obdelovali brez njegovega dovoljenja. Ti so živeli ob rečici z imenom Sirnicha oziroma praslovansko Čirnīkā, v sodobni slovenščini bi ji rekli Črnica, v nemščini pa je zdaj to Sierningbach.
Štih in Winckler pišeta, da kremsmünstrska listina kaže, da je bila takrat (na Bavarskem) že vsa zemlja razdeljena. Vsak kos zemlje je imel lastnike.
Lov na novo zemljo na slovanskem vzhodu
Od 10. stoletja je obdelovalna zemlja v stari naselitveni deželi, tj. na jedrnih območjih Bavarske in vzdolž Donave, postajala redkost. Treba je bilo najti novo zemljo. Ponujali sta se dve možnosti: odročnejše alpske doline in tista območja Vzhodne krajine (slovansko ozemlje pod nadvlado Bavarcev, katerega del sta bila tudi Karantanija in večina ozemlja današnje Slovenije, op. p.), ki so jih poseljevali Slovani.
Številna slovanska oziroma slovenska krajevna imena na vzhodu današnje Avstrije pričajo o tem, do kje vse je nekoč v vzhodnih Alpah segalo ozemlje, ki so ga v zgodnjem srednjem veku poselili naši slovanski predniki.
To zemljo v etnično slovanski, a gospostveno bavarski Vzhodni krajini (nem. Bayerisches Ostland) so obdelovali svobodni kmetje s požigalništvom in samooskrbnim gospodarstvom. Ti kmetje so bivali in gospodarili v okviru velikih družin, imenovanih žup, ki so bile podrejene županom. Zemlja se je izrabljala skupno in je bila skupna last.
Frankovski fevdalni sistem in Slovani
Frankovski vladarji zato ljudi, ki so bivali na tak način, niso imeli za zemljiške posestnike in so to zemljo podeljevali bavarskim cerkvenim ustanovam in plemičem. Župe so bile posledično preoblikovane v frankovske hube in ljudje, ki so že živeli tam, so morali bodisi sprejeti to novo ureditev bodisi oditi, kot navaja ustanovna listina za samostan Kremsmünster, pišeta omenjena zgodovinarja.
Župan je pod frankovsko-bavarsko oblastjo dobil novo vlogo. Postal je zemljiškogosposki uradnik, ki je bil odgovoren za upravljanje novih hub. K vsaki hubi (tj. kmetija ali mansi po latinsko) spada toliko zemlje, kot je lahko obdela ena družina. Te družine so bile podložne zemljiškemu gospodu in so mu plačevale v delu in z dajatvami.
Množično naseljevanje nemških kmetov
V interesu fevdalcev oziroma zemljiških gospodov je bilo, da bi imeli čim več obdelane zemlje, ker so imeli s tem več prihodkov oziroma donosa. Čim več obdelane zemlje pa je zahtevalo čim več delovne sile. Zemljiški gospodje so zato na vzhodnoalpsko ozemlje naseljevali bavarske oziroma nemške kmete.
Velika večina Slovencev je bila v srednjem veku kmetov, kar velja seveda tudi za druge evropske narode. Razlika pa je bila, da Slovenci zaradi izgube politične samostojnosti nismo imeli pravega nacionalnega plemstva, ki bi v 19. stoletju, dobi narodnega prebujanja, lahko postal sloj, ki bi vodil slovensko nacionalno gibanje. Po svoji identiteti so bili deželno plemstvo in plemstvo Svetega rimskega cesarstva. Na fotografiji je slika spopada med slovenskimi kmečkimi uporniki in vojsko fevdalcev in najemnikov pri Celju leta 1515.
Ni šlo za kakšno načrtno ponemčevanje slovenskega ozemlja, ampak za gospodarsko logiko zemljiških gospodov. Ti so lahko svoje načrte izpeljali dosledno in v polni meri, ker ni bilo nad njimi kakšnega slovanskega oziroma slovenskega vladarja, ki bi morebiti preprečeval ali omejeval naseljevanje tujih kmetov.
Ponemčenje velikega dela vzhodnih Alp
Na koncu tega procesa razlaščanja svobodnih slovanskih kmečkih skupnosti in naseljevanja nemških kmetov, katerega del je bilo med drugim tudi naseljevanje kočevskih Nemcev, se je zgodilo ponemčenje velikega dela prej slovanskega oziroma slovenskega ozemlja.
Po oceni starejšega slovenskega zgodovinopisja (Bogo Grafenauer) se je slovensko ozemlje zaradi srednjeveške nemške kolonizacije skrčilo za 36 tisoč kvadratnih kilometrov.
Slovanska krajevna imena v Avstriji
Na nekdaj slovansko oziroma slovensko etnično prisotnost v vzhodnih Alpah še vedno opozarjajo krajevna in rečna imena slovanskega izvora v Avstriji, kot so Schladming (Slapnik), Zeltweg (Sedlovik?), Leoben (Ljubno), Hinterstoder (Stodor/Studor je slovensko ime za zemljo, ki je na skalnatih tleh), Tauplitz (Duplica), Pyhrn Pass oziroma Pyhrnpass (Pyhrn iz Brdo oziroma Brdina), Sierning (Črnica), Palten (Blatno), Perschling (Breznica), Liesing (Lešnica), Fladenbach (Blatno/Blatnica), Aflenz (Jablanica), Aßling (Jesenice), Lessach (Lesje), Zmuck (Smuk), Friesach (Breže), Olsa (Olša, tj. slovensko knjižno Jelša), Goggerwenig (Podkrvnik), Kals (Kalec), Hochosterwitz (Ostrovica), Zienitzen (Senica), Zeltschasch (Selče), Metnitz (Motnica), številni kraji z imenom Feistritz (Bistrica) ...
Tudi drugo največje mesto v Avstriji ima ime slovenskega izvora. Govorimo seveda o Gradcu oziroma Grazu po nemško.
Gradec, Graz po nemško, je drugo največje avstrijsko mesto in mesto, ki ima ime slovenskega izvora.
Na vzhodnoalpskem območju so razmerja družbene in premoženjske moči med Slovani oziroma pozneje Slovenci in Nemci ostala nespremenjena tudi še v 20. stoletju. Mimogrede: o nemškem narodu lahko govorimo nekje po letu 1000, ko je izraz Deutsch (iz pragermanske besede thiudiskaz, kar pomeni "po ljudsko") postal krovna etnična samooznaka za celinska neskandinavska germanska ljudstva, kot so bili Bavarci, Sasi, Franki ...
Štajerski Nemci so imeli tako na slovenskem Štajerskem pred drugo svetovno vojno v posesti 44 odstotkov hiš in stanovanj v Mariboru, v Celju blizu 40 odstotkov in na Ptuju skoraj 60 odstotkov. Po štetju prebivalstvu leta 1939 so Nemci predstavljali 8,3 odstotka prebivalstva Maribora, 5,9 odstotka Celja in 13,1 odstotka Ptuja. Lastništvo in premoženjska moč Nemcev v teh mestih sta torej krepko presegala delež, ki so ga imeli v prebivalstvu mest.
Po statistiki Švabsko-nemške kulturne zveze iz leta 1939 je bilo na slovenskem Štajerskem v nemški lasti 144 podjetij, v slovenski pa le 133. Leta 1939 so Nemci predstavljali le 2,3 odstotka prebivalstva slovenske Štajerske.
To nemško-slovensko razmerje materialne moči, ki korenini že v srednjem veku in času podreditve vzhodnoalpskih Slovanov Bavarcem, se je v Sloveniji pravzaprav končalo šele po drugi svetovni vojni, ko je prišla na oblast komunistična partija in uveljavila svojo vizijo socialistične družbe.
Glavni viri:
Peter Štih in Katharina Winckler, v: Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 2025.
- Iz knjige so povzeti podatki o ustanovitvi samostana Kremsmünster in o fevdalnem oziroma zemljiškogospostvenem sistemu.
Podatki o Slovanih ob rečici, ki se danes v nemščini imenuje Sierningbach, so povzeti iz listine o ustanovitvi samostana Kremsmünster, objavljene v: Franc Kos, Gradiva za zgodovino Slovencev, 1. del, Leonovo založba, Ljubljana 1902.
Del podatkov o avstrijskih krajevnih imenih slovanskega izvora je povzet iz Heinz Dieter Pohl, Die Slavia submersa in Österreich.
Andrej Rahten in Arnold Suppan, v: Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 2025.
- Iz knjige so povzeti podatki o premoženjski in gospodarski moči pripadnikov nemške manjšine na slovenskem Štajerskem pred drugo svetovno vojno.
Bogo Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje, Zbirka Zgodovinskega časopisa, Ljubljana 1994.
- Iz tega članka je povzet izračun o velikosti območja, ki smo ga Slovenci izgubili zaradi srednjeveške nemške kolonizacije.
