ameriške volitve
Ponedeljek, 14. 10. 2024, 18.04
2 meseca
Vsi so pričakovali grozljivko o Sloveniji. To je razlog.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,12
Spomini Melanie Trump so tudi knjiga o slovenski polpretekli zgodovini.
Knjiga spominov, ki jo je napisala najbolj znana Slovenka na svetu Melania Trump, je zaradi predvolilnega napetega ozračja v ZDA in po svetu vzbudila veliko zanimanja. V knjigi s preprostim naslovom Melania je tudi veliko strani o njenem odraščanju v socialistični Sloveniji. Zgodba njene družine, ki je tudi svojevrstni opis tega obdobja v slovenski zgodovini, bo imela večji vpliv na to, kako bodo tujci gledali na slovensko polpreteklo zgodovino, kot knjige slovenskih zgodovinarjev ali slovenskih politikov. In zgodba ni tako negativna, kot bi morda nekateri pričakovali. Poglejmo, zakaj ne.
Tako je o Sovjetski zvezi v 70. in 80. letih preteklega stoletja leta 2012 v eni od svojih knjig pisal nemški znanstvenik Volkmar Weiss, ki je večkrat obiskal največjo državo na svetu. Takšni (skoraj zagotovo verodostojni) opisi socialistične oziroma komunistične Sovjetske zveze, kot je Weissov, so bili značilni za pogled večine Zahodnjakov na države vzhodno od železne zavese.
So vsi pričakovali zgodbo o revščini in trpljenju pred njenim prihodom v ZDA?
Zato so seveda številni bralci, zlasti tisti v ZDA oziroma na angleško govorečem Zahodu, pričakovali podoben opis socialistične Slovenije tudi v spominih nekdanje in morda prihodnje prve dame ZDA Melanie Trump.
A na veliko presenečenje v knjigi Melania v poglavjih o njenem odraščanju in mladosti v Sloveniji niso našli turobnih in mračnih besed o revščini, lakoti, trpljenju, političnem preganjanju, dolgih vrstah pred praznimi trgovinami in podobnega, ampak skoraj popolno nasprotje tega.
Bleščeča zgodba o življenju Knavsovih v socialistični Sloveniji
Melania (rojena kot Melanija Knavs aprila 1970) je bralcem predstavila zgodbo o skorajda bleščečem življenju svoje družine v socialistični Sloveniji. To je zgodba o dragih zahodnih avtomobilih njenega očeta šoferja in pozneje prodajalca avtomobilov Viktorja Knavsa, o smučanju v Alpah, počitnicah v Dalmaciji, družinskih potovanjih v Italijo, ogledih dirk formule ena s svojim nad avtomobili navdušenim očetom, koncertih Eltona Johna (ko je bila stara 14 let) in Tine Turner.
Blok v Ulici narodnega heroja Maroka v Sevnici, v katerem je najprej živela družina Knavs.
Za socialistično Slovenijo nekateri govorijo, da v njej ni bilo mogoče dobiti nekaterih izdelkov, na primer sadnega jogurta. Melania ne omenja sadnega jogurta, govori pa o najeti zasebni varuški, za katero se Melania spominja, da je zanjo in za njeno družino izdelala čudovite rojstnodnevne torte, ki niso bile samo vizualno osupljive – okrašene z ročno izdelanimi sladkornimi rožami –, ampak tudi zelo okusne.
Ponosna na dedka Antona Ulčnika in njegovo raško čebulo
Melania pripoveduje o svoji zdaj že pokojni mami Amaliji Knavs (dekliški priimek Ulčnik), ki je bila med letoma 1964 in 1997 zaposlena v sevniški tovarni konfekcije Jutranjka (tam je tudi spoznala Viktorja) ter je Melanii pripovedovala zgodbe o svojih potovanjih v Pariz in druge evropske prestolnice.
Najbolj znana Slovenka pripoveduje tudi o svojem podjetnem dedku Antonu Ulčniku, kmetu iz Rake na Dolenjskem, ki je vzgojil novo vrsto čebule, raško čebulo. Raka onion ji Melania pravi po angleško ter jo opiše kot kulinarično mojstrovino in sladko rdečo sorto čebule, ki je hitro postala priljubljena med Slovenci. Na kmetiji Antona Ulčnika je v svoji mladosti delala tudi Amalija.
To ni bila realsocialistična grozljivka
Melania je zelo ponosna na svojo družino in njen tudi gmotni uspeh pripisuje ambicioznosti, odločnosti in močni delovni etiki. Drugače povedano, njeni starši so bili pridni in podjetni ter so zato bili uspešni tudi v socialistični Sloveniji.
Hiša, ki so jo zgradili Knavsovi v Sevnici.
Skratka, njeno otroštvo in odraščanje v Sevnici v času socialistične Slovenije sta bila srečna in polna smeha, ne pa kakšna turobna realsocialistična grozljivka. Ni ravno tisto, kar si Zahodnjaki predstavljajo o tipičnem življenju za železno zaveso.
Titov skok čez železno zaveso
Razlog je seveda v tem, da socialistična Jugoslavija, še zlasti pa socialistična Slovenija (njeno uradno ime je bilo Socialistična republika Slovenija) kot njen najbolj razviti del, ni bila tipična država onkraj železne zavese. Bila je enopartijska država, toda po prelomu s Stalinovo Sovjetsko zvezo v letih 1948–1949 je preskočila železno zaveso ter bila nekaj vmes med kapitalističnim Zahodom in komunističnim oziroma socialističnim Vzhodom.
Po prelomu s Stalinom se je namesto ruščine kot glavni tuji jezik, še zlasti v Sloveniji, vzpostavila angleščina. Slovenci so tako lahko pokukali v angleško govoreči svet. Na televiziji in v kinodvoranah so se vrteli zahodni filmi, in to brez sinhronizacije, ampak s podnapisi.
Slovenija, v katero sta se rodili Ines in Melanija
Pozneje so se odprle tudi meje. Jugoslovani so lahko odhajali s trebuhom za kruhom v tujino, zlasti v Nemčijo. V Jugoslavijo, ki je bila lačna trdnih tujih valut, so prihajali zahodni turisti. Slovenci so lahko po nakupe odhajali v Trst ali v Avstrijo. Te možnosti državljani držav vzhodno od Jugoslavije niso imeli.
Sevnica, mestece, ki je po drugi svetovni vojni doživelo gospodarski razvoj. V tem mestu sta si kruh služila tudi Viktor z Jagnjenice pri Radečah in Amalija z Rake. Zgodba, ki jo morda ne bi bilo, če ne bi bilo – tudi ideološko pogojene – pospešene industrializacije Slovenije po drugi svetovni vojni.
Vse to je bil svet, v katerega sta bili rojeni Melania in njena dve leti starejša sestra Ines Knavs. Ni čudno, da je Melania zapisala, da se je počutila bolj povezano s sosednjima državama Italijo in Avstrijo kot z vzhodnoevropskimi komunističnimi državami.
Obdobje t. i. reciklaže naftnih dolarjev
Prvo desetletje življenja je Melania preživela v obdobju t. i. reciklaže naftnih dolarjev. Kaj to pomeni? Po prvi naftni krizi leta 1973 in skokovitem skoku cen črnega zlata so naftne države denar nalagale v zahodne banke, te pa so ga posojale naprej, tudi socialističnim državam in tudi Jugoslaviji. Ta država je bila tako ena od zmagovalk prve naftne krize.
Ni čudno, da se je življenjska raven v Sloveniji v 70. letih dvignila, zaradi česar se je Melania počutila bolj povezano z Italijo in Avstrijo kot pa z državami, ki so bile sateliti Moskve. Za 70. leta se je pozneje, ko je v 80. letih po drugi naftni krizi Jugoslavijo udarila dolžniška kriza, govorilo, da so bila to zlata sedemdeseta.
Slovenija tik za Avstrijo?
Po podatkih britanskega zgodovinarja Angusa Maddisona je imela leta 1979 Avstrija BDP na prebivalca, merjen po kupni moči, v višini 13.448 mednarodnih dolarjev, Slovenija pa 12.752 mednarodnih dolarjev oziroma 94,8 odstotka avstrijskega BDP.
Melania je z očetom, navdušencem nad avtomobili, odhajala na dirke formule ena. Na tej simbolični fotografiji je dirka formule ena leta 1977 v Hockenheimu v Nemčiji.
Po drugih podatkih je Slovenija v sedemdesetih letih glede na kupno moč dosegla 80 odstotkov avstrijskega BDP. Glede na nominalni BDP pa je imela Slovenija leta 1979 66,4 odstotka avstrijskega BDP na prebivalca. Slovenija je bila vsekakor najrazvitejša jugoslovanska republika, vse bolj usmerjena na zahodne trge.
Kriza, ki je Jugoslavijo udarila v 80. letih, ni bila krivda Slovenije, mlinski kamen, ki je gospodarsko potopil Jugoslavijo, je bil v republikah na jugu zvezne države.
Avtomobil svobode
V povezavi z otroštvom v socialistični Sloveniji v 70. letih Melania opiše tudi enega svojih najlepših spominov: njen oče je, ko je imela sedem let (torej med aprilom 1977 in aprilom 1978), domov v Sevnico pripeljal "osupljiv francoski citroën maserati". Avto je Melania opisala kot najlepši avto, kar jih je kdaj videla, vožnjo z njim pa kot čisto avanturo, povezavo, stkano na odprti cesti, okus svobode.
Kupe citroën SM oziroma citroën maserati, ki so ga Francozi izdelovali med letoma 1970 in 1975, se je Melanii zelo vtisnil v spomin. V njem se je vozila z očetom, ko je bila stara sedem let. Vožnja s tem avtomobilom ji je dala okus svobode, pravi. Fotografija citroëna maseratija je simbolična.
Če se je v 80. letih o 70. letih govorilo o zlatih sedemdesetih, se je pozneje za to desetletje uveljavil iz Italije izposojen izraz svinčena leta (Italijani pa so si ga izposodili iz leta 1981 objavljenega nemškega filma, ki ga je režirala Margarethe von Trotta).
Zlata ali svinčena sedemdeseta? Kakor za koga.
Zagotovo so nekateri to desetletje doživljali kot svinčeno. Na primer zdaj že pokojni novinar in publicist Viktor Blažič, ki ga je oblast leta 1976 zaradi sovražne propagande, v resnici pa zaradi njegovega prijateljevanja z Edvardom Kocbekom, ki je oblast leta 1975 razjezil zaradi razkrivanja povojnih pobojev, obsodila na tri leta zapora. Blažič je leta 1999 tudi napisal knjigo z naslovom Svinčena leta.
A veliko ljudi v 70. letih tega desetletja ni doživljalo kot svinčenega, med njimi je zagotovo tudi družina Knavs iz Sevnice. Znano je, da je bil Viktor Knavs član Zveze komunistov, najverjetneje pa, glede na to, da je na koncu postal zasebni podjetnik oziroma privatnik, kot se jim je reklo, ne zaradi kakšnega marksističnega ideološkega prepričanja. Tudi Melania gmotni uspeh svoje družine ne povezuje z očetovim članstvom v partiji, ampak, kot že omenjeno, z delavnostjo.
