Vladimir Prebilič: Že nekaj časa gledamo predsednike, ki živijo v slonokoščenem stolpu

Kdo je Vladimir Prebilič? Foto: Bojan Puhek

Dr. Vladimir Prebilič se je rodil 21. maja 1974 v Ljubljani. Odraščal je v Kočevju, kjer z družino živi še danes. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz zgodovine in geografije, kasneje pa na Fakulteti za družbene vede še magistriral in doktoriral iz obramboslovja. Med leti 2007 in 2011 je bil predstojnik Katedre za obramboslovje, danes pa ob funkciji nepoklicnega župana opravlja delo izrednega profesorja na FDV. 

V lokalni politiki deluje zadnjih 20 let. Sprva kot občinski svetnik in podžupan občine Kočevje, leta 2010 pa je prvič kandidiral za župana Kočevja in bil izvoljen v drugem krogu. To mu je uspelo tudi čez štiri leta. Leta 2018 se je na volitve podal še tretjič, kjer je bil z visoko podporo izvoljen v prvem krogu, njegova lista je osvojila tudi večino v občinskem svetu. Je član predsedstva Združenja občin Slovenije, član predsedstva Skupnosti občin Slovenije, član Vzhodne kohezijske regije kot predstavnik Jugovzhodne Slovenije in predstavnik Slovenije v Kongresu lokalnih oblasti pri Svetu Evrope.

Aktivno je deloval tudi v državni politiki. V letih 2006–2008 je bil osebni svetovalec predsednika stranke SD Boruta Pahorja za področje notranjih zadev, med leti 2008 in 2011 pa svetovalec predsednika republike Danila Türka za področje domoljubja in veteranskih organizacij.

Za predsednika republike kandidira s podporo 50 županov slovenskih občin, a bo kot neodvisni kandidat moral zbrati pet tisoč podpisov podpore volivk in volivcev. Če bo izvoljen, bo z 48 leti postal najmlajši predsednik v zgodovini države.

Je poročen in oče dveh hčera. V prostem času je strasten zbiralec in bralec stripov.

Gospod Prebilič, zakaj ste se odločili, da vstopite v tekmo za predsednika republike?

Prvi odgovor je, da v Sloveniji že vrsto let hodimo na t. i. antivolitve. Državljani glasujejo proti nekomu, in ne za nekoga. Težava je v oblikovanju ponudbe, torej v pomanjkanju kandidatov, ki bi z ugledom pritegnili pozornost volilnega telesa. Ker je bila ta ponudba največkrat zelo okrnjena, je prav, da ponudim nekaj več oziroma jo razširim.

Drugi odgovor se skriva v tem, da želim v vsebine delovanja predsednika republike vnesti tudi pogled "od zunaj". Največkrat se na volitvah pojavljajo kandidati iz večjih mest, urbanih središč, s podporo političnih strank ali s podporo takšnih in drugačnih omrežij … Menim, da to ni dobro, da mora biti ponudba širša. Sam predstavljam neke vrste slovensko zaledje, kljub temu, da delam v Ljubljani. Pogled od zunaj je drugačen, kot ga vidijo tisti, ki živijo in delajo izključno v urbanih središčih. Slovenija je še kaj več kot urbani del. Ta del je prevečkrat preslišan, zato mu želim dati glas pri sooblikovanju prihodnosti Slovenije.

"Pogled od zunaj je drugačen, kot ga vidijo tisti, ki živijo in delajo izključno v urbanih središčih. Slovenija je še kaj več kot urbani del." Foto: Bojan Puhek Tretji razlog so županje in župani Slovenije, ki so me h kandidaturi nagovorili. V preteklem letu smo izoblikovali klub neodvisnih županov. Ugotovili smo namreč, da nas partnerji iz političnih strank največkrat ne jemljejo preveč resno. Povedano drugače, v Sloveniji s političnim pedigrejem lažje prideš do cilja, kar z vidika lokalne samouprave ni dobro. V Sloveniji je namreč skoraj 60 odstotkov županov neodvisnih in logično se zdi, da smo aktivnejši pri oblikovanju politične krajine. Sodelovanje v kontekstu predsedniških volitev, kjer vidimo nosilca funkcije neobremenjenega z ideološkimi delitvami in neodvisnega od pričakovanj političnih strank, so bili razlogi, da so me kolegice in kolegi podprli. To je bila spodbuda, da se podam v predsedniško kampanjo.

Kakšno odgovornost boste v primeru zmage imeli do njih?

Ker smo partnerji, odgovornosti pravzaprav ni. Ne delujemo tako kot politične stranke, kjer se vedno zasleduje daj – dam pristop. Pri nas tega ni. Si pa želimo in to lahko zagotovim, da bom dal glas delu Slovenije, ki največkrat ni slišan ali opazen, je pa zelo pomemben del naše države. Treba se bo ozreti navzven in skladen regionalni razvoj, ki ga imamo vsi polna usta, tudi udejanjati. Temu želim dati pospešek, čeprav se zavedam, da neposrednih pooblastil v tem kontekstu nimam. A z morebitno izvolitvijo, ki jo neposredno zagotavlja volilno telo, lahko temu dodam bistveno več, kot če nisem prisoten.

Torej podpore katere izmed političnih strank niste iskali?

Ne, tudi sama kandidatura temelji na neodvisnem kandidatu, ki bo moral zbrati pet tisoč podpisov podpore volivk in volivcev. Je pa dejstvo, da nikomur ne zapiram vrat. Želel bi si, da se poenotimo okoli vrednot in vsebin, ki jih predstavljam. Če bo katera izmed političnih strank te prepoznala kot takšne, ki jih lahko posvoji ali sama celo zagovarja, ne vidim razloga po zavračanju potencialnega sodelovanja. A pozor, če bomo dosegli kakršnokoli obliko sodelovanja, mora ta temeljiti na partnerskem odnosu, in ne na politični naložbi, ki jo morda nekdo vidi v meni. Če se bomo odločili za sodelovanje, to ne sme biti pogojevano z bonitetami ali vračilom uslug, temveč kot partnerstvo. Pogovarjati se moramo predvsem o Sloveniji, ne pa o reševanju kadrovskih vprašanj ene ali druge politične stranke ali katerekoli druge slovenske elite.

"Izkušnje kažejo, da ljudje nismo toliko razdvojeni, da si ne bi znali pomagati in sodelovati. Serija primerov govori, da znamo zelo dobro sodelovati." Foto: Bojan Puhek Toda brez politične podpore je v Sloveniji skoraj nemogoče uspeti. Upate, da boste to lahko spremenili?

Ko sem leta 2010 prvič kandidiral za župana Kočevja, je bilo na mizi enako vprašanje. Izkušnje kažejo, da ljudje nismo toliko razdvojeni, da si ne bi znali pomagati in sodelovati. Serija primerov govori, da znamo zelo dobro sodelovati. Eden takšnih je gasilstvo, ki temelji na prostovoljstvu, kjer nobena občinska ali pokrajinska meja ni pomembna. To smo lahko videli ob zadnjem požaru na Krasu, ko se nihče ni vprašal, kaj bo imel od tega. Tudi ko je treba stopiti skupaj za pomoč ljudem v stiski, vedno znova dokazujemo, da znamo sodelovati. Pravzaprav nas politične stranke skušajo ločevati, ker je v ozadju lažje obvladovanje političnega telesa. Ko ljudi deliš, ne združuješ, je tudi lažje nabirati politične točke. S svojim naporom želim to preseči. Prav to namreč Sloveniji onemogoča, da bi naredila razvojni preboj. Ves čas se namreč ukvarjamo le z ideološko delitvijo in bloki delitve. Morda bom razočaran, a vredno je poskusiti. Zadnjo besedo bodo imeli volivke in volivci.

Novice Anže Logar o Golobovem zloglasnem seznamu: Tega se preprosto ne dela #video

Svojega kandidata še vedno iščejo Socialni demokrati (SD). So vas morda kaj kontaktirali?

Ne. Doslej nisem prejel še nobenega klica katerekoli izmed političnih strank. Osredotočam se na izgradnjo mreže v Sloveniji. Zelo se trudim, da bom 50 slovenskih županov osebno obiskal in se seznanil z njihovimi ekipami. Te bodo namreč pomembne pri zbiranju podpisov kandidature. To se morda zdi na prvi pogled zelo enostavno, a ni tako. Pri osebnih stikih z župani sem prijetno presenečen. Tisti, ki so mi nakazali podporo, jo tudi izvajajo. Če bo do politične podpore strank morebiti vendarle prišlo, bom vesel, drugače bomo delali po začrtani poti. Moja kandidatura ni avanturistična, temveč gre za iskren in transparenten poskus. Če tega ljudje ne bodo prepoznali, bom pač moral s tem živeti.

Predsednik republike ima predvsem protokolarne pristojnosti, pa vendar tudi veliko predlagateljskih. Kako vi dojemate to funkcijo?

Menim, da funkcija predsednika republike v novi strukturi ne sme biti le protokolarna. Prišel je čas, da dobimo predsednika z jasno vsebino.

Mora biti predsednik moralna avtoriteta?

Ne, o moralni avtoriteti odloča nabor raznih norm v družbi. Mora pa biti predsednik politična avtoriteta. Na primer na točki, ko sistem zaide v slepo ulico ali ko vlada zaradi različnih razlogov, bodisi kriznih razmer bodisi kadrovskih težav strank, ne zmore tvorno prispevati k dobrobiti države Slovenije. V tem primeru mora nekdo presekati te stvari. Tu vidim vlogo predsednika republike. Menim, da je bilo v tem kontekstu kar nekaj zamujenih priložnosti.

Nenazadnje je predsednik tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil. Ni poveljnik Slovenske vojske, je pa tisti, ki vedno znova na mizo dobi oceno njene pripravljenosti, ki ni dobra. To smo spremljali zadnjih šest let. Slovenska vojska je evalvirana kot nesposobna izvajati naloge v vojni in pogojno sposobna izvajati naloge v miru. Tu pogrešam vlogo predsednika. Bom ponazoril po šolsko: če nekdo šestkrat ponavlja razred in se nihče ne vpraša, zakaj ga ponavlja, potem je verjetno nekaj narobe. Starši bi si zagotovo postavili vprašanje, kaj je narobe in kaj je treba popraviti. Tega pri aktualnem predsedniku ni bilo in to želim spremeniti.

Novice To je Marta Kos povedala o predsedniški protikandidatki Nataši Pirc Musar #video

Želim biti predsednik z jasnim stališčem. Dati oporo vladi takrat, ko se dosegajo za družbo nujne spremembe. In biti ovira vladi tedaj, ko se sprejemajo odločitve, ki jih ne moremo prepoznati kot družbeno odgovorne oziroma ne predstavljajo pomoči pri razvoju Slovenije.

Katere volivce boste nagovarjali?

Ker je predsednik republike predsednik vseh državljank in državljanov, želim nagovarjati vse. Zame so vsi enako pomembni. Bi pa morda izpostavil mlade, ki so v Sloveniji absolutno spregledana kategorija. Kot profesor, ki že 23 let dela z mladimi, se mi zdi, da politične elite gledajo na vlogo mladih v družbi z velikim podcenjevanjem. Sam bi jim rad dal bistveno več pozornosti. Ena izmed pobud v mojem programu je, da bi imeli mladi možnost voliti s 16 leti. To je praksa tudi v nekaterih zahodnoevropskih državah.

"Trdim, da so mladi zelo dobro izobraženi in informirani, a se nimajo možnosti izraziti in artikulirati." Foto: Bojan Puhek Zaradi demografskih sprememb bodo namreč o prihodnosti tistih, ki prihajajo, ves čas odločali tisti, ki odhajajo. Težko bo narediti vsebinski preboj države. Prav tako skušamo mlade v šolah izobraziti, da bodo postali politično aktivni državljani, potem jim pred 18 letom rečemo, da voliti še ne morejo. To ni dobro. Tretji razlog vidim v prevelikem podcenjevanju mladih. Trdim, da so mladi zelo dobro izobraženi in informirani, a se nimajo možnosti izraziti in artikulirati.

Skoraj dnevno nas preseneti kakšno novo ime, ki se odloči vstopiti v predsedniško tekmo. Se ta spreminja v resničnostni šov?

Svojo odločitev sem temeljito premislil in je zahtevala veliko preudarnosti. Želim si, da so enako naredili tudi preostali kandidati. Živimo v demokraciji, kjer je možnost kandidiranja zagotovljena. Za razvoj demokracije je dobro, da lahko kandidira kdorkoli in da se državljani zavedajo svojih pravic. Volivke in volivci bodo morali preudarno izbrati nekoga, ki se jim bo zdel najboljši. Takrat se bo pokazala še druga stran demokracije. Ena je namreč pravica, druga pa dolžnost izbora primernega kandidata. Če bo prišlo do zlivanja obeh strani, ne vidim nobenih težav. Lahko pa pride tudi do anomalij, čemur smo bili priča v nekaterih državah.

Kako ocenjujete preostale predsedniške kandidate?

Do preostalih kandidatov se ne želim opredeljevati. Vsakdo, ki bo užival podporo političnih strank ali zbral podpise pet tisoč volivcev, je vreden spoštovanja.

Še pred uradnim začetkom kampanje smo bili priče dvoboju med kandidatkama Marto Kos in Natašo Pirc Musar. Kako komentirate prepričanje nekdanjega predsednika Milana Kučana, da vse veje oblasti ne morejo biti v domeni ene stranke in je zato podprl Pirc Musarjevo.

Vsaka demokracija je utemeljena na sistemu zavor in ravnovesij. Demokracija je zdrava tedaj, ko je vzpostavljeno ravnovesje med posameznimi vejami oblastmi. Združevanje vpliva in centralizacija moči se tudi v zgodovini nista izkazali za najboljšo rešitev. Znani pregovor pravi: Oblast kvari sama po sebi, popolna oblast pa kvari popolnoma. To z vidika razvoja demokracije ni dobro, nujno je uravnoteženje vzvodov oblasti. Izkušnje kažejo, da se je tisti, ki ima preveliko moč v rokah, redko sposoben samoomejevati oziroma je preudaren pri uporabi te moči.

O sporih je treba vprašati tiste, ki se prepirajo. Zagotovo pa prepirljivost ni odlika predsednika. Vstopamo v zahteven čas, zato potrebujemo predsednika, ki bo z izkušnjami in težo argumentov lahko umirjal pregrete razmere. Preostalo ni dobrodošlo.

"Združevanje vpliva in centralizacija moči se tudi v zgodovini nista izkazali za najboljšo rešitev. Znani pregovor pravi: Oblast kvari sama po sebi, popolna oblast pa kvari popolnoma. To z vidika razvoja demokracije ni dobro, nujno je uravnoteženje vzvodov oblasti." Foto: Bojan Puhek Nataša Pirc Musar je v intervjuju za naš medij nekatere medije napadla z besedami, da delujejo na podlagi denarja. "To, da se medijski mir kupuje, da se plača medijski napad na drugače misleče, je nekaj, kar prakticira Požareport, Nova24TV in zdaj tudi Reporter in Necenzurirano. Je to novinarstvo? Odgovor je ne." Kakšno je vaše mnenje o tem?

To je izjava, ki ne sodi v trenutni prostor in čas. Želel bi si, da bi bila čas zgodovinske preteklosti. Vsakdo, ki se poteguje za najvišje funkcije v državi, mora prenesti tudi udarec pod pas. Tisti, ki vstopamo v predsedniško tekmo, moramo biti še bolj tolerantni. Naša naloga je, da se znamo obvladovati.

Naj poudarim, da je novinarstvo zame ena najpomembnejših stvari v demokraciji. Če kaj, mora prav novinarstvo braniti demokracijo. Pravica do obveščenosti in odkrivanje anomalij je naloga novinarjev. Če do tega pride, moramo biti novinarjem zgolj hvaležni in jim z vsemi sredstvi zagotavljati pomoč pri opravljanju njihovega poslanstva. V času, ko je transparentnosti in iskrenosti zelo malo, je vloga novinarjev toliko pomembnejša. Diskvalifikacija novinarjev ne sodi v 21. stoletje, še manj na ravni funkcije predsednika republike.

Novice Nataša Pirc Musar o Klakočar Zupančičevi: Malce naivno je šla v to politično zgodbo #video

Aktualni predsednik Borut Pahor se do vprašanja obstoja Slovenske tiskovne agencije (STA) ni opredelil.

To je bila zamujena priložnost. Predsednik republike ne bi smel ostati tiho, temveč bi moral zavzeti jasno stališče. Poudarjam, da je treba novinarski poklic braniti z vsemi vzvodi. Ne glede na to, s katerega pola kdo prihaja, mu je treba stopiti v bran. Če se bomo temu odpovedali, je z našo demokracijo nekaj hudo narobe.

Kako sicer ocenjujete njegov mandat?

Pri ocenjevanju mandata drugega je treba biti zadržan, saj drugi ne razpolagamo z vsemi informacijami in ozadji, ki pomembno vplivajo na odločitve posameznika. A vendar. Omenil sem že njegov odnos do Slovenske vojske. Izpostaviti morda velja tudi nekatere priložnosti po aktivnejši drži v mednarodni politiki, kjer bi veljalo nekdanjo vlado opozarjati na nespametne korake. Ena izmed njih je neposrečena odločitev pretekle vlade pri razumevanju Tajvana kot samostojne države, kar je močno razburilo Kitajsko. Ne vem sicer, kako je predsednik Pahor pri tem sodeloval, a sam bi močno odsvetoval unilateralne poteze, ki praviloma vodijo v konflikt. Ta nikoli ni dober niti za gospodarsko rast niti za razvoj Slovenije in družbe. Tu vidim nalogo predsednika, da stvari včasih ne spusti predaleč. Če bi bile drugače obravnavane, bi imeli danes drugačno politično krajino, kot jo imamo.

Kako se boste vi v primeru izvolitve lotili sodelovanja z vlado?

Sodelovanja na partnerskem odnosu z vlado ne vidim kot del problema. A partnerski odnos pomeni, da se ne oženiš z nikomer. Zato v tekmo vstopam kot nestrankarski kandidat. Če predsednik ne uživa samostojnosti in svobode, da lahko v politični krajni obravnava vse enako, bomo imeli še naprej težave. Želim si, da končno izvolimo predsednico ali predsednika, ki ne bo imel bremen in dolgov do nikogar. Tako bi lahko bil odgovoren le državljankam in državljanom. Pisci slovenske ustave so imeli to ves čas pred očmi. Kot sam razumem ustavo, predsednik ni bil predviden kot protokolarna oseba brez funkcije. Temveč kot oseba, ki daje glas ljudem, ki ga volijo. To omogočajo neposredne volitve.

Že nekaj časa gledamo predsednike, z vsem spoštovanjem do vseh nekdanjih, ki živijo v slonokoščenem stolpu. Ali celo v vzporednem svetu. Premalo so blizu ljudi. Vlada je preobremenjena z različnimi dnevnimi odločitvami, predsednik republike pa bi moral biti povezava z ljudmi. Jaz je danes ne prepoznam. Temu želim dati poudarek v volilni kampanji.

"Ko sem bil prvič izvoljen za župana, sem prejemal različne nespodobne ponudbe, predloge in rešitve, a sem uspel ubraniti svojo neodvisnost. Zakaj mi je to uspelo? Ker politike ne dojemam kot nekaj, od česar sem odvisen. Čeprav se morda sliši preveč idealistično, to sprejemam kot poslanstvo. Preboj v občini smo uspeli narediti prav zaradi tega." Foto: Bojan Puhek Ali iskreno verjamete v neodvisnost predsednika?

Da, neodvisno sem 12 let že delal na lokalni ravni. Rekli mi boste, da je na državni ravni vse drugače. Verjamem, da je to možno tudi na državnem nivoju. Veliko je odvisno od človekovega karakterja. Ko sem bil prvič izvoljen za župana, sem prejemal različne nespodobne ponudbe, predloge in rešitve, a sem uspel ubraniti svojo neodvisnost. Zakaj mi je to uspelo? Ker politike ne dojemam kot nekaj, od česar sem odvisen. Čeprav se morda sliši preveč idealistično, to sprejemam kot poslanstvo. Preboj v občini smo uspeli narediti prav zaradi tega. Ko damo delitve na stran in se prenehamo prepirati okoli politične opredeljenosti, naredimo razvojni pospešek. Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev resnično ne potrebuje več ideoloških delitev. Ko bomo dobili predsednico ali predsednika, ki bo neobremenjen z nastankom države, bo lažje. Sam sem bil takrat star 16 let (smeh, op.a.).

Kako ocenjujete politiko na državni ravni?

Kako pa ocenjujete prve poteze Golobove vlade?

Morda je v tako kratkem času še preuranjeno delati zaključke. Menim pa, da bi se dalo na dveh področjih narediti več. Vladi bi svetoval, da poskuša biti malo bolj umirjena in preudarna. Če se namreč vlada odloči za nek korak, ga napove in ugotovi, da ga ne bo izpeljala, to izpade zaletavo. Tu mislim na odkup žita od slovenskih kmetov in nagrajevanje gasilcev pri gašenju požara na Krasu. Bolje je nekatere stvari dobro premisliti in jih nato udejanjati. Če tega ne izpelješ, se zmanjšuje tvoja verodostojnost.

Želel bi si tudi, da ima vlada, ki si je nesporno pridobila zaupanje na volitvah, več širine v smislu vključevanja vseh akterjev v državi. Premier Robert Golob sicer išče možnost sodelovanja s svojim predhodnikom Janezom Janšo, kar je dobro.

Kako komentirate odstranjevanje rezilne žice na meji? Ste občina blizu meje, ki čuti vpliv migracij?

Strinjam se z odstranitvijo rezilne žice na meji, saj je v naši regiji povzročila kar nekaj težav na področju razvoja turizma, gospodarstva … Kot obramboslovec trdim, da se meje ne brani z žico, ograjami ali zidovi. Ograja sama po sebi ne rešuje ničesar. Meja se brani s trajnostnim in skladnim regionalnim razvojem. Ne pomagajo kilometri rezilnih žic, če se bodo obmejna območja izpraznila v naslednjih 20 letih in prebivalcev preprosto ne bo.

Novice Nina Krajnik za Siol.net: Ali smo država desnih mazohistov in levih sadistov? #intervju

Mejo se brani z dogovarjanjem in delitvijo bremena na mednarodni ravni. Premalo napora vlagamo v preprečevanje migracij. Ali smo vložili dovolj volje in energije, da bi na izhodišču preprečili migracije oziroma bi odstranili razloge za migracije? Mislim, da ne. Celo obratno. EU zaradi svojega hipokritičnega ravnanja celo povzroča migracije. Na ravni EU bi morali doseči konsenz z vsemi državami povezave tako pri odpravljanju razlogov za migracije kot pri njihovem obvladovanju.

Kakšen je pogled obramboslovca in morebitnega vrhovnega poveljnika obrambnih sil na stanje Slovenske vojske? Kako bi se morala razvijati?

Težavo Slovenske vojske opažam na treh področjih. Kot prvo, vanjo v zadnjih 15 let ne vlagamo sistemsko, ker nimamo družbenega konsenza v Slovenski vojski. Najbolj sprevrženo je, da politika Slovensko vojsko pojmuje kot družbeni parazit, ki troši denar davkoplačevalcev in ne prinaša ničesar v naše okolje. Nekatere stranke to ponavljajo še danes. Prišli smo celo do stopnje, da ljudje dejansko verjamejo, da je lastna vojska odvečna. Še več, javnost smo prepričali, da smo z vstopom v zvezo Nato rešili problem in nam ni treba storiti ničesar. To je največja laž in zavajanje par excellence. Zakaj? Ker Nato nima vojske. Ima takšno vojsko, kot jo imajo države članice, nič drugačno. Zavezništvo je bilo utemeljeno na medsebojni delitvi bremen. Članstvo v zvezi Nato tudi ne pomeni, da nas bodo branili drugi. Nato ima zgolj zavezo, da si bomo medsebojno pomagali šele takrat, ko se bomo branili sami. To ne pomeni, da se bomo namestili na kavč in poklicali v Bruselj po pomoč. Obliko pomoči napadeni državi namreč sprejema vrhovni organ Nata, to je Severnoatlantski svet. Če ta ne sprejme odločitve o napotitvi vojske v državo, nam bodo poslali zgolj prijazne pozdrave in veliko dobrih želja v naših naporih. Članstvo v Natu torej še ne pomeni avtomatičnega branjenja s strani Nata.

"Ker se je Slovensko vojsko dolgo časa uporabljalo za pingpong ene ali druge politične strani, so jo začeli zapuščati vrhunski kadri. Ker imajo vsega dovolj. Imamo resen problem." Foto: Bojan Puhek Druga pomembna stvar je, da se države z vstopom v Nato zavežejo, da bodo pomagale drugim državam. S čim bomo pomagali mi? Vedno znova ugotavljamo, da ne moremo prispevati v obsegu in na način, kot smo si ga sami zastavili. Kaj to pomeni za verodostojnost države vemo. To je zelo neodgovorno do naših partnerjev in do našega ugleda v mednarodnem okolju.

In tretjič. Ker smo ta sistem "parazitarstva" razvili do stopnje, da je Slovenska vojska odvečna. Danes ni več pomemben le denar, ta je še najmanjši problem. Ugled v družbi je pripeljal do tega, da kadrovsko ne moremo popolniti Slovenske vojske. Mladi so popolnoma izgubili kakršnokoli povezanost z obrambnim sistemom. Še več, mladi so prepričani, da je odvečen. Podoben problem se pojavlja tudi v Nemčiji.

Ker se je Slovensko vojsko dolgo časa uporabljalo za pingpong ene ali druge politične strani, so jo začeli zapuščati vrhunski kadri. Ker imajo vsega dovolj. Imamo resen problem.

Za povrh smo bili še priče številnim nakupom vojaške opreme, kjer je prihajalo do odklonskih dejanj, ki so javnost še dodatno utrjevali v prepričanju, da je vojska "nebodigatreba". Za nabave vojaške opreme je odgovorna politična oblast, ki jih izvaja, in ne obrambni sistem. Tu smo močno zavozili. Če ne bomo v kratkem odprli razprave o tem, kakšno vojsko želimo, kakšne bodo njene naloge in jo umaknili z dnevnega reda politike, potem tega sistema ne bomo mogli več postaviti nazaj.

Torej bo ta naloga v primeru izvolitve ena vaših ključnih?

To bo naloga številka 1. Zaradi trenutnih geopolitičnih razmer je treba sistem rekonstruirati, ga postaviti nazaj na noge. Bodimo veseli, dokler je vojska brezdelna, a si brez nje, žal, v današnjem času zagotavljanja varnosti ne morem predstavljati.

So zahteve Levice za izstop iz Nata neresne?

To je skorajda pobalinski predlog. Rušenje sistema, ne da bi predlagali rešitve, je popolnoma neodgovorno. Nikoli nisem trdil, da je Nato najboljša stvar na svetu. A od Levice želim slišati alternativo.

Dotakniva se še razmer v Ukrajini. Je Slovenija pravilno odigrala svojo vlogo?

Slovenija je absolutno obsodila rusko agresijo na Ukrajino, kar je pravilno. Napad na drugo državo je dejanje, k ga lahko primerjamo s Hitlerjevim napadom leta 1939 na Poljsko. To je nedopustno in je kršenje vseh norm. Opravičila za takšno dejanje ni.

V EU je treba generirati skupno stališče. Tu se že pojavljajo težave, saj nekatere države zaradi lastne preračunljivosti že odstopajo od skupnih stališč. Države članice se morajo temeljito pogovoriti med seboj in si jasno povedati, do kod bodo šle in igrati igro kot eden. Če ne bomo enotni, ne bomo dosegli ničesar.

Ker EU temelji na promociji miru moramo obe strani spodbujati k temu, da se čimprej doseže mir. Vse ostalo bomo reševali kasneje. Ne samo zaradi ukrajinskega naroda, temveč zaradi vojne vsebinskega konflikta sploh ne naslavljamo. Nimamo se časa pogovarjati, ker se streljamo. Če bi bil v funkciji predsednika republike, bi predlagal idejo mirovne konference v Sloveniji. Morda se sliši smešno, a iz več razlogov ni brez možnosti uspeha. Slovenija je namreč geopolitično manj pomembna država, ki bi lahko ogrozila interese kogarkoli. Smo slovanska država, slovanski duh je lahko platforma za iskanje nekega izhoda iz zapletenega položaja. Nekaj vredne so tudi izkušnje nastanka naše države, ki so nas naučile, da z razbijanjem države ne dosežeš ničesar. Takšne so tudi izkušnje držav Zahodnega Balkana.

Ves čas imam občutek, da sta obe vpleteni strani prepričani, da bosta zmagali v vojni. A Platon je lepo povedal: Samo mrtvi so videli konec vojne.

"Nimamo se časa pogovarjati, ker se streljamo. Če bi bil v funkciji predsednika republike, bi predlagal idejo mirovne konference v Sloveniji. Morda se sliši smešno, a iz več razlogov ni brez možnosti uspeha." Foto: Bojan Puhek Kako nevaren je zaplet s Tajvanom? Smo na pragu novega vojnega žarišča?

Gre za zelo velik problem. Kitajska je postala izjemno samozavestna država, s katero ne moreš v spopad. Pacifiški bazen je postal prostor nove konfrontacije, kjer se razmere izredno zaostrujejo. Tajvan je nevralgična točka. Gre za spopad interesov, merjenje moči in vzpostavljanje novih geopolitičnih razmerij med največjimi. Če česa Evropa v tem trenutku ne potrebuje, je, da spodbuja razmišljanje v tekmovanju geopolitičnih interesov, temveč potrebuje iskanje ravnotežja geopolitičnih interesov. Kjer se sloni pretepajo, je veliko trave pohojene in Evropa je v tem primeru trava. Nikakor se ne smemo spustiti v to, da bomo postali del tega problema. Spodbujati moramo k razbremenjevanju pritiska. Odločitev Janševe vlade o potencialnem priznanju Tajvana ni bila v smeri razbremenjevanja napetosti, ampak nalaganje polen na ogenj.

Omenjate, da je Slovenija pred ogromnimi izzivi in neizbežnimi reformami. Kakšnimi?

Gre za tri oblike varnosti, tri nove paradigme varnostnega razumevanja sveta. Prehranska, energetska in vodna varnost. Slovenija jih je desetletje popolnoma zapostavljala. Še danes jih nočemo prepoznati, a zdaj nam trkajo na vrata.

Kaj je izhod iz tega?

Trenutne razmere nas bodo prisilile v spremembo razmišljanja kot družbe. Energija bo samo dražja, ne cenejša. Tega problema ne moremo reševati tako, da znižamo DDV ali umetno znižamo cene energentov. To ne pelje nikamor. Spremeniti moramo porabo, način proizvodnje energetskih virov, itd. Prehranska zgodba je zelo podobna. Ves čas govorimo o izgradnji prehranskih verig in prehranski samostojnosti, zelo malo je storjenega. To bo treba udejanjiti, kar bo imelo na državljane brez dvoma negativen finančni učinek. Če se bomo reorganizirali kot družba, bo to nekaj stalo. A to moramo razumeti kot varnostno naložbo v prihodnost. To je edino, s čimer bomo lahko trajnostno in vzdržno živeli kot družba. Pogovarjamo se večinoma o gasilskih akcijah, ki ne bodo trajale vedno in jih javne finance ne bodo prenesle. Izzivi bodo bistveno daljši, kot jih lahko obvladujemo, in večji, kot jih naslavljamo. V Sloveniji bomo morali opraviti zelo iskren pogovor o tem in ljudem povedati, da tako ne gre več naprej. In pri tem bi rad sodeloval.

Govorimo torej o spremembi družbenega dogovora?

Absolutno. Potrebujemo nov družbeni dogovor, ki bo predvideval nov način življenja, več sodelovanja in delitev bremen ter predvsem manj individualizma. Za to bomo potrebovali odgovorno politično elito, izjemno veliko transparentnega komuniciranja in iskrenosti. Ko bomo nekaj povedali, bomo morali tudi vsi vse udejanjiti. Ne samo nekateri. Čas je, da delamo skupaj vsi za isti cilj. V nasprotnem primeru bomo imeli težave.

Prebilič je na koncu spregovoril tudi o draginji, ki pesti vse več državljanov, vzrokih zanjo in kam nas bo pripeljal pohlep kapitala: